Jedro

Z materialno presojo možnosti izpolnitve obveznosti iz predlagane prisilne poravnave se sodišče ukvarja takrat, kadar je vložen predlog za ustavitev postopka po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL (ker ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za prisilno poravnavo). Tak predlog pa je utemeljen samo v primeru, če predlagatelj izpodbije formalno oceno prvostopnega sodišča, da je dolžnik v NFR verjetno izkazal pogoj iz 5. odstavka 47. člena ZPPSL.

To pa je takrat, kadar je mogoče s prepričanjem ovreči verjetnost, da bo dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz predlagane prisilne poravnave.

Velik del pritožbenih navedb se nanaša na dvom v nadaljnje poslovanje dolžnika po potrditvi prisilne poravnave.

O tem delu NFR pa upniki ne odločajo z glasovanjem, niti zakon sodišču ne daje prav nobenih pooblastil za presojo tega dela NFR. V

47. členu namreč Ustava RS zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo.

Predmet sodne presoje torej ne more biti tisti del NFR, ki pojasnjuje poslovanje v prihodnosti, če nima vpliva na izpolnjevanje dolžnikovih obveznosti iz prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II.

Zahtevek upnika Ž.J. d.o.o. za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

I.1. Povzetek izreka izpodbijanega sklepa Sodišče prve stopnje je predlog upnikov (1) R. d.d., (2) J.-I. d.o.o., (3) T. P. in (4) Ž. J. d.o.o. zavrnilo (I. tč. izreka).

Hkrati je potrdilo prisilno poravnavo nad družbo V. J. d.d. - v stečaju, pri čemer je ugotovilo, da so upniki razvrščeni v štiri razrede in odločilo, da je seznam upnikov z neprerekanimi terjatvami ter seznam tistih upnikov, ki so svoje terjatve konventirali v lastniške deleže, sestavni del sklepa (II.2. tč. izreka). Iz izreka izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da terjatve tistih upnikov, ki so svoje terjatve konvertirali v lastniške deleže dolžnika, z dnem pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehajo (II.3. tč. izreka), da je Š.S. d.o.o. kot porok, pod pogojem, da bo prisilna poravnava potrjena, solidarno jamčil za obveznosti dolžnika do upnikov tretjega in četrtega razreda (II.4. tč. izreka) ter da ima potrjena prisilna poravnava pravne učinke tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo (II.5. tč.

izreka). Hkrati je stečajni postopek ustavilo (III. točka izreka).

I.2. Prvostopna obrazložitev zavrnitve predlogov za ustavitev postopka

I.2.1. Prvostopno sodišče je presodilo, da so predlogi prvih treh upnikov, ki so predlagali ustavitev postopka prisilne poravnave iz razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), češ da ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil svojo obveznost iz predloga za prisilno poravnavo, neutemeljeni. Dolžnik je namreč verjetno izkazal, da bo pridobil potrebna sredstva za poplačilo teh obveznosti in sicer tako s prodajo nepremičnine v Domžalah, kot iz predvidene povečane proizvodnje, ki jo ima dolžnik v načrtu. Nenazadnje pa predstavlja popolno jamstvo za izplačilo obveznosti poroštvo družbe Š.s. d.o.o. Maribor (glej II.4. tč. izreka izpodbijanega sklepa).

I.2.2. Predlog upnika Ž. J. d.o.o. za ustavitev postopka po 4. točki

1. odstavka 34. člena ZPPSL, torej ker bi lahko dolžnik izpolnil svojo obveznost v višjem znesku, pa je po oceni prvostopnega sodišča neutemeljen zato, ker te možnosti ni. Sledilo je oceni izvedenca, da bo dolžnik v nasprotju z njegovo lastno ponudbo za poplačilo upnikov uporabil več virov, ne le prodajo nepremičnine v Domžalah, ki naj bi jo pridobil z dokapitalizacijo. Novo predvidenih investicij pa ne financira dolžnik znotraj prisilne poravnave, ampak jih bo družba kot investitorka, zato v bilanci stanja dolžnika ta sredstva niso zajeta.

Pisma o nameri v nasprotju s sklenjenimi pogodbami tudi niso zadostno jamstvo za tolikšen priliv sredstev, ki bi opravičeval višje poplačilo upnikov od ponudenega v postopku za prisilno poravnavo.

