Jedro

Če ekskluzija dokazov predstavlja procesno sredstvo za doseganje enakosti orožja strank, to je obdolženca in države (državnega tožilstva) v postopku, dokaz oziroma dokazni vir, pridobljen od kasnejšega osumljenca oziroma obdolženca, pa zaradi sistemske narave tako posredovane vsebine ni v neposredni vzročni zvezi s poslabšanjem položaja obdolženca v perspektivi dokazovanja kriminalnega očitka, procesna sankcija po določbi člena 83 ZKP ne pride v poštev.

Če namreč prvostopenjsko sodišče na podlagi naknadno izvedene sodne presoje ugotovi, da prej izdane in izvršene odredbe o prometnih podatkih vsebinsko izpolnjujejo kasneje zahtevani standard obstoja utemeljenih razlogov za sum, taka ugotovitev ex-post legitimizira veljavnost odredb o prometnih podatkih, ki so bile odrejene in izvršene na podlagi naknadno razveljavljene zakonske podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog obdolženčevega zagovornika za izločitev dokazov z dne 4. 6. 2024, vložen na naroku dne 5. 6. 2024 (v nadaljevanju: predlog za izločitev), zavrne.

2.Zoper navedeni sklep je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se prvotno vloženemu predlogu za izločitev ugodi in iz sodnega spisa izloči: 1) vse listine, navedene pod točko 3. predloga državnega tožilstva iz obtožnega predloga (stran 43 in 44 obtožnega predloga), ter vse uradne zaznamke o zbranih obvestilih (vključno z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od obdolženca z dne 31. 1. 2019) ter o zaznavah kaznivih dejanj, vse zapisnike o zasegu predmetov ter opravljenih hišnih preiskavah; 2) vse priloge sodnega spisa pod A1 in A2 ter C; 3) celoten spis III Kpd 13399/2019; 4) vse druge priložene in pridružene spise; 5) vse druge listine in dele le-teh ter vse dokaze, ki vsebujejo povzetke oziroma dele zgoraj navedenih dokazov oziroma izhajajo iz prvotno nezakonito pridobljenih dokazov, predvsem pa dele aktov organov pregona (Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in policije) ter aktov sodišča in aktov obrambe v delih, ki povzemajo in oziroma ali se sklicujejo na zgoraj navedene nedovoljene dokaze.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o predlogu za izločitev dokazov. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, hkrati pa upoštevalo relevantno sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je sprejelo pravilno odločitev, da je predlog za izločitev dokazov neutemeljen.

5.Pritožbo tvorijo štirje vsebinski sklopi. Uvodoma pritožba izpostavlja, da je zaradi opustitve vročitve odgovora državnega tožilstva z dne 11. 6. 2024 na zagovornikov predlog za izločitev v odgovor (obrambi ni dopustilo "odgovora na odgovor") prvostopenjsko sodišče kršilo obdolženčeva ustavna jamstva iz 22. člena URS. V zvezi z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od obdolženca z dne 31. 1. 2019 (v nadaljevanju: UZ z dne 31. 1. 2019), dne 1. 2. 2019 zaseženim USB ključem proizvajalca Kingston Tip DataTraveler G4 (8 GB), v nadaljevanju: USB ključ, in zapisnikom o zasegu z dne 1. 2. 2019 pritožba navaja, da bi moral biti obdolženec zaradi tega, ker je kasneje pridobil status osumljenca, že dne 31. 1. 2019 poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP); ker ni bil, je na nezakonit način postal vir informacij proti samemu sebi, s čimer je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo in s tem do kršitve ustavnih jamstev iz 29. člena URS. V zvezi z odredbami policije z dne 4. 3. 2019 za pridobitev naročniških podatkov pritožba izpostavlja, da so bile izdane na podlagi nezakonite in neustavne zakonske podlage. V bistvenem podobno pritožba trdi glede sodnih odredb za pridobitev prometnih in bančnih podatkov z dne 25. 3. 2019, 4. 4. 2019, 19. 4. 2019, 9. 5. 2019, 17. 5. 2019, 13. 6. 2019 in 25. 9. 2019; ker so bili z odločbo Ustavnega sodišča U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023 149.b člen ter peti v zvezi s šestim odstavkom 156. člena ZKP, na podlagi katerih so bile navedene odredbe izdane, razveljavljeni, pritožba zatrjuje, da so vse tako izdane odredbe in na njenih podlagah pridobljeni dokazi nezakoniti in neustavni.

Glede nevročitve odgovora državnega tožilstva z dne 11. 6. 2024 v odgovor

6.Pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče odgovora državnega tožilstva z dne 11. 6. 2024 na predlog za izločitev obrambi ni posredovalo v odgovor, s čimer so bile obrambi kršene ustavne pravice iz 22. člena URS, navedena opustitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, smiselno pomeni zatrjevanje relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Bistveno lastnost relativno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka predstavlja pojasnjevalna dolžnost pritožnika, da dokaže vpliv zatrjevane kršitve na pravilnost oziroma zakonitost sodne odločbe. Z drugimi besedami: pritožbeni očitek o obstoju relativno bistvene kršitve, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na pravilnost oziroma zakonitost sodne odločbe, mora biti konkretiziran oziroma v zadostni meri pojasnjen.

7.Pritožbeno sodišče po pregledu pritožbenih navedb ugotavlja, da je pritožba v tem delu neutemeljena, saj je navedba o kršitvi ustavnih pravic iz 22. člena URS nekonkretizirana oziroma pavšalna. Pritožba ponudi le trditev, da je zaradi opustitve vročitve odgovora državnega tožilstva z dne 11. 6. 2024 v odgovor prišlo do kršitve 22. člena URS, te trditve pa ne zmore podrobneje pojasniti. Pritožba tudi ne zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zaradi nevročitve odgovora državnega tožilstva z dne 11. 6. 2024 v odgovor obrambi kršilo določbo ZKP, zaradi česar je prišlo do kršitve ustavnih jamstev iz 22. člena URS.¹ V zvezi s tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je zgrešena pritožbena navedba o nedvomni obremenjenosti izpodbijanega sklepa z nepravilnostmi in nezakonitostmi zaradi tega, ker je prvostopenjsko sodišče v slednjem zavzelo stališče, ki ga je zastopalo državno tožilstvo v odgovoru z dne 11. 6. 2024. Le dejstvo, da je sodišče v zadevi zavzelo stališče, ki ga zastopa ena od strank v postopku, ni zadostna dejanska podlaga za zaključek, da je izpodbijani sklep nepravilen oziroma nezakonit.

8.Pritožbeno sodišče je sicer seznanjeno z novejšo sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije² glede dolžnosti zagotavljanja pravice do izjave, ki izvira iz 22. člena URS (Up-1307/22-18, z dne 20. 6. 2024). Vendar pa dejansko stanje konkretnega primera ni primerljivo dejanskemu stanju