Jedro

Verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu), ni opravičilo za telesno obračunavanje.

Sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice pokazati v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina se priznava le, kadar stopnja in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnovesje. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditvene podlage tožnika in njegove izpovedbe pravilno ocenilo, da je šlo pri tožniku za kratkotrajno prizadetost (v trenutku izreka spornih besed), ki ni porušila njegovega psihičnega ravnovesja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se znesek 500,00 EUR zviša za 250,00 EUR (na 750,00 EUR); - v 3. točki izreka pa tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati stroške postopka v višini 92,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške tožeče stranke v višini 727,42 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370 26222015 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 2622/2015), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), naj tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 dalje do plačila, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku ter (3) tožniku naložilo, naj toženki v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 526,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Presoja o prispevku tožnika k nastali škodi je neobrazložena in arbitrarna. Sodišče je zgolj navedlo, da je tožnik vpil pred otroki in da se je toženka vznemirila. Priča D. ni znala povedati ničesar o vznemirjenosti ali vpitju glede konkretnega dogodka. Prav tako policist F. ni izjavil ničesar glede neprimernosti tožnikovega obnašanja. Toženka se kot babica otrok ni imela nobene moralne pravice vtikati v razmerje med tedanjima zakoncema, vpiti na tožnika, ga vleči za lase in ga poškodovati. Toženka je povedala, da je sama pričela prepir, ker je videla, kako je tožnik porinil otroka v avto, ona pa ju je hotela vzeti iz avta na drugi strani. Toženka je s svojim vpletanjem rušila avtoriteto očeta, v očeh sodišča pa je tožnik tisti, ki je prispeval k škodnemu dogodku. Sodišče tudi ni obrazložilo, kakšen je tožnikov prispevek. Vsak starš bi povedal svoji tašči, da je tako vmešavanje nevzgojno in nedopustno. Napačna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče ni zapisalo vsega, kar je izpovedal tožnik v zvezi z razžalitvijo, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Izrečene besede objektivno in subjektivno predstavljajo žalitev dobrega imena in časti. Tožniku pa so povzročile duševno neravnovesje. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je odmerjena prenizko. Sodna praksa za tovrstno škodo priznava vsaj 1.400,00 EUR, tožnik pa je zahteval samo 1.000,00 EUR. Sodišče je premalo ovrednotilo trajanje zdravljenja. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče neutemeljeno tožniku ni priznalo stroškov opomina ter stroškov za izvedenca. Toženki pa je neutemeljeno priznalo stroške ob upoštevanju vrednosti zahtevka 5.000,00 EUR, namesto pravilno 3.000,00 EUR, kolikor je zahteval tožnik od toženke.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.000,00 EUR zaradi udarnine zatilnega dela glave in opraskanine vratu, ki mu ju je po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča povzročila toženka dne 7. 9. 2012, ter plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 2.000,00 EUR zaradi verbalnega napada toženke, do katerega je prišlo istega dne. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ob upoštevanju tožnikovega prispevka k nastali škodi ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je presoja sodišča prve stopnje o prispevku tožnika k nastanku poškodb neobrazložena. Izpodbijana sodba vsebuje v tem delu zadostne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je poškodba tožnika nastala med prepirom, v katerem je aktivno sodeloval tudi tožnik, da je bilo strašno vpitje, da so vpili vsi. Povod za prepir med pravdnima strankama so bile različne želje glede tega, kdo bo v tistem trenutku odpeljal domov otroka tožnika in T. S. (hčerke toženke). Zaradi tožnikovega vpitja in prepiranja zaradi otrok ter predvsem pred otroki se je toženka vznemirila v tolikšni meri, da je zamahovala proti tožniku in ga pri tem poškodovala. Ob upoštevanju teh ugotovitev je presodilo, da je tožnik s svojim obnašanjem prispeval k nastanku škode. Njegov prispevek je ocenilo na 30 %.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je navedena presoja prvostopenjskega sodišča o tožnikovem soprispevku materialnopravno zmotna. Ugotovljen besedni prepir med tožnikom in toženko zaradi različnih želja o tem, kdo bo peljal domov tožnikova otroka, čeprav je potekal pred otrokoma, ne opravičuje fizičnega nasilja oziroma poškodovanja tožnika. Sodna praksa se je že izrekla, da verbalno izzivanje oziroma besedni prepir, razen v izjemnih primerih (ko gre za izzivanje k telesnemu napadu)1, ni opravičilo za telesno obračunavanje.2 Toženka je tako odgovorna za vso škodo, ki je tožniku nastala zaradi udarnine glave in opraskanine.