I.3. Prvostopna obrazložitev potrditve prisilne poravnave Prisilno poravnavo je prvostopno sodišče potrdilo po ugotovitvi, da je bila izglasovana s 84,79 %. Pri tem je pojasnilo, (1) da za upnike prvega razreda iz načrta finančne reorganizacije (v nadaljevanju NFR) prisilna poravnava nima učinka, (2) da drugi razred predstavljajo terjatve tistih upnikov, ki so svoje terjatve konventirali v kapital dolžnika in (3) da bodo upniki tretjega in četrtega razreda poplačani v višini 20 % v šestih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, pri čemer je za poplačilo upnikov iz četrtega razreda, katerih terjatve so prerekane, pogoj, da bodo ugotovljene. Na kratko je obrazložilo tudi ostale točke izreka od I.2. do III. točke izreka.

II. Proti temu sklepu so se pravočasno pritožili vsi štirje upniki, navedeni v I.1. točki te obrazložitve.

Povzetek pritožbenih navedb

II.1.1. Pritožnik R. d.d. zatrjuje, da je prvostopno sodišče dovolilo razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom.

Urbanistična inšpekcija je namreč dolžniku zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev z odločbo z dne 13.9.2000 naložila odstranitev cevovoda za vodo "J.", prvostopno sodišče pa je s svojimi sklepi kljub temu dolžniku dovoljevalo nadaljevanje proizvodnje. S pravnomočnostjo omenjene odločbe dne 22.11.2000 pa je po zakonu prenehalo koncesijsko razmerje. Zato bi v stečajnem postopku moralo priti do dolžnikovega izbrisa iz sodnega registra in s tem do prenehanja nezakonitega stanja. Prvostopno sodišče pa je, namesto da bi postopek prisilne poravnave ustavilo, z dovolitvijo glasovanja o prisilni poravnavi kršilo določilo 3. odstavka 3. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZPPSL, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.

II.1.2. Zmotno uporabo materialnega prava pritožnik vidi v kršitvi 1. odstavka 45. čl. v zvezi s peto alineo 1. odstavka 47. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPomK), ki ga je prvostopno sodišče zagrešilo s tem, da je proti dolžniku, ki mimo omenjene inšpekcijske odločbe proizvaja vodo in si jo brez plačila koncesnine prisvaja ter jo prodaja na trgu, postopka prisilne poravnave ni ustavilo. S tem je dolžniku neutemeljeno zagotovilo priviligiran položaj, saj drugim proizvajalcem naravne mineralne vode v Sloveniji kaj takega ni dovoljeno. Za nadaljevanje dolžnikove proizvodnje je potreben nov cevovod, izdana lokacijska dokumentacija v zvezi s tem objektom pa nasprotuje zakonu o graditvi objektov (ZG0). Poleg tega je dolžniku obstoječe koncesijsko razmerje prenehalo, ponovne oživitve tega razmerja pa zakon ne predvideva.

Zato ni možnosti, da bi dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz predlagane prisilne poravnave.

II.1.3. Nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožnik kot največji proizvajalec naravne mineralne vode ve, da ustekleničene vode v izvoz ni mogoče prodajati po ceni 0,29 EUR za liter, kot je predvideno v NFR. Zato bi bilo treba za ugotovitev realne cene za prodajo dolžnikove vode proučiti trg mineralnih voda v Evropi in deželah bivše Sovjetske zveze. Ta raziskava bi pokazala, ali sta pogodbi o prodaji vode po omenjeni ceni fiktivni ali realni. To odločilno pravno dejstvo pa ni ugotovljeno. Zato se sodišče prve stopnje ni prepričalo, ali je materialni pogoj za izpeljavo prisilne poravnave sploh podan. To pa predstavlja pritožbeni razlog po 340. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.

II.1.4. Ta pritožnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ustavitev postopka prisilne poravnave ter nadaljevanje stečajnega postopka.

