Jedro

Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.

Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.855,62 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane terjatve tožeče stranke za plačilo 962.035,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva začetka stečajnega postopka, to je od 6. 11. 2017, do plačila, in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti pravdne stroške, in sicer prvi toženki v znesku 7.696,25 EUR in drugi toženki v znesku 7.884,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sta si A.A. in B.B., bivša poslovodna delavca prve toženke, v času slabšega finančnega poslovanja prve toženke izplačevala nižje plače, kot so bile določene v individualnih pogodbah o zaposlitvi. Preostanek izplačila sta nameravala zahtevati od prve toženke, ko bi bila na razpolago finančna sredstva. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do veljavnega znižanja plač. Bivša poslovodna delavca nista vezala izplačila razlik do višine pogodbeno določenih plač na izpolnitev pogoja izboljšanja finančnega poslovanja prve toženke, temveč je bil njun namen začasen odlog preostanka izplačila. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj sta se bivša poslovodna delavca odpovedala preostanku plač oziroma odpustila dolg prvi toženki. Z dajanjem navodil računovodji v obdobju finančnih težav prve toženke sta bivša poslovodna delavca želela doseči zgolj začasen odlog izplačila. Tožeča stranka meni, da na podlagi opustitve knjiženja terjatev iz naslova razlik v plači ni mogoče odločiti o njenem temelju. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da sta se bivša poslovodna delavca, ki sta bila člana upravnega odbora, s prvo toženko dogovorila najprej o znižanju plač, nato pa naj bi ji dolg iz tega naslova odpustila. Po določbah ZGD-1 o plačilu članov upravnega odbora odloča skupščina. O spremembi individualnih pogodb o zaposlitvi oziroma znižanju plač bi morala odločiti skupščina prve toženke. Poslovodna delavca nista mogla oblikovati pravno veljavne volje za spremembo pogodbenih določil. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati izplačila bruto zneskov razlik v plačah. Vztraja, da prerekana terjatev iz naslova razlik v plačah, ki vključuje dodatek za delovno dobo, ni zastarala. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, tožeči stranki pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedene določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila v času od februarja 2012 do vključno septembra 2017 A.A. in B.B. člana upravnega odbora prve toženke, in sicer je bil A.A. predsednik upravnega odbora, B.B. pa izvršni direktor za finance in kontroling. V spornem obdobju sta si v okviru ukrepov finančnega prestrukturiranja izplačevala za približno 50 % nižje plače, kot je bila določena plača v individualnih pogodbah o zaposlitvi. Računovodja C.C. jima je obračunavala plače tako, da sta ji vsak mesec sporočala višino znižane plače. O znižanem izplačevanju plač nista obvestila skupščine prve toženke. Odstopljena terjatev iz naslova neizplačanih plač do prve toženke ni evidentirana v poslovnih knjigah oziroma letnih poročilih prve toženke.

7. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sta bivša člana poslovodstva prve toženke od nje nameravala zahtevati izplačilo razlik v plači kasneje, ko bi bila za to na razpolago finančna sredstva, in da je šlo za začasen odlog izplačila dela plač. A.A. in B.B. sta bila v zvezi s svojimi plačili v razmerju do prve toženke v dvojnem položaju, kot upravičenca in upnika ter kot odgovorna odredbodajalca, saj sta v funkciji predsednika in člana upravnega odbora istočasno vodila prvo toženko. Po prvem odstavku 285. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. - ZGD-1) upravni odbor vodi družbo. Po tretjem odstavku 285. člena ZGD-1 upravni odbor sestavi, preveri in potrdi letno poročilo ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 282. člena ZGD-1. A.A. in B.B. sta bila odgovorna za sestavo letnih poročil (60. člen ZGD-1), v katerih sta morala navesti tudi stanje terjatev (65. člen ZGD-1).

8. Na podlagi navedenih ugotovitev v zvezi z obračunom in nižjimi izplačili iz naslova plač je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta se bivša poslovodna delavca prve toženke A.A. in B.B. odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Pri tem je v smislu 18. člena OZ taka izjava mogoča tudi zgolj z očitnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Upoštevaje položaj A.A. in B.B. pri prvi toženki sta se očitno strinjala s plačo, kot jima je bila sproti obračunana in izplačana. Kot člana poslovodstva sta morala pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo, in to je veljalo tudi za obveznosti med njima in prvo toženko. Če bi štela, da imata do prve toženke odprte terjatve, se je od njiju utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedla v letnih poročilih družbe oziroma bilancah stanja (v letih od 2012 do 2017). Tega nista storila, zato se utemeljeno šteje, da sta se terjatvam iz naslova razlike v plačah v smislu odpusta dolga odpovedala. Svojo izjavo sta potrjevala s konkludentnimi dejanji, saj sta ves čas brez ugovora prejemala nižje plače, kot jih je določala pogodba o zaposlitvi. Takšen zaključek je v skladu s stališči VS RS v odločbah VIII Ips 5/2005, VIII Ips 414/2009 in VIII Ips 16/2013. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi opustitve knjiženja terjatev poslovodnih delavcev ni mogoče odločiti o njihovem temelju.

9. Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v letih od 2012 do 2017 nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna. Posledično niso pomembni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanja pristojnosti skupščine prve toženke, dopustnosti odstopa terjatve v bruto znesku, njeni nezastaranosti in višini. Pritožbeno sodišče se na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne opredeljuje.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, drugi toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo – 2.500 točk, 2 % od 1.000 točk in 1 % od 1.500 točk za materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 1.855,62 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).