8. Neutemeljena je pritožbena graja odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jo je sodišče prve stopnje prav tako utemeljilo z zadostnimi razlogi. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da je toženka z izrečenimi besedami: „Nisi dober oče, še lastne otroke bi prodal, kurba, hudič, brezobrazneš“ kršila osebnostne pravice tožnika (posegla je v njegovo čast in dobro ime), saj gre za negativno vrednostno sodbo o tožniku, zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni šlo za žaljivke. Sodišče prve stopnje res v obrazložitvi sodbe ni zapisalo, da je toženka rekla tožniku tudi, da ga bo prijavila v službi, pomagal pa ji bo njen direktor, kar je tožnik zatrjeval in potrdil tudi na zaslišanju, vendar pa to glede na pravilen nadaljnji zaključek izpodbijane sodbe, da zatrjevane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti niso bile takšne intenzitete in trajanja, da bi opravičevale denarno odškodnino, ni bistveno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice pokazati v obliki duševnih bolečin (primerjaj prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Denarna odškodnina se priznava le, kadar stopnja in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnovesje. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditvene podlage tožnika in njegove izpovedbe pravilno ocenilo, da je šlo pri tožniku za kratkotrajno prizadetost (v trenutku izreka spornih besed), ki ni porušila njegovega psihičnega ravnovesja. Tožnik namreč ni navedel, da se je še kasneje (po dogodku) počutil prizadetega oziroma kakšne posledice so mu nastale zaradi izrečenih besed, niti ni navedel, da bi otroka zaradi spornega dogodka oziroma izrečenih besed kaj slabo mislila o njem. Zgolj trenutna prizadetost pa ne predstavlja pravno priznane škode in ne utemeljuje prisoje denarne odškodnine. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem na njegove trditve oziroma izpovedbo, iz katere izhaja, da se je počutil ničvrednega, prizadetega, da je obnemel, pri srcu ga je stiskalo ob izreku žaljivih besed (ob dogodku) in ne tudi kasneje.

9. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe je tožnik trpel zaradi ugotovljenih poškodb neprestane srednje hude bolečine tri dni, nato še občasne srednje hude, te pa so prešle v blage, ki jih je čutil še pet dni. Proti bolečinam je deset dni jemal Lekadol, pregledan je bil v travmatološki in splošni ambulanti, imel je RTG slikanje glave ter težave pri umivanju vratu zaradi prask. Ob upoštevanju povzetih bolečin tožnika ter nevšečnosti med zdravljenjem ter načela objektivne pogojenosti višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina za obravnavano obliko škode 750,00 EUR (179. člen OZ), kar je dolžna toženka glede na to, da ni podan prispevek tožnika k nastali škodi, tožniku tudi plačati. Ker iz sodne prakse izhaja, da se za primerljive poškodbe oziroma posledice odmerjajo odškodnine, ki so nižje od ene povprečne mesečne plače (na dan izpodbijane sodbe je povprečna mesečna neto plača znašala 1082,88 EUR),3 ni utemeljen, sicer tudi nekonkretiziran pritožbeni očitek, da sodna praksa priznava vsaj eno odškodnino (pravilno: plačo).