II.2. Del vsebinsko sličnih navedb kot v pritožbi R. d.d., zatrjuje v svoji pritožbi tudi upnik J.-I. d.o.o. Ta v prid stališču, da je podan razlog za ustavitev postopka po 3. tč. 1. odstavka 34. čl. ZPPSL, ker NFR temelji na nerealnem izhodišču, navaja, da - dolžnik NFRu ni predložil nove odločbe za izkoriščanje vode, niti sprožil postopkov za legalizacijo uporabe vode, poprejšnja koncesija pa mu je prenehala na podlagi 3. alinee 1. odstavka 50. člena Zakona o vodah, - cevovod je črna gradnja, za katero je na podlagi upravne odločbe predvidena odstranitev, - dolžnikova navedba, da tečejo aktivnosti za legalizacijo cevovoda, ne zadošča za sklepanje o realnosti NFR, - drži sicer prvostopna presoja, da "sama proizvodnja ni pogoj za sklenitev prisilne poravnave", vendar pa je to pogoj za izpolnitev obveznosti.

II.3. V svoji pritožbi je upnik T. P. postavil sledeče trditve:

II.3.1. Predlagatelj prisilne poravnave, ki je dolžnikov največji upnik in hkrati njegov lastnik, je sam sebi izglasoval prisilno poravnavo. Ta je hkrati predložil poroštveno izjavo ene od svojih družb.

II.3.2. V primeru izvedbe stečaja bi bili upniki poplačani v mnogo višjem znesku in bistveno prej kot na podlagi predmetne prisilne poravnave.

II.3.3. Vrsta določil predpisuje izdelavo NFR. Ta "mora izkazati ustrezno mero verodostojnosti, da ga sodišče sploh obravnava".

Sodišče lahko sprejme NFR le, če predvideva takšno nadaljevanje poslovanja, ki je v skladu z zakoni in temelji na veljavnih upravnih aktih.

II.3.4. Dolžnik ne bo mogel nadaljevati s poslovanjem, ker mu je pravica do črpanja vode prenehala, koncesije pa ne more nadaljevati.

Enako kot pritožnik R. d.d. tudi ta upnik navaja, da je sodišče dopustilo nedovoljena razpolaganja strank.

II.3.5. Pritožnik je kot avtor znaka "J." dolžniku "odpovedal materialne avtorske pravice", zato bo dolžnik moral zamenjati embalažo in blagovno znamko.

II.3.6. Ker dolžnik vztraja pri prisilni poravnavi, je njegov edini motiv špekulacija, vezana na morebitno vrednost vodne pravice.

Potrebno je vpogledati le prijavljene interesente za licitacijo za prodajo pravne osebe v stečaju, ki bi jo sodišče moralo izpeljati. V smislu te špekulacije je razumeti tudi dosedanja vlaganja lastnikov dolžnika, ne pa v takšnem smislu, kot to opisuje sodišče v izpodbijanem sklepu: namreč, da se predlagatelj prisilne poravnave trudi nadaljevati osnovno dejavnost dolžnika.

II.4. Bistvo pritožbenih trditev upnika Ž.J. d.o.o. so sledeči pritožbeni očitki:

II.4.1. Dolžnik zatrjuje, da bodo upniki poplačani iz naslova dezinvesticij, sodišče pa poleg tega samo ugotovi možnost pridobitev sredstev iz naslova večje prodaje. Poleg tega se bo dolžniku tudi s konverzijo terjatev zmanjšala zadolženost, zaradi česar bo v dveh letih dosegel kapitalsko ustreznost po ZFPPod. Ker bi torej dolžnik lahko ponudil poplačilo v višjem znesku, je podan ustavitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL.

II.4.2.1. V zvezi s poroštveno izjavo navaja, da je prvostopno sodišče prišlo v medsebojno nasprotje, ker te izjave ni ocenilo skladno z določili ZPPSL, OZ in ZGD, niti je ni dokazno ocenilo.

II.4.2.2. V zvezi s poroštveno izjavo dalje navaja, (1) da jo je podal Š.S. d.o.o. Maribor, ki je glavni upnik dolžnika, (2) da je ta upnik svojo terjatev pridobil s cesijo od H. S., (3) da gre pri tem upniku za medsebojno povezanost z delničarjem dolžnika in (4) da gre za upnika, ki je konvertiral največjo terjatev in si s tem pridobil položaj velikega delničarja.

