Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno preverilo, ali so za predlagano podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom še vedno podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da je predlog za podaljšanje zdravljenja utemeljen in da se nasprotnega udeleženca zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A. do 25. 9. 2025 (točka I. izreka). O stroških postopka je odločilo v točki II. izreka tako, da bremenijo proračun.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po postavljeni odvetnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi z 42. členom ZNP-12 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr3 . Predlaga spremembo sklepa z odpustom iz institucije, podredno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Očita mu napačno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi izvedenih dokazov bi moralo zaključiti, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za nadaljnje zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom. Nasprotnega udeleženca bi bilo treba odpustiti iz takega zdravljenja. Nasprotni udeleženec trdi, da ne ogroža ne sebe ne drugih niti ne povzroča hude premoženjske škode. Na oddelku pod posebnim nadzorom je že več kot pet tednov. Po terapiji je bistveno bolj umirjen. Povedal je, da iz manične faze prehaja v depresijo, šlo mu je na jok. Svojcem se je že opravičil. Ne bo jih več nadlegoval. Začel bo s sodnimi postopki za delitev skupnega premoženja. Obljubil je, da bo zdravila redno jemal, tako kot v bolnišnici. Prihajal bo po injekcije. Izvedenec je potrdil, da je miren, sodelujoč, da se je njegovo vedenje umirilo. Torej niso točni izvedenčevi zaključki o hudo moteni sposobnosti obvladovanja ravnanj, o nekritičnosti do svojega stanja in odklanjanju jemanja zdravil. Svojo diagnozo pozna. Pripravljen se je zdraviti in urediti pravna razmerja z bivšo ženo. Konfliktom se bo izogibal. Podaljšanje hospitalizacije bistveno otežuje urejanje njegovih pravno-socialnih vprašanj. Podaljšanje zdravljenja pod posebnim nadzorom ni nujno in sorazmerno glede na njegovo zdravstveno stanje. Utemeljen bi bil odpust iz oddelka ali milejši ukrep (nadzorovana obravnava, odprti oddelek psihiatrične bolnišnice).

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ni sporno, da je nasprotni udeleženec na podlagi sklepa sodišča z dne 12. 8. 2025 na zdravljenju pod posebnim nadzorom pri predlagatelju do 11. 9. 2025 ter da je predlagatelj skladno s prvim odstavkom 70. člena ZDZdr pravočasno predlagal podaljšanje istovrstnega zdravljenja. V postopku za podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom se smiselno uporabljajo določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, čas zadržanja pa se lahko vsakič podaljša največ za šest mesecev.

5.Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno preverilo, ali so za predlagano podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom še vedno podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr, ki jih je povzelo v točki 4 izpodbijanega sklepa. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo nasprotnega udeleženca v prisotnosti njegove odvetnice in izvedenca psihiatrične stroke, vpogledalo in prebralo zbrano medicinsko dokumentacijo ter pridobilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke, je pravilno ugotovilo, da so še vedno podani vsi materialnopravni pogoji iz navedenega pravnega določila za nadaljnje zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za čas do 25. 9. 2025. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je utemeljena z jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče lahko v celoti pritrdi. Ker je sklep pravilen in ni obremenjen z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, bo zato odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke.