10. Tožnik (delno) utemeljeno graja prvostopenjsko odmero pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni tožniku priznalo stroškov opomina, ki sodijo med potrebne pravdne stroške (155. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).4 Ker je vložil tožbo v februarju 2013, je sicer treba navedene odvetniške stroške odmeriti v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in ne v skladu z Odvetniško tarifo (OT), kot zmotno meni pritožnik. Za enostavno pisanje, kar je po vsebini tudi obravnavani opomin tožnika, ki ga je pred pravdo naslovil na toženko (priloga A3), ZOdvT določa v tar. št. 2202 količnik nagrade 0,3, nagrada zanj pa pri vrednosti spornega predmeta 3.000,00 EUR znaša 36,90 EUR. Od tega se polovica nagrade všteje v nagrado za postopek, druga polovica (18,45 EUR) pa se posebej prizna (tretji odstavek opombe 3 tretjega dela Tarife).

11. Sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno ni upoštevalo stroškov izvedencev, ki so bili založeni iz proračunskih sredstev, ker je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči. V skladu s tretjim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) namreč o višini in obsegu založenih stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. Stroški izvedencev so bili odmerjeni v skupni višini 1.163,87 EUR (za prvega izvedenca v skupnem znesku 556,67 EUR, za drugega pa v skupnem znesku 607,20 EUR). V kolikšnem znesku jih je dolžna toženka plačati glede na spremenjeni uspeh v pravdi v korist proračuna, pa bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

12. Tožnik tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri toženkine nagrade za postopek in nagrade za narok nepravilno upoštevalo, da je bila vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR, namesto pravilno 3.000,00 EUR, kolikor je tožnik zahteval od toženke od vložitve tožbe dalje. Dejstvo, da so tožbo na začetku vložile tri osebe, ki so skupaj vtoževale 5.000,00 EUR, pri tem ni odločilno, saj je bil tožbeni zahtevek ostalih dveh tožnikov zavržen, toženka pa stroškov, nastalih v razmerju do njiju, ni priglasila. Toženkina nagrada za postopek po tar. št. 3100 tako znaša 159,90 EUR (in ne odmerjenih 253,50 EUR), nagrada za narok po tar. št. 3102 pa 147,60 EUR (in ne odmerjenih 234,00 EUR).5

13. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika glede odločitve o glavni stvari delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 250,00 EUR (na 750,00 EUR). V preostalem delu pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 2. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

14. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnika znaša 62,5 % (sporen je bil temelj kot tudi višina zahtevka; glede temelja je tožnik uspel 100 %, glede višine pa 25 %6), toženke pa 37,5 %. Ob upoštevanju prvostopenjske odmere in stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče dodatno priznalo tožniku, znašajo stroški tožnika 725,73 EUR (707,28 EUR+ 18,45 EUR), pri čemer je glede na njegov uspeh upravičen do povrnitve 453,58 EUR stroškov. Stroški toženke pa glede na zgoraj ugotovljeno delno napačno odmero znašajo 964,08 EUR in ne odmerjenih 1.144,08 EUR7, ob upoštevanju njenega uspeha pa 361,53 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 92,05 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Kot že pojasnjeno, je treba upoštevati tudi stroške izvedencev v višini 1.163,87 EUR. 62,5 % teh stroškov, kar je 727,42 EUR, je toženka dolžna plačati v korist proračuna.

15. Priznane stroške mora toženka plačati tožniku in v korist proračuna v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil. 1 Za tak primer ne gre v obravnavani zadevi. 2 Glej npr. VSL sodbe I Cp 166/2017, I Cp 1295/2017, I Cp 1571/2017 in I Cp 1385/2017. 3 Glej npr. VS RS sodba II Ips 374/1999 in sklep II Dor 302/2010. 4 Primerjaj npr. VSL sklep I Cp 2141/2016. 5 Toženki je bilo tako na račun navedenih nagrad skupaj neutemeljeno priznanih 180,00 EUR. 6 Zahteval je 3.000,00 EUR, prisojenih mu je bilo 750,00 EUR. 7 1.144,08 EUR - 180,00 EUR (180,00 EUR je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo iz naslova nagrade za postopek in nagrade za narok) = 964,08 EUR