II.4.2.3. Porok je oseba, ki je kapitalsko povezana z dolžnikom in ga obvladuje, zato bi poroštveno izjavo sodišče moralo presojati po 4. odstavku 225. člena ZGD v zvezi s 433. členom ZGD in je ne bi smelo ne dopustiti. Taka poroštvena izjava se lahko šteje le za premoženje družbe, zato bi sodišče od poroka moralo zahtevati, da dolžniku zagotovi nov, svež kapital. Tako dolžno dejanje sodišča pa bi pomenilo še dodatno možnost, da bodo upniki navedenih dveh razredov poplačani v višjem znesku. Zato vztraja pri svoji navedbi, da je podana poroštvena izjava nezakonita.

II.4.3. Podana je absolutna bistvena kršitev določil stečajnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL. Iz tabele 2, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, izhaja, da ima pod zap. št. 67 upnik R. E. terjatev v skupni višini

279.553.390,44 SIT. Uvrščen je med upnike, ki bodo poplačani v denarju v višini 20 % v roku šest mesecev. Isti upnik pa je v NFR in sicer na strani 25 in v notarskem zapisu sklepov skupščine SV ... z dne 27.6.2005 naveden kot upnik, ki konvertira svojo terjatev v natančno isti višini, za kar dobi 215.041 delnic. Na podlagi take konverzije je bil z izpodbijanim sklepom ugotovljen tudi novi povečan osnovni kapital, v načrtu pa ugotovljeno zmanjšanje terjatev tega dolžnika za celotni znesek tako konventiranih terjatev.

II.4.4. Ta upnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti ter ustavitev prisilne poravnave, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

III. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbenim navedbam na splošno

III.1. Po določilu 1. točke 1. odstavka 47. člena ZPPSL dolžnik v predlogu za prisilno poravnavo upnike razvrsti v razrede terjatev glede na pravni in poslovni temelj in druge znake istovrstnosti (npr. razred terjatev iz naslova kratkoročnih likvidnostnih kreditov, razred terjatev iz naslova dolgoročnih investicijskih kreditov, razred terjatev dolžnikovih dobaviteljev, razred terjatev dolžnikovih kupcev oziroma naročnikov...), če za posamezne razrede ponudi različno sorazmerno znižanje terjatev.

Kot je razvidno iz II.2. točke izreka izpodbijanega sklepa, so v predmetni zadevi terjatve vseh upnikov razdeljene v štiri razrede, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se terjatve upnikov iz 3. in 4. razreda med seboj ne razlikujejo niti po vrsti niti po višini poplačila, pa tudi po zapadlosti ne. Za vse te terjatve kot terjatve "ostalih upnikov" je namreč predvideno 20 % poplačilo v šestih mesecih po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave. Zato gre pri teh terjatvah nedvomno za isti razred terjatev, kot ta pojem opredeljuje 1. točka 1. odstavka 47. člena ZPPSL. Po določilu 3. odstavka 59. člena ZPPSL ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo. To izhaja tudi iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker se ta odločitev nanaša le na terjatve iz 4. razreda, je očitno, da ima delitev istovrstnih terjatev na 3. in 4. razred izključno praktični pomen. Četrti razred terjatev torej predstavlja isti razred terjatev kot tretji, le da zanje velja pogoj iz 3. odstavka 59. člena ZPPSL. Zato bo te terjatve treba presojati v okviru 5. točke izreka izpodbijanega sklepa (oziroma 3. odstavka 59. člena ZPP).

III.2. Temeljni cilj podjetja v tržnem gospodarstvu je njegova dolgoročna rast. Pogoj za doseganje tega cilja pa je dolgoročna plačilna sposobnost podjetja, torej plačilna sposobnost za celotno obdobje poslovanja podjetja. Z zagotavljanjem tega pogoja podjetje zagotavlja tudi pogoje za uresničitev interesov vseh družbenih skupin, katerih interese podjetje povezuje.

Namen prisilne poravnave je dolžniku omogočiti, da z izvedbo ustreznih metod finančne reorganizacije zagotovi pogoje za nadaljnje poslovanje. Če podjetje zaide v finančne težave, s tem niso ogroženi zgolj interesi njegovih lastnikov in njegovih zaposlenih. Plačilna nesposobnost posameznega podjetja namreč ogrozi tudi plačilno sposobnost drugih podjetij, s katerimi posluje.

