Jedro

V primeru, če je bila škoda razlaščencu povzročena z dopustnim ravnanjem, torej s pravnomočno odločbo o razlastitvi, je razlastitveni upravičenec z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine prišel v zamudo najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi.

Izrek

I. Pritožbama udeležencev se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi, I. točka izreka pa se spremeni tako, da se pred besedo odškodnina doda beseda substančna.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu plačati odškodnino za razlaščene parcele št. 1/22, 1/12, 1/20 in 1/9 k. o. ... v višini 5.746,92 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.788,80 EUR od 26. 3. 2013 do plačila in od zneska 2.958,12 EUR od 29. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka). Predlagateljici je še naložilo, da je dolžna v roku trideset dni plačati nasprotnemu udeležencu stroške postopka v višini 4.136,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). O predlogu nasprotnega udeleženca za manjvrednost preostalih parcel bo odločilo z dopolnilnim sklepom (III. točka izreka).

2. Proti v uvodu navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila oba udeleženca. Predlagateljica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da se strinja z izpodbijanim sklepom v delu, ki določa višino odškodnine za predmetno razlaščeno zemljišče, ne strinja pa se s tekom zakonskih zamudnih obresti ter višino stroškov. Meni, da skladno s sodno prakso (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 832/2010 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2659/2001) nastopi zamuda v razlastitvenem postopku z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku. Najkasneje takrat je namreč jasno, da sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu ne bo. Predlagateljica je kot razlastitvena upravičenka pridobila lastninsko pravico z odločbo o razlastitvi in je najkasneje takrat izvedela, da bo dolžna plačati odškodnino. Vendar se je bila o njej upravičena še pogajati in si prizadevati za sklenitev sporazuma o odškodnini. Šele z vložitvijo predloga pred pristojnim sodiščem, ki nato v nepravdnem postopku določi višino odškodnine v skladu s 108. členom Zakona o urejanju prostora je jasno, da odškodnina z izvensodnim sporazumom ne bo dogovorjena in šele takrat razlastitveni upravičenec pride v zamudo glede obveznosti plačila odškodnine. Predlagateljica predlaga, da tečejo zamudne obresti od priznane odškodnine od dneva vložitve predloga dalje. Nadalje predlagateljica navaja, da je ona založila predujem za sodne cenilce v skupnem znesku 1.200,00 EUR. Prav tako prisojeni odvetniški stroški niso v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Nagrada za odvetniške storitve se določi glede na vrednost predmeta. 29. člen ZOdvT določa, da če je vrednost predmeta sodno določena, se po tej vrednosti odmerijo tudi odvetniške nagrade.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo predlagateljice odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da se je glede vprašanja zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino že izreklo Vrhovno sodišče in sicer je razlastitvena upravičenka z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine v zamudi (najkasneje) s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi (sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 79/2011 ter II Ips 15/2011). Nasprotni udeleženec se strinja, da je sodišče pri odločitvi o stroških nepravilno upoštevalo stroške obeh cenilcev, čeprav je predujem zanje skladno z določbami ZNP v celoti založila predlagateljica. Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je stroške odvetniške nagrade priglasil glede na vrednost predmeta, izračunanega na podlagi cenitve A. A. in ne cenilke B. B., s cenitvijo katere se ne strinja. Odvetnik ne more nagrade določiti glede na vrednost prisojene odškodnine, saj ob priglasitvi stroškov oziroma pred odločitvijo sodišča še ne ve, kakšno odškodnino bo sodišče prisodilo.

4. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da določi odškodnino za razlaščene nepremičnine v skladu s cenitvijo izvedenca A. A., podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Poudarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi predlagateljica pred uvedbo postopka razlastitve angažirala sodnega izvedenca, ki naj bi predmetno zemljišče ocenil kot gozdno zemljišče na znesek 8.278,95 EUR. Pred uvedbo postopka razlastitve je predlagateljica nasprotnemu udeležencu podala ponudbo za odkup zemljišča za ceno, ki jo je izračunal cenilec C. C. pod predpostavko, da gre pri predmetnih zemljiščih za kmetijska in ne za gozdna zemljišča. To je jasno razvidno iz samih cenitev, ko so priložene predlogu za določitev odškodnine. Zato je predhodno omenjena ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Meni, da so razlogi izpodbijane sodbe (pravilno sklepa) nejasni, vsebinsko nepovezani in logično nasprotujoči, saj ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče na koncu zaključilo, da je za ugotovitev statusa predmetnih zemljišč odločilen čas pred 20. 12. 2002. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ni razvidno na podlagi katerih sodnih odločb je sodišče zaključilo, da je pri določitvi odškodnine stališče sodne prakse takšno, da je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta. Po mnenju pritožnika mora sodišče, če se glede odločilnih dejstev sklicuje na sodno prakso, le-to tudi citirati ali jo predložiti, ker šele tovrstno sklicevanje na sodno prakso, omogoča pritožniku ustrezen vsebinski preizkus izpodbijane odločbe. V nasprotnem primeru je pritožnik prikrajšan tudi za pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Poleg opisanega tudi ni jasno razvidno, zakaj sodišče, če je stališče sodne prakse pri določitvi odškodnine takšno, da je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta (odloka ali uredbe, ki je podlaga za razlastitev) ter namen za katerega se je zemljišče uporabljalo, nato zaključi, da je za ugotovitev statusa zemljišč odločilen status predmetnih zemljišč pred 20. 12. 2002. Tega dne je namreč stopil v veljavo prostorski plan (odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine K.) in ne prostorski izvedbeni načrt. Odlok o lokacijskem načrtu, ki je v konkretnem primeru podlaga za razlastitev je pričel veljati 14. 7. 2005 in naj bi bil po sodni praksi odločilen pri določitvi odškodnine. Sodišče prve stopnje se glede opredelitve, kaj je prostorski plan in kaj prostorski izvedbeni načrt sklicuje na 55. člen ZSZ, ki pa ne velja več, zato ga v konkretnem primeru ni mogoče neposredno uporabiti. V konkretnem primeru je prostorski akt, ki je podlaga za razlastitev Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – glavna cesta GII-104 Kranj - Moste, odsek ob letališču z dne 14. 7. 2005 in ne Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj za obdobje 1986/2000 za območje Cerklje na Gorenjskem ter sprememba in dopolnitev prostorskih sestavin družbenega plana Občine Kranj za obdobje 1986-1990 za območje Cerklje na Gorenjskem, dopolnitev 2002 z dne 20. 12. 2002. Nasprotnemu udeležencu so bile nepremičnine odvzete z odločbama o razlastitvi, izdanima po nujnem postopku v začetku marca 2013. Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožniku prisodi odškodnina po vrednosti odvzetih nepremičnin, upoštevaje namembnost predmetnih zemljišč na dan 19. 2. 2002, kar je več kot deset let pred samo razlastitvijo. Določba 105. člena ZUreP-1 ali interpretacija te določbe bi bila neustavna, če bi razlaščencu omogočala zgolj pridobitev odškodnine za odvzeto nepremičnino po stanju nepremičnine deset let in več pred samo razlastitvijo, saj takšna odškodnina razlaščencu dejansko še zdaleč ne omogoča vzpostavitve premoženjskega stanja, kakršno je bilo pred samo razlastitvijo. Pritožnik je že po izdaji izpodbijanega sklepa iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Kranju pridobil pogodbo namesto razlastitve z dne 14. 11. 2011, s katero je Občina C. zemljišča v njeni lasti na trasi predvidene prestavitve ceste za namen izgradnje prestavljene ceste še pred razlastitvijo prodala predlagateljici. Iz pogodbe je razvidno, da je občina za 2120 m2 v pretežni meri obstoječih ali opuščenih gozdnih in poljskih poti, deloma pa tudi še vedno obstoječih poti iztržila od predlagateljice 66.094,94 EUR, kar je v povprečju več kot 30,00 EUR na m2, medtem ko je sodišče v konkretni zadevi pritožniku prisodilo manj kot 5,00 EUR na m2. Sodišče ni odločilo o odškodnini za manjvrednost preostalih pritožnikovih parcel. Pritožniku so bile predmetne nepremičnine razlaščene po nujnem postopku, skladno z določbo 104. člena ZUreP-1. Zato je prišlo do prenehanja oziroma prenosa lastninske pravice že pred dokončnostjo odločbe, torej že s samo izdajo odločbe o razlastitvi. Pritožnik je zato upravičen do zamudnih obresti od izdaje obeh odločb o razlastitvi dalje in ne šele s pravnomočnostjo odločb, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

5. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila. Opozarja, da je sklicevanje in primerjava neenakovrednih zemljišč neprimerna in neutemeljena. Meni, da je v pritožbi izpostavljena zadeva v naravi predstavljala del makadamske poti, asfaltirane ceste ter del ukinjene makadamske parcele oziroma poti, in so bila v vrednosti zemljišč v tem primeru upoštevana tudi vlaganja – izboljšave zemljišč.

6. Pritožba predlagateljice je delno utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca pa ni utemeljena.

O pritožbi nasprotnega udeleženca

7. Razlastitev je prav gotovo najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih pravic. Ustava RS v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon o urejanju prostora, v nadaljevanju ZUreP-1 v prvem in drugem odstavku 105. člena določata, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dohodek za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine.

8. V konkretnem primeru je med udeležencema postopka spor ali razlaščena zemljišča predstavljajo nezazidano stavbno zemljišče, kar zatrjuje nasprotni udeleženec ali gozdno zemljišče, kar zatrjuje predlagateljica. V postopku sta bila zaradi določitve odškodnine določena dva cenilca. A. A. je razlaščena zemljišča ocenil kot nezazidano stavbno zemljišče na znesek 41.642,27 EUR, cenilka B. B. B. pa je navedena zemljišča kot gozdna zemljišča ocenila na znesek 5.746,92 EUR.

9. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da so v konkretnem primeru razlaščena zemljišča postala stavbna zemljišča na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj za obdobje 1986-2000 za območje Cerklje na Gorenjskem ter spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin družbenega plana Občine Kranj za obdobje 1986-1990 za območje Občine Cerklje na Gorenjskem, dopolnitev 2002 (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem z dne 20. 12. 2002) kjer so bila opredeljena kot stavbna zemljišča z osnovno namensko rabo DC: območje državnih cest. Na tem območju gradnja do sprejema prostorsko izvedbenega akta, ki bo podrobneje določal namensko rabo zemljišč še ni bila možna. Sporna zemljišča so tako postala stavbna zemljišča prav na podlagi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti za potrebe gradnje ceste in zaradi katerih je prišlo do razlastitve. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na enotno in usklajeno sodno prakso ( ker gre so enotno sodno prakso prvemu sodišču ni bilo potrebno citirati posameznih odločb), da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastrukture (primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 574/2005, II Ips 81/2012, II Ips 555/2005 in še vrsto drugih). S sprejetjem prostorskega izvedbenega akta, to je Odloka o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – glavna cesta GII-104 Kranj – Moste, odsek ob letališču (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem št. 2/2005), ki je bil objavljen dne 22. 7. 2005, je bila le omogočena gradnja na teh zemljiščih, zato je pravilno stališče sodišče prve stopnje, ko je status zemljišč ugotavljalo pred sprejetjem Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj.

10. Cenitev sodne cenilke in izvedenke za gozdarstvo B. B., ki jo je sodišče uporabilo za izračun odškodnine je opravljena v skladu z drugim in tretjim odstavkom 105. člena ZureP-1, saj namreč upošteva vse parametre, ki jih pri določitvi odškodnine zahteva citirana zakonska določba. Pravilno je izvedenka ugotavljala tudi kakšna bi bila vrednost oziroma cena razlaščene nepremičnine na dan odločanja.

