Jedro

Če pri disciplinskem postopku pri odločanju o ugovoru delavca na drugi stopnji sodeluje oseba, ki je kot član organa odločanja sodelovala na prvi stopnji, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost dokončne odločbe, kar mora dokazati tožnik - delavec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadajnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo drugostopni disciplinski sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 28.2.1996, prvostopno odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.2.1996 pa je potrdilo v delu IV. v zadnjem odstavku krivdoreka glede tožnice M. V., da je odgovorna, da si je na podlagi izmišljenih čekov v oktobru 1995 iz blagajne tožene stranke protipravno prisvojila 52.500,00 SIT, ki jih je kasneje tudi povrnila, v izreku o izrečenem disciplinskem ukrepu pa spremenilo tako, da se navedeni tožnici izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja za s tem dejanjem storjeno hujšo kršitev delovne obveznosti po 8., 16. in 19. tč. 111. člena Pravilnika o delovnih razmerjih pogojno odloži za dobo enega leta, v ostalih delih izreka pod III. in IV. pa je sodišče prve stopnje prvostopno disciplinsko odločbo tožene stranke razveljavilo in disciplinski postopek proti tožnicama ustavilo. Posledično je sodišče prve stopnje tožnici M. V. vzpostavilo delovno razmerje s toženo stranko za čas od 1.3.1996 do 15.5.1996 v celoti, za čas od 15.5.1996 do 15.8.1996 pa s polovičnim časom, tožnici M. B. pa je vzpostavilo delovno razmerje in ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, izvzemši čas od 1.4.1996 pa vse do prenehanja zaposlitve pri podjetju "J." Diskont S. v., in jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo na dosedanje delovno mesto poslovodkinje, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna za čas vzpostavitve delovnega razmerja tožnicama izplačati nadomestila v višini neto plače, ki bi jo prejemali, če bi delali na svojih delovnih mestih namestnice poslovodje in poslovodkinje oddelka št. 53, za čas suspenza in zaposlitve pri drugemu delodajalcu pa M. B. tudi razliko med to plačo in eventuelno manjšo neto plačo pri drugem delodajalcu, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, od mesečno zapadlih zneskov do plačila in povrniti tožnici M. B. stroške postopka v znesku 144.492,00 SIT, tožnici M. V. pa polovico stroškov postopka, v višini 108.249,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugotovi veljavnost sklepa delavskega sveta z dne 28.2.1996, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo bistvene kršitve procesnih pravil v disciplinskem postopku pri toženi stranki in zato neutemeljeno razveljavilo drugostopni disciplinski sklep tožene stranke. Sklicujoč se na 354. člen ZPP v zvezi s 5. tč. 71. člena istega zakona, prvostopno sodišče zmotno ugotavlja, da bi morala biti predsednica disciplinske komisije M. Š. v tem disciplinskem postopku izločena iz odločanja na drugi stopnji, saj 71. člen ZPP govori o izločitvi sodnika, ne pa članov disciplinskih organov. Po mnenju tožene stranke M. Š., kot članica delavskega sveta, ni mogla bistveno vplivati na njegovo odločitev, ker je le-ta odločal z glasovanjem vseh članov in odločitev sprejel soglasno. Nadalje navaja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj je sodišče v 1. odst. izreka razveljavilo drugostopni sklep, v nadaljevanju izreka pa obdržalo v veljavi prvostopno odločbo disciplinske komisije v 4. tč.

zoper tožnico M. V. ter ji izreklo enoletno pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. S tem, ko je sodišče razveljavilo drugostopni disciplinski sklep, je po mnenju tožene stranke razveljavilo tudi prvostopno odločbo disciplinske komisije in ne more vzpostaviti novega pravnega stanja tako, da o disciplinski kršitvi samo odloči in izreče ukrep, ker je taka odločitev sama s seboj v nasprotju, končno pa gre pri taki odločitvi smiselno tudi za prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka navaja tudi, da je sodišče spregledalo, da sta obe tožnici, zaslišani kot stranki, natančno opredelili posamezne spiske oz. zaključke blagajn, kdaj je katera od njih podpisala tak zaključek in glede tega ne more biti nobenega dvoma. Prav tako je sodišče zmotno ovrglo tožnicama očitano dejanje prodaje copat za lasten račun, ki sta ga obe tožnici družno vršili in tudi priznali.

Za ugotovitev odgovornosti je po mnenju tožene stranke dovolj, da se ugotovi, da je bilo protipravno dejanje storjeno, v kakšnih količinah, kdaj, kakor tudi, ali sta tožnici očitano dejanje storili v sostorilstvu ali ločeno, pa je za ugotovitev odgovornosti nepomembno. Očitno pa je, da sta zlasti pri prodaji copat tožnici za lasten račun delovali složno ali vsaj z vednostjo druge za drugo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o sporni zadevi. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v disciplinskem postopku pri toženi stranki in zato neutemeljeno razveljavilo drugostopni disciplinski sklep. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo drugostopni disciplinski sklep, ker je pri drugostopni odločitvi kot članica delavskega sveta sodelovala tudi predsednica prvostopnega disciplinskega senata M. Š., ki bi, po presoji prvostopnega sodišča, morala biti v skladu z 5. tč. 1. odst. 71. člena ZPP izločena, ker pa ni bila, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, ki se po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 - 5/91, 71/93; v nadaljevanju ZDR) smiselno uporablja v postopkih odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah in pri delodajalcu.