Pojem NFR označuje celoto ekonomsko finančnih metod, ki jih bo dolžnik opravil, da bi odpravil vzroke plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti, in zagotovil pogoje za normalno poslovanje v prihodnje. Metoda finančne reorganizacije je vsaka poslovna oziroma finančna metoda, ki omogoča odpravo plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti oziroma zagotavlja pogoje za normalno nadaljnje poslovanje dolžnika (prim. 49. člen ZPPSL). Temeljni pogoj za dolgoročno plačilno sposobnost je ustrezno dolgoročno financiranje kratkoročnih naložb, torej zagotovitev ustreznega obratnega kapitala, končni cilj finančne reorganizacije pa je zagotoviti dolgoročno plačilno sposobnost dolžnika.

III.3. NFR je sestavljen iz dveh delov: (1) predloga za prisilno poravnavo (1., 2., in 3. odstavek 47. člena ZPPSL) in (2) obrazložitve metod finančne reorganizacije, ki zagotavljajo izpolnitev obveznosti iz predloga prisilne poravnave (5. odstavek 47. člena ZPPSL) ter vpliva teh metod na odpravo insolventnosti oziroma prezadolženosti (prim. 49. člen ZPPSL).

III.3.1. Predlog za prisilno poravnavo vsebuje določeno ponudbo dolžnika za zmanjšano in/ali odloženo poplačilo svojih upnikov oziroma za spremembo svojih obveznosti do njih. O vsebinski sprejemljivosti takega predloga pa ne odloča sodišče, pač pa upniki z glasovanjem (prim. 1. odstavek 54. člena ZPPSL). Vloga sodišča je v tej fazi pri prisilni poravnavi zreducirana le na preizkušanje procesnih predpostavk. S tem so mišljene procesne predpostavke za začetek postopka prisilne poravnavnave (prim. 26. in 27. člen ZPPSL), formalne pomanjkljivosti NFR iz 47. in 48. člena (prim. 50. člen ZPPSL) ter obstoj pogojev za potrditev prisilne poravnave (prim. 58. člen ZPPSL).

Če torej sodišče v prvi fazi postopka ne zavrže predloga za začetek postopka prisilne poravnave (2. odstavek 26. člena ZPPSL) niti ne ustavi že začetega postopka (3. odstavek 27. člena), pride v naslednji fazi do preizkušanja NFR. Čim ugotovi, da je ta sestavljen skladno z 48. členom in 47. členom ZPPSL, v okviru katerega sodišče preizkuša tudi ali je dolžnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da bo izpolnil obveznosti iz predlagane prisilne poravnave (5. odstavek) razpiše narok za prisilno poravnavo (53. člen ZPPSL).

Z materialno presojo možnosti izpolnitve obveznosti iz predlagane prisilne poravnave se sodišče ukvarja takrat, kadar je vložen predlog za ustavitev postopka po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL (ker ni možnosti, da bo dolžnik izpolnil obveznosti na podlagi predloga za prisilno poravnavo). Tak predlog pa je utemeljen samo v primeru, če predlagatelj izpodbije formalno oceno prvostopnega sodišča, da je dolžnik v NFR verjetno izkazal pogoj iz 5. odstavka 47. člena ZPPSL.

To pa je takrat, kadar je mogoče s prepričanjem ovreči verjetnost, da bo dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz predlagane prisilne poravnave. Prvostopno sodišče je, kot rečeno, presodilo, da te gotovosti ni (prim. I.2.1. tč. te obrazložitve). Sledilo je izvedencu, da bo sredstva za poplačilo upnikov stečajni dolžnik pridobil iz več virov, ki so našteti v NFR, ne le s prodajo nepremičnine v Domžalah, ki naj bi jo dolžnik pridobil z dokapitalizacijo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da nobeden od prvih treh pritožnikov ne izpodbija prvostopne presoje, da je vrednost te nepremičnine, ki je po NFR predvidena za prodajo zaradi poplačila upnikov 3. in 4. razreda, realno ocenjena, niti da je podana popolna garancije za poplačilo upnikov s poroštveno izjavo družbe Š.S d.o.o. Maribor, to je družbe, ki kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, uspešno posluje.