11. Nasprotni udeleženec je na naroku z dne 16. 10. 2014 zahteval, da mu sodišče prisodi ustrezno odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi dalje in v tem okviru mu je sodišče zamudne obresti tudi prisodilo.

12. Sklep sodišča prve stopnje pa tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočala njegov preizkus. Vsebuje razumljiv izrek, v obrazložitvi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Ne nasprotujejo pa niti izreku. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo zakaj je v konkretnem primeru ustrezna odškodnina, izračunana na podlagi cenitve za gozdna zemljišča. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Res je kot opozarja pritožba sodišče prve stopnje v prvem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je povzemalo navedbe, da naj bi predlagateljica pred uvedbo postopka razlastitve angažirala sodnega izvedenca, ki naj bi predmetno zemljišče ocenil, zmotno zapisalo, da naj bi sodni cenilec predmetno zemljišče ocenil kot gozdno zemljišče, namesto kot kmetijsko zemljišče, vendar pa pritožba ne pojasni, kako naj bi ta napaka vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa kršitev Ustave ni zasledilo.

13. Nove so pritožbene navedbe glede sklicevanja nasprotnega udeleženca na Pogodbo namesto razlastitve z dne 14.11. 2012, zato jih pritožbeno sodišče na podlagi 337. čl. ZPP ni upoštevalo.

14. Kot je bilo že navedeno po določbi 105. čl. ZUreP-1 obsega odškodnina za odvzeto nepremičnino vrednost nepremičnine (substančna odškodnina) in stroške, povezane z razlastitvijo (odškodnina za stranke stroške). Res je sodišče materialno pravno zmotno navedlo, da bo o predlogu nasprotnega udeleženca za manjvrednost preostalih parcel odločilo z dopolnilnim sklepom, vendar pritožnik ni navedel glede česa in zakaj bi navedena kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. V skladu s 325. členom ZPP izda sodišče dopolnilno sodbo le na zahtevo stranke, kot posledico napake sodišča, ker ni odločilo o vseh ali o delu zahtevka. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče, ker je bil zrel za razsojo le zahtevek za substančno odškodnino odločilo z delnim sklepom (314. čl. ZPP), o odškodnini za stranske stroške (manjvrednost preostalih parcel) pa bo prvo sodišče odločilo s končnim sklepom. Zgolj zaradi jasnosti izreka je pritožbeno sodišče izpodbija sklep v I točki izreka spremenilo tako, da je pred besedo odškodnina dodalo besedo substančna.

O pritožbi predlagateljice

15. Materialnopravno zmotno je stališče predlagateljice, da je zamuda nastopila šele z vložitvijo predloga za določitev odškodnine v nepravdnem postopku, ker naj bi najkasneje takrat postalo jasno, da sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu ne bo. O navedenem vprašanju je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 15/2011 ter II Ips 79/2011, na kar pravilno opozarja odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca. V primeru, če je bila škoda razlaščencu povzročena z dopustnim ravnanjem, torej s pravnomočno odločbo o razlastitvi, je razlastitveni upravičenec z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine prišel v zamudo najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi.

16. Pravilno je stališče prve stopnje, da na podlagi 104. člena ZNP stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno naložilo predlagateljici, da nasprotnemu udeležencu povrne strošek sodnega cenilca v skupnem znesku 1.200,00 EUR, saj je navedeni strošek oziroma predujem založila predlagateljica. Pravilno je tudi njeno stališče, da se v skladu s 104. členom ZNP stroški postopka odmerjajo od višine naložene odškodnine, torej se višina odvetniške nagrade določi glede na celotno dosojeno odškodnino. Ker je prvo sodišče odločilo le o delu odškodnine, bo o stroških postopka lahko odločilo šele s končno odločbo, ko bo znana celotna višina predlagateljici naložene odškodnine, zato je pritožbeno sodišče izrek o stroških razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo. V preostalem delu se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba nasprotnega udeleženca kot neutemeljeni zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.