6.Pritožba navaja, da je zdravljenje že v tolikšni meri izboljšano, da nasprotni udeleženec nikogar (več) ne ogroža, da je že umirjen, v depresiji, pripravljen na nadaljnje zdravljenje in na urejanje odnosov z bližnjimi oziroma na zdravljenje v milejših oblikah zdravljenja. Meni, da vse to potrjuje tudi izvedeniško mnenje. Vendar mu ni mogoče slediti. Izvedenec je vse te navedbe, izražene kot pripombe na izvedeniško mnenje, s prepričljivimi strokovnimi razlogi ovrgel že na prvi stopnji. Drži, da je pri nasprotnem udeležencu ugotovil določeno izboljšanje zdravstvenega stanja. Vendar je na podlagi pregleda medicinske dokumentacije in nasprotnega udeleženca pojasnil, da je ugotovljena duševna motnja (bipolarna efektivna motnja), v nasprotju s prepričanjem oziroma prikazovanjem nasprotnega udeleženca, še vedno v manični fazi. Čeprav je nasprotni udeleženec ob pregledu poskušal (tudi z jokom, kot navaja v pritožbi) dajati vtis, da je v depresivni fazi, da je deloval mirno in da je obljubljal, da bo sodeloval pri drugih oblikah zdravljenja ter se izogibal konfliktom z bližnjimi, je izvedenec pojasnil, da je zaradi ugotovljene duševne motnje njegova sposobnost dojemanja realnosti še vedno hudo motena. Še vedno je pospešen v mišljenju, paranoidno nanašalno nastrojen do svojcev, nezaupljiv do zdravniškega osebja, labilnega čustvovanja, povišano impulziven in nekritičen do svojega bolezenskega stanja. Kljub temu da se zna v umirjenih okoliščinah že dokaj dobro obvladovati in zna svoje psihično stanje prikrivati ter ga laikom dobro zaigrati, je še vedno hudo motena tudi njegova sposobnost obvladovanja svojih ravnanj. Njegovo sprejemanje bolezni, nadaljnjega zdravljenja ter nepriznavanja (zanikanje) ogrožanja sebe in drugih (kar vse ponavlja v pritožbi) torej ni pristno - odraz njegove prave volje, ampak izraženo pod vplivom in zaradi bolezni zgolj za potrebe tega postopka. Izvedenec je strokovno pojasnil, da nasprotni udeleženec v resnici še vedno ni kritičen do svojega zdravstvenega stanja. Njegovo mnenje je bilo podprto tudi s podatki o dosedanjem bolnišničnem zdravljenju. Na tej podlagi je sodišče zanesljivo ugotovilo obstoj in učinek ugotovljene duševne motnje na vedenje in funkcioniranje udeleženca ter na njegovo sposobnost dojemanja ter vzročno zvezo med ugotovljeno duševno motnjo in ogrožanjem njegovega zdravja. Gre za strokovna vprašanja, na katera mora odgovoriti izvedenec, saj ne sodišče ne nasprotni udeleženec kot laika potrebnega strokovnega znanja za odgovore nanj nimata. Torej pritožnik s svojim nasprotnim laičnim prepričanjem ne more omajati mnenja izvedenca. Ob njegovem strokovnem mnenju in dejanskih ugotovitvah o duševnem stanju pritožnika ni dvoma o pravilnosti presoje, da je pri pritožniku še vedno podana ugotovljena duševna motnja v manični fazi, ki vpliva na to, da je njegova presoja realnosti hudo motena in da še ni sposoben nadzorovati svojih ravnanj (1. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

7.Pravilna je tudi nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljene duševne motnje obstaja realna grožnja, da bi nezdravljeni pritožnik lahko hudo ogrozil svoje zdravje in zdravje drugih, kakor tudi svoje premoženje in premoženje drugih. Dejanske ugotovitve na strani 5 sklepa o načinu življenja pred hospitalizacijo (opustitev jemanja terapije, konflikti z bivšo ženo), ki je konkretno ogrožalo življenje in zdravje pritožnika, njegove bivše žene ter premoženja, imajo oporo v izvedeniškem mnenju in podatkih spisa o predhodni hospitalizaciji. Nezdravljena huda psihična motnja po mnenju izvedenca vodi v kronificirano stanje, ko zdravila ne bodo več učinkovala. To pomeni, da je že s tem podano konkretno in realno hudo ogrožanje zdravja pritožnika samega. Pritožbeno stališče, da si sam ni nevaren, da sprejema zdravljenje in da se je sposoben izogniti konfliktom z okolico, je prav tako ovrženo z medicinsko dokumentacijo in z izvedeniškim mnenjem. Zaradi bolezni je nekritično in mu ni mogoče slediti. Pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za nadaljnje zdravljenje brez privolitve sta izpolnjena.

8.Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov ob izdaji sklepa še ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr) in da je nadaljnje zdravljenje nujno potrebno še tri tedne (53. člen ZDZdr). Celodnevni nadzor nad jemanjem zdravil je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, za zdaj še nujen. Izvedljiv je le z odrejeno obliko zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom, ker pri drugih oblikah zdravljenja pritožnik še ne zmore sodelovati. Tritedensko nadaljnje zdravljenje pa je nujno za dosego potrebnega učinka terapije. Tudi navedene ugotovitve sodišča imajo oporo v strokovnem mnenju izvedenca, ki ga pritožba ne uspe z ničemer omajati. Pritožbeno naziranje o prestrogem in nesorazmernem ukrepu so neutemeljene.

9.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijani sklep je pravilen ter ni obremenjen z napakami in procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

-------------------------------

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019. 3 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008 s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 53

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.