III.3.2. Velik del pritožbenih navedb se nanaša na dvom v nadaljnje poslovanje dolžnika po potrditvi prisilne poravnave. V NFR je namreč dolžnik obrazložil izbrane metode in vpliv teh metod na odpravo vzrokov plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti in zagotovitev pogojev za normalno poslovanje v prihodnosti. O tem delu NFR pa upniki ne odločajo z glasovanjem, niti zakon sodišču ne daje prav nobenih pooblastil za presojo tega dela NFR. V 47. členu namreč Ustava RS zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Gospodarska pobuda obsega zelo različna podjetniška ravnanja in odločitve, od sklenitve posamičnih pogodb do sklenitve dolgoročnih pogodb, odločitve o naložbah v novo podjetje, o začetku nove dejavnosti ali o opustitvi dosedanje. Ni pomembno, ali ima pobuda kakšne pravne posledice navzven. Na kratko: gospodarska pobuda se nanaša na vsakršne odločitve o opravljanju gospodarske dejavnosti (Tržno pravo, dr.

Bojan Zabel, GV 1999, stran 95). Predmet sodne presoje torej ne more biti tisti del NFR, ki pojasnjuje poslovanje v prihodnosti, če nima vpliva na izpolnjevanje dolžnikovih obveznosti iz prisilne poravnave.

Drugačno stališče bi preseglo pooblastila sodišča v postopku prisilne poravnave. Zato se s tistimi pritožbenimi navedbami (iz II.1.3. in iz

II.2. tč. te obrazložitve), iz katerih izhaja dvom v nadaljnje poslovanje dolžnika po pravnomočnosti izglasovane prisilne poravnave, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

IV. V nadaljevanju je odgovorjeno na posamezne trditve posameznih pritožnikov.

IV.1. K pritožbenim navedbam R. d.d. (povzetim pod II.1. tč.

obrazložitve)

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da so pritožbene navedbe, po katerih prvostopno sodišče zato ni razumelo izvajanj stečajnega upravitelja v njegovi vlogi z dne ... (list. št.... ), ker je bilo preveč orientirano v dolžnikovo hipotetično prihodnost, če bo prisilna poravnava postala pravnomočna, ne le pravno zmotne kot je obrazloženo pod III.3.2. te obrazložitve, ampak tudi na meji žaljivosti.

Ker je predmet tega postopka pritožba proti izpodbijanemu sklepu, se s trditvami, da je prvostopno sodišče s svojimi sklepi (ki v pritožbi niti niso citirani) nezakonito dovoljevalo nadaljnjo proizvodnjo vode, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Razlogov za ustavitev postopka prisilne poravnave ni dovoljeno širiti izven tistih okvirov, ki jih predvideva zakon. Tako v okviru ustavitvenega razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZPPSL ni mogoče doseči izvršitve dokončnih in pravnomočnih upravnih odločb, niti razveljavitve izdanih lokacijskih dokumentov, pa tudi saniranja zatrjevanih kršitev ZPomK in Zakona o vodah ne. S pritožbenim zatrjevanjem, da v posledici že omenjene odločbe urbanistične inšpekcije z dne 13.9.2000 (II.1.1.) prvostopno sodišče ne bi smelo dopustiti glasovanja o prisilni poravnavi, zato da bi prišlo do začetka stečajnega postopka, s tem pa do izbrisa dolžnika iz sodnega registra, s čemer bi se saniralo nezakonito stanje, pa pritožnik zasleduje prav izvršitev upravnih odločb in to z izvršilnim sredstvom, ki ga noben izvršilni postopek ne pozna, to je z izbrisom dolžnika iz sodnega registra.

Višje sodišče kot pritožbeni organ v postopku prisilne poravnave ni pristojno za presojo zatrjevane nezakonite lokacijske dokumentacije, povezane z novogradnjo objektov, potrebnih za pridobivanje vode. Iz dosedanje obrazložitve pa izhaja, da je pravilna prvostopna presoja, po kateri je dolžnik verjetno izkazal, da bo izpolnil svoje obveznosti iz prisilne poravnave tudi v primeru, če svoje dosedanje proizvodnje ne bo nadaljeval (III.3.1.). Smiselno enako pojasnilo velja za pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep oprt na zmotno uporabo materialnega prava zato, ker je dolžnik kršil določila ZPomK in Zakona o vodah.