Takšna pravna presoja prvostopnega sodišča je zmotna. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je v primeru, da pri odločanju v disciplinskem postopku na drugi stopnji sodeluje oseba, ki je kot član organa odločanja sodelovala že v disciplinskem postopku na prvi stopnji, četudi je to predsednik disciplinske komisije, podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka le v primeru, da je to dejstvo vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost dokončne odločbe. Le v primeru, da je sodelovanje M. Š.

vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in vsebinsko pravilnost drugostopnega disciplinskega sklepa tožene stranke, kar bosta morali tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi dokazati, lahko prvostopno sodišče razveljavi izpodbijani drugostopni sklep. Po mnenju pritožbenega sodišča gre torej v navedenem primeru za relativno in ne absolutno bistveno kršitev postopka varstva pravic delavcev pri delodajalcu.

Ker je prvostopno sodišče razveljavilo drugostopno disciplinsko odločbo, je sicer v skladu z določbo 3. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) pravilno ravnalo, ko je presojalo zakonitosti prvostopne nedokončne odločbe disciplinske komisije in so povsem neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče s tem odločalo preko mej tožbenega zahtevka oz. da je zaradi tega izrek sodbe v nasprotju s samim seboj. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da v primeru "molka" drugostopnega organa, sodišče samo odloči o zakonitosti nedokončne odločbe delodajalca. Vendar pa je v danem primeru sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar je tudi nepravilno ustvarilo situacijo, kot da drugostopnji organ tožene stranke ni odločil, zaradi česar nastane situacija iz 3. odst. 24. člena ZDSS, ki nalaga sodišču, da samo odloči o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja (načelo polne jurisdikcije).

Pritožbeno sodišče pa se povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je za posamezne tožnicama očitane kršitve delovnih obveznosti v skladu z določbo 3. odst. 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 1/90; v nadaljevanju ZTPDR) vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Vendar pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede nezastaranega dela tožnicam očitane kršitve delovnih obveznosti, da so nezakonito brez ustrezne dokumentacije od privatnika J. P. iz Škofje Loke nabavljale copate, le-te pa privatniku plačevale z gotovino iz blagajne ali pa s čeki od kupcev, ki so kupovali različno blago na tem oddelku, nepravilno blagajniško poslovale, razliko od nabavne do prodajne cene copat pa si protipravno prilastile v svojo korist, ni pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ne more slediti zaključku prvostopnega sodišča, da očitana kršitev delovnih obveznosti tožnicam ni dokazana, saj je pritožbeno sodišče mnenja, da prvostopno sodišče izvedenih dokazov ni pravilno dokazno ocenilo in bi pravilna dokazna ocena le-teh pripeljala do ravno nasprotne odločitve. Prvostopno sodišče tudi ni ustrezno dokazno ocenilo v spisu predloženih listin o nepravilnostih, ki so bile ugotovljene na prodajnem oddelku tožnic, in izpovedb prič, ki so te nepravilnosti po nalogu tožene stranke ugotavljale, izjav tožnic v disciplinskem postopku, s katerimi priznavata nezakonito prodajo copat, kakor tudi njuno zaslišanje pred sodiščem, kjer opisujeta poslovanje s copati, pa tudi izjavo priče J. P., da je kontaktiral z obema tožnicama in jima blago dajal "pod roko", kar sta mu tožnici plačevali neposredno v gotovini, ne zanika pa niti plačevanja s čeki. Vse to, pa tudi druge izvedene dokaze, bo potrebno ustrezno dokazno oceniti. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o tem, da za ugotovitev disciplinske odgovornosti tožnic ni odločilnega pomena natančna količina prodanih copat. Za kršitev delovne obveznosti, po mnenju pritožbenega sodišča, zadostuje že nezakonita prodaja manjšega števila copat, kar pa se lahko upošteva pri izbiri disciplinske sankcije. Prav tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da disciplinska odgovornost tožnic ni podana, ker njunih kršitev delovnih obveznosti ni mogoče razmejiti oz. jima očitati sostorilstva.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z navedenim, na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP, s sklepom razveljavilo v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je za dopolnitev dokaznega postopka potrebno opraviti novo glavno obravnavo, v prvem in ponovnem postopku izvedene dokaze pa pravilno dokazno oceniti.

Na podlagi 3. odst. 166. člena ZPP je odločitev o stroških postopka pridržana za končno odločitev. V končni sodbi bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi priglašene stroške, ki so strankam nastale v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).