Jedro

Upoštevaje okoliščino, da je bila določena mesečna pavšalna cena za več taksativno naštetih nalog upravnika, bi morala tožena stranka postaviti konkretiziran ugovor tako, da bi določno navedla, katere/ih od naštetih pogodbenih obveznosti upravnik ni izpolnjeval. Na konkretnejši ravni, kot je postavljen ugovor, pa se sodišče do tožničinih navedb ni dolžno niti se ne more opredeljevati.

Izrek

1/. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem dajatvenem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2/. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Ker gre v obravnavanem primeru za odločitev v sporu majhne vrednosti, je na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP o pritožbi zoper sodbo odločal sodnik posameznik.

Z izpodbijano 1. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 405,61 EUR in za zakonske zamudne obresti v znesku 405,61 EUR ter v 3. tč. izreka za izvršilne stroške v višini 32,50 EUR. Z izpodbijano 3. točko izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 822,29 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga še, da pritožbeno sodišče naloži tožeči stranki plačilo stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo terjatev iz naslova stroškov upravljanja (zap. št. 7 vtoževanih računov) v višini mesečne cene 2.700,00 SIT. Presojo prvostopenjskega sodišča v tem delu izpodbija pritožnica z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da tožeča stranka svojih nalog iz pogodbe o upravljanju ni izpolnjevala.

Po pravilu o dokaznem bremenu (212. člen ZPP) nosi tožena stranka trditveno in dokazno breme za utemeljevanje svojih ugovorov. Upoštevaje okoliščino, da je bila določena mesečna pavšalna cena za več taksativno naštetih nalog upravnika (prim. 10. čl. pogodbe A38 in 1. tč. 6. čl. pogodbe A39), bi morala tožena stranka postaviti konkretiziran ugovor tako, da bi določno navedla, katere/ih od naštetih pogodbenih obveznosti upravnik ni izpolnjeval. Na konkretnejši ravni, kot je postavljen ugovor, pa se sodišče do tožničinih navedb ni dolžno niti se ne more opredeljevati. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka dejansko izvajala storitve upravljanja. S to dejansko ugotovitvijo, na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (1. odst. 458. čl. ZPP), pa je sodišče ovrglo pavšalni ugovor tožene stranke, da tožeča stranka svojih nalog iz pogodbe o upravljanju ni izpolnjevala. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je enako kot ugovor neizpolnitve nekonkretiziran in nesklepčen tudi ugovor nepravilne izpolnitve (češ da storitev tožeče stranke ni bila opravljena strokovno in v skladu s standardom dobrega gospodarstvenika), zato pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem dajatvenem delu potrdilo (1./ tč. izreka te sodbe).

Odločitev o pritožbenih stroških je oprta na določilo 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP (2./ tč. izreka te sodbe).