Glede na navedeno se s tistimi deli pritožbenih navedb, iz katerih izhaja grajanje ustreznosti izbranih metod dolžnika za zagotovitev pogojev za normalno poslovanje v prihodnosti, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

IV.2. K pritožbenim navedbam J.-I. d.o.o. (povzetim pod tč. II.2. te obrazložitve).

Odgovor pritožbenega sodišča pod tč. III.3.2. velja tudi za tiste navedbe tega pritožnika, ki predstavljajo grajo ustreznosti izbranih metod dolžnika za zagotovitev pogojev za normalno poslovanje v prihodnosti. Pritožbeni citat, da je "predlog za ustavitev postopka utemeljen le v primeru, če je mogoče z gotovostjo skleniti, da v NFR navedene metode ne bodo odpravile insolventnosti oziroma prezadolženosti ali da te temelje predvsem na nerealnih predpostavkah (ZPPSL s komentarjem, GV, 2000, stran 207)" je zato treba presojati v kontekstu praktičnih primerov, ki jih avtorica citata dr. Nina Plavšak, navaja v nadaljevanju.

K tej obrazložitvi pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja (prim. tč.

III.3.1. zadnji odstavek), da pritožnik J.-I. d.o.o. ne izpodbija prvostopnega zaključka, o verjetni izkazanosti poplačila, niti ne oporeka veljavnosti poroštva. Zato se ob nobeni od njegovih navedb ne porodi niti pomislek za sklepanje, da dolžnik pogoja iz 5. odstavka

47. člena ZPPSL ni izpolnil. III.3. K pritožbenim navedbam T. P. (povzetim pod tč. II.3. te obrazložitve)

Ker v pritožbi tega pritožnika ni pojasnjeno, s čim je lastnik dolžnika (očitno ima tu pritožnik v mislih oba dolžnikova delničarja) sam sebi izglasoval prisilno poravnavo in katera kršitev naj bi bila s tem storjena, se s to navedbo kot premalo konkretizirano pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Kaj naj bi bilo narobe s poroštveno izjavo, pritožnik prav tako ne pove. Zato tudi ta pritožbena navedba ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Iz 2. točke izreka sklepa prisilne poravnave izhaja, da bodo upniki tretjega in četrtega razreda poplačani v višini 20 % in sicer v šestih mesecih. Na čem gradi trditev, da bi bili v primeru stečaja ti upniki poplačani v višjem znesku, pritožnik ne pove. Tovrstne trditve tudi ni postavil v predlogu za ustavitev postopka prisilne poravnave.

Glede na navedeno se s to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, vendar ne le zato, ker je presplošna za konkreten odgovor, ampak tudi zato, ker predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Na navedbe, povzete pod tč. II.3.3. in II.3.4. je odgovorjeno pod tč.

III.3.1. in IV.1. te obrazložitve. Vsebinsko torej o utemeljenosti predloga za prisilno poravnavo odločajo upniki z glasovanjem.

K navedbi pod tč. II.3.4. pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi usoda zatrjevanega spora iz naslova materialnih avtorskih pravic ne more vplivati na poplačilo upnikov iz prisilne poravnave. Zato je tudi ta pritožbena navedba nepomembna za odločitev o pritožbi.

Pritožbena navedba o dolžnikovi špekulaciji s prisilno poravnavo pa je ne samo neutemeljena, ampak tudi nekorektna. Delničarji se namreč v stečajnem postopku poplačajo iz razdelitvene mase, ki ostane po celotnem poplačilu vseh terjatev preostalih upnikov (3. odstavek

160.a člena ZPPSL). Da za nastop te situacije ni najmanjše možnosti, izhaja že iz dejstva, da nobeden od upnikov ni predlagal ustavitve postopka prisilne poravnave po 1. odstavku 34. člena ZPPSL, češ da bi lahko dolžnik izpolnil svoje obveznosti tudi brez finančne reorganizacije.

IV.4. K pritožbenim navedbam upnika Ž. J. d.o.o. (povzetim pod tč.

