Jedro

Toženčeva obveznost plačila sodne takse (ki bi jo morala, če je ne bi bila po samem zakonu oproščena, plačati tožnica) je nastala v posledici njegovega neuspeha v predmetni pravdni zadevi. Ta trenutek pa je nastopil z izdajo sodbe na podlagi pripoznave, s katero mu je bilo naloženo plačilo tožničine vtoževane terjatve. Ker je šele takrat sodišče prve stopnje (upoštevaje 17. člen ZST) dobilo pravico od toženca zahtevati plačilo sodne takse, je povsem jasno, da ta (saj do izdaje izpodbijanega sklepa dve leti nista minili) ni zastarala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 6.11.2014: - odločilo, da se sodna taksa za tožbo po tarifni št. 1/1 Zakona o sodnih taksah (ZST) odmeri na znesek 193,67 EUR, sodna taksa za sodbo po tarifni št. 2/1 ZST pa na znesek 193,67 EUR (I. in II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec odmerjeno sodno takso za tožbo in sodbo skupaj v znesku 387,33 EUR plačati v roku 15 dni po prejemu sklepa na podračun sodišča določenega za plačevanje sodnih taks (III. točka izreka), - odločilo, da se plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. P 136/2008 z dne 22.10.2014 razveljavi (IV. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi (s stroškovno posledico). S strani sodišča naj bi bilo spregledano, da je bila sestavni del v konkretnem primeru izdane sodbe na podlagi pripoznave tudi odločitev, da je dolžan toženec plačati 1.500,00 EUR pravdnih stroškov. Ker sodi v te stroške tudi plačilo sodnih taks, ni dolžan enkrat plačati pravdne stroške, drugič pa te iste stroške poravnati sodišču. Poleg tega je bila tožba vložena v letu 2002. Ker je takrat nastala tudi zaveza za plačilo sodne takse, sta tako odmera kot izterjava sodne takse že zastarana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je na vse toženčeve pritožbene očitke oziroma pomisleke (v okviru 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa) v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Tako je že slednje poudarilo, da je bila tožnica skladno z določbo 11. člena ZST(1) (ki je upoštevaje 39. člen ZST-1(2) v predmetni zadevi relevanten) oproščena plačila sodnih taks. Zato ne drži pritožbena navedba, da naj bi bil dolžan toženec tožnici te stroške poravnati v skladu s (v tem postopku izdano) sodbo na podlagi pripoznave z dne 30.9.2013. Ker je plačila stroškov sodne takse oproščena po samem zakonu, stroškov v tej smeri tožnica tudi ni priglasila (kar je jasno razvidno tudi iz njenega stroškovnika v prilogi A24). Neutemeljena pa je tudi trditev, da naj bi bila odmera sodne takse oziroma pravilneje pravica zahtevati njeno plačilo (kot tudi njena izterjava) že zastarala (ker naj bi takšna obveznost nastala že z vložitvijo tožbe). Že sodišče prve stopnje je upoštevaje 17. člen ZST pravilno pojasnilo, da je toženčeva obveznost plačila sodne takse (ki bi jo morala, če je ne bi bila po samem zakonu oproščena, plačati tožnica) nastala v posledici njegovega neuspeha v predmetni pravdni zadevi. Ta trenutek pa je nastopil z izdajo sodbe na podlagi pripoznave dne 30.9.2013, s katero mu je bilo naloženo plačilo tožničine vtoževane terjatve. Ker je šele takrat sodišče prve stopnje (upoštevaje 17. člen ZST) dobilo pravico od toženca zahtevati plačilo sodne takse, je povsem jasno, da ta (saj do izdaje izpodbijanega sklepa dve leti nista minili(3)) ni zastarala.

5. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo (2. točka 365. člena ZPP(4)) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

(1) Zakon o sodnih taksah, Ur. list SRS, št. 30/1978, s kasnejšimi spremembami.

(2) Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami.

(3) Pravica, zahtevati plačilo sodne takse, zastara namreč v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (prvi odstavek 9. člena ZST).

(4) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.