Jedro

Če se delavec po prenehanju delovnega razmerja zaradi disciplinskega ukrepa odloči za upokojitev, ker izpolnjuje pogoje za polno pokojnino po 39. členu ZPIZ, mu ne pripada razlika med prejeto pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in se še ne bi upokojil, saj je s svojim dejanjem prekinil vzročno zvezo, ki je potrebna za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi očitanih nepravilnosti pri vodenju disciplinskega postopka, zaradi katerih je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v sodnem sporu razveljavljen.

Odpravnina ob upokojitvi je nagrada delavcu za celotno delovno obdobje oz. delovnoaktivni življenjski ciklus. Zato je potrebno kot osnovo za določitev odpravnine upoštevati polno plačo, kot bi jo moral prejemati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ne pa nadomestilo plače, ki ga je delavec prejemal v zadnjih treh mesecih pred upokojitvijo zaradi izrečenega suspenza.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino ob odhodu v pokoj v znesku 191.362,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje do plačila; višji zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin zahtevek na izplačilo razlike med pripadajočim neto osebnim dohodkom in prejeto neto pokojnino za čas od 11.2.1993 do 14.1.1994 v skupni višini 723.171,41 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih razlik v plačilo do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini razlike med pokojnino, ki jo je tožnica prejela in pokojnino, ki bi jo morala prejemati za čas od 14.1.1994 dalje do dneva izdaje te sodne odločbe po izračunu ZPIZ-a Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne razlike med pokojninama, ki tečejo od vsakega 1. dne meseca za predhodni mesec do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine v višini po aktuarskem izračunu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 2. odst. 1. tč. izreka, v 2. in 3. tč. razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Meni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj sodišče v obrazložitvi ni povedalo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da v konkretnem primeru niso podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Meni, da je za škodo, ki nastane zaradi napačne odločitve disciplinskih organov tožene stranke, odgovarja tožena stranka. Poudarja, da je zahtevo za starostno upokojitev podala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker je morala preživljati tri otroke. Dogodek upokojitve pred normalnim tekom dogodkov, to je pred potekom mandata 1.1.1995 oz. za tožnico v najslabšem primeru spremembo ZDR-ja s 14.1.1994, je posledica škodnega dejanja tožene stranke v njeni nezakoniti odločitvi. Ker je tožena stranka s svojim škodnim ravnanjem prisilila tožnico k upokojitvi, je tudi odgovorna za škodo, ki se kaže kot razlika med pripadajočim neto nadomestilom osebnega dohodka in neto pokojnino. Neutemeljen je očitek sodišča, da se je upokojila na lastno zahtevo, saj drugačnega načina upokojitve zakon ni poznal. Po določbi 189. člena ZOR pa ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode in tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Navadna škoda se tožnici kaže kot razlika med plačo, ki bi jo prejemala, in pokojnino, nastala pa ji je tudi nadaljnja škoda, ki se kaže v nižji pokojnini.

Tožeča stranka se pritožuje tudi glede odločitve o odpravnini ob upokojitvi in meni, da ni pravilna. V kolikor ne bi bilo nezakonite odločitve tožene stranke, bi se tožnica upokojila, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje dne 14.1.1994, to je z uveljavitvijo sprememb 101. člena ZDR. Sodišče je prezrlo tudi dejstvo, da je tožnica podala zahtevo za upokojitev dne 28.5.1993, pokojnina pa ji je bila odmerjena za nazaj, ker po krivdi tožene stranke ni imela več statusa zavarovanca. Če bi bila še v delovnem razmerju in bi prostovoljno zaprosila za upokojitev, bi ji bila odmerjena pokojnina šele od tega dne dalje. Tako bi ji šla odpravnina odmerjena po osnovi februar - april 1993. Podrejeno pa tožnica še predlaga, da sodišče toženi stranki naloži plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 597.799,00 SIT od 11.2.1993 do 31.12.1994, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Glede na to, da je tožnica odpravnino uveljavljala pravočasno od vložitve tožbe dalje, obresti od te odpravnine niso zastarale. Stališče sodišča, da je ugovor zastaranja utemeljen, nima opore v nobenem materialnem predpisu. Glede odločitve o stroških postopka pa tožeča stranka meni, da ni dovolj obrazložena in se je zato ne da preizkusiti.

Tožena stranka se pritožuje v delu, v katerem je bilo tožnici ugodeno - 1. odst. 1. tč. izreka sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v tem delu zavrne in naloži tožnici v plačilo pritožbene stroške. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odpravnino ob upokojitvi tožnici odmerilo glede na plačo in ne nadomestilo plače. Meni, da sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage ne v podjetniški ne v branžni kolektivni pogodbi. Branžna kolektivna pogodba določa, da delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina v višini treh povprečnih mesečnih plač v gospodarstvu Slovenije v preteklem mesecu oz. v višini zadnjih treh mesečnih dohodkov delavca, če je to zanj ugodneje. Glede na to, da je bila tožnica, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zadnje tri mesece pred odhodom v pokoj v suspenzu in prejemala le nadomestilo plače, bi ji ena potemtakem pripadala le odpravnina v višini treh povprečnih plač v gospodarstvu Slovenije v preteklem mesecu.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11. 12. in 14. tč. 339. člena Zakona o pravdne postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da ji je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker ji je nastala škoda v obliki razlike med prejeto pokojnino in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo iz razloga, ker se je tožnica upokojila na lastno zahtevo skladno z določbo 1. odst. 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92), pri čemer je izpolnjevala pogoje za polno pokojnino po 39. členu ZPIZ. Tako je z dejanjem tožnice prekinjena vzročna zveza, ki je potrebna za nastanek odškodninske odgovornosti. Tožnica je namreč pridobila status upokojenke in s tem izključila možnost, da ima za isto obdobje status delavke v delovnem razmerju. Nadomestilo plače, kot obliko odškodnine pa bi lahko prejela le v primeru, če bi v navedenem obdobju lahko imela status delavca v delovnem razmerju. Po določbi 1. tč. 1. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) sodišče namreč razveljavi odločitev delodajalca in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe. V konkretnem sporu je sodišče poseglo v disciplinsko odločitev tožene stranke in tožnici spremenilo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v disciplinski ukrep javni opomin in vzpostavilo stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odločitve. Tako je sodišče lahko poseglo le v odločitev, ni moglo pa poseči v datum prenehanja delovnega razmerja, ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na drugi pravni podlagi, ki je pravnomočna in vanjo ni mogoče posegati.

Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožnice v zvezi z odškodnino v obliki razlike med prejeto neto pokojnino in neto plačo in odškodnino v višini razlike med pokojnino, ki jo je tožnica prejela in pokojnino, ki bi jo morala prejemati za čas od 14.1.1994 dalje po izračunu ZPIZ-a Slovenije ter odškodnino po aktuarskem izračunu, neutemeljeni.

Glede prisojene višine odpravnine ob odhodu v pokoj se pritožujeta obe stranki.

Pritožba tožene stranke, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot osnovo za izplačilo odpravnine vzelo polno plačo tožnice pred prenehanjem delovnega razmerja in ne le povprečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije, kar je ugodneje za tožnico kot njena dejansko prejeta plača oz. nadomestilo, ki ga je prejemala v nižjem znesku zaradi suspenza, so neutemeljene. Tretji odst. 46. člena Kolektivne pogodbe za cestni in potniški promet (Ur. l. RS, št. 23/91) določa odpravnino ob odhodu v pokoj v višini zadnjih treh mesečnih plač delavca, če je to zanj ugodneje. Odpravnina ob odhodu v pokoj je nagrada delavcu za celotno delovno obdobje, to je za cel delovnoaktivni življenjski ciklus. Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno kot osnovo upoštevati polno plačo delavca in ne nadomestilo za čas suspenza, ki ga prejema v zadnjih mesecih pred upokojitvijo, pravilno. V prid temu stališču je tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 119/97, z dne 14.10.1997, ki je sicer obravnavalo odpravnino po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 101/99), vendar je bilo tudi v tem primeru sporno vprašanje, kaj je šteti za osnovo za odmero odpravnine. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da ni sprejemljivo, da bi se, če bi delavec iz določenih razlogov prejemal le polovico ali še manj pripadajoče plače, za izračun odpravnine upošteval le izplačani del plače. Tako je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno pri odmeri odpravnine upoštevati, v kolikor delavec ne prejema polne plače, plačo, ki bi jo moral prejemati glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in dejstvo, da je delavec pred upokojitvijo v suspenzu na to odmero ne sme vplivati. Suspenz je namreč le kratkoročni ukrep, odpravnina ob upokojitvi pa se delavcu dodeli za delo, ki ga je praviloma opravljal vsaj 35 let. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo odmeriti odpravnino ob upokojitvi od druge osnove in sicer od datuma vložitve zahteve za upokojitev oz. od 14.1.1994. Odpravnina ob upokojitvi namreč zapade v plačilo z dnem upokojitve, pri čemer je določeno, da se odmeri od zadnjih treh mesečnih plač. Tako je sodišče prve stopnje vzelo pravilno osnovo za odmero odpravnine ob odhodu v pokoj.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s priznanim tekom zakonitih zamudnih obresti. Tožnica je namreč razširila tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ob odhodu v pokoj s pripravljalno vlogo z dne 26.6.1996, v kateri je zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1.1.1995 dalje. Tak zahtevek je tožnica postavljala vse do obravnave 14.1.2000, ko je postavila zahtevek, da se ji plača odpravnina ob upokojitvi v višini 555.105,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1993 dalje do plačila. Na tak zahtevek je tožena stranka podala ugovor zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer napačno oprlo na določbe o 5-letnem zastaralnem roku iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) namesto na določbo 372. člena, ki določa, da občasne dajatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, kot so to tudi terjatve obresti, zastarajo v 3-letnem roku. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo teku zakonitih zamudnih obresti od 1.1.1995, kot jih je tožnica uveljavljala z modificiranim tožbenim zahtevkom dne 26.6.1996 in višji tožbeni zahtevek in za zamudne obresti zavrnilo zaradi zastaranja obresti.

Glede na vse navedeno sta pritožbi tožeče in tožene stranke v zvezi z dosojeno odpravnino ob odhodu v pokoj in tekom zakonitih zamudnih obresti neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek o stroških postopka in ugotovilo, da je sodišče o stroških postopka odločilo pravilno in sicer na podlagi določb o stroških postopka po Zakonu o pravdnem postopku in Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih. Pri tem se je pravilno oprlo na 2. odst. 154. člena ZPP in sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Upoštevati je namreč potrebno, da je z zahtevkom glede presoje disciplinskih ukrepov uspela le delno, saj je bila spoznana za odgovorno glede nekaterih disciplinskih kršitev in ji je bil le spremenjen izrečen disciplinski ukrep, glede denarnega dela zahtevka pa je uspela le z manjšim delom. Ker sta stroške postopka prijavili obe stranki, je odločitev sodišča pravilna, saj bi bila tožnica upravičena do povrnitve le dela stroškov v zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja, v zvezi s sporom o plačilu denarnega dela zahtevka, pa bi bila tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki del stroškov.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, iz katerih sta stranki sodbo izpodbijali in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).