II.4. te obrazložitve) Dolžnik se je zavezal, da bo pod pogojem, če bo predlagana prisilna poravnava izglasovana, svoje obveznosti izpolnil že v šestih mesecih po njeni pravnomočnosti. Pritožnik pa zatrjuje, da bi bil dolžnik sposoben višjega poplačila svojih upnikov v dveh letih, saj bo že v tem času dosegel kapitalsko ustreznost po ZFPPod. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da morebitna višja sposobnost poplačila upnikov šele v dveh letih po pravnomočnosti prisilne poravnave pa za odločitev o pritožbi ni pomembna (prim. 4. točko 1. odstavka 34. čl. ZPPSL). Zato s temi trditvami pritožnik ne more omajati pravilnosti prvostopne odločitve.

Pritožnik ne pojasni, zakaj meni, da je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno zavrnilo njegove ugovore, s katerimi je izpodbijal nedopustnost poroštva, pritožbeno sodišče pa pri preizkušanju zavrnitve teh ugovorov (1. odstavek na 7. strani izpodbijanega sklepa) ni zasledilo nikakršnih nepravilnosti.

Določilo 225. člena ZGD, ki nosi naslov "Prepoved vračila in obrestovanja vložkov", je uvrščeno v tisti del poglavja o delniških družbah, ki govori o pravnem razmerju med družbo in delničarji, določilo 433. člena ZGD, ki nosi naslov "Posojila družbi namesto lastnega kapitala" pa v tisti del poglavja o d.o.o., ki ureja razmerja med družbo in družbeniki. Po določilu 1. odstavka 433. člena ZGD tisti družbenik, ki je v času, ko bi družbeniki kot dobri gospodarji morali zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave. Takšno posojilo se v stečajnem postopku oziroma postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Po določilu 2. odstavka tega člena lahko tretja oseba, ki je v času, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal kot porok, v stečaju ali postopku prisilne poravnave zahteva le izplačilo razlike, ki je ni dobila oziroma je ne bi dobila iz naslova zavarovanja ali poroštva. Po določilu 4. odstavka 255. člena ZGD pa se glede posojil družbi namesto lastnega kapitala za delničarje, ki imajo v družbi več kot 25 % delež delnic z glasovalno pravico, smiselno uporabljata določbi 433. in 434. člena ZGD. Po določilu 1. odstavka 434. člena mora družbenik, ki je dal zavarovanje ali je jamčil kot porok, če je v primerih iz 433. člena družba vrnila posojilo v zadnjem letu pred uvedbo stečaja, družbi nadomestiti vrnjeni znesek posojila. Družbenikova obveznost obstaja le do višine zneska, za katerega je družbenik prevzel poroštvo ali do vrednosti zavarovanja v času vračila posojila. Družbenik je prost obveznosti, če predmete, ki so bili dani upniku kot zavarovanje, da na razpolago družbi za poplačilo.

V pravkar povzetih določbah ZGD po prepričanju pritožbenega sodišča ni podlage za presojo, da je sporna poroštvena izjava nezakonita.

Tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določil po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL ni podana. Ta se lahko nanaša le na izpodbijano odločbo, ne pa na kombinacijo izpodbijanega sklepa in NFR. V NFR je res bila predvidena konverzija terjatev upnika E. R. v dolžnikove delnice, vendar do nje ni prišlo.

To je razvidno tako iz seznama upnikov, katerih terjatve niso bile prerekane, kot iz seznama tistih upnikov, ki so kovertirali terjatve v lastniške deleže, ki sta oba sestavni del izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno bi bila torej zatrjevana absolutna bistvena kršitev podana le v primeru, če bi se terjatve E. R. nahajale v obeh seznamih. Le v tem primeru izpodbijani sklep ne bi bil razumljiv v tistem delu, ki se nanaša na terjatev E. R..

Ker sta torej oba omenjena seznama sestavni del izpodbijanega sklepa, ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da bi dolžnik moral popraviti NFR. To je namreč storil prav s popravljenima seznamoma terjatev, ki ju je pripravil za narok, na katerem je bila izglasovana prisilna poravnava.

Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožbene navedbe nobenega od upnikov niso utemeljene. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobene postopkovne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zahteval le upnik Ž. J. d.o.o. Ta predlog pa je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo ne le zato, ker v stečajnem postopku in v postopku prisilne poravnave vsak upnik nosi prav vse svoje stroške postopka, ampak tudi zato, ker upnik s svojo pritožbo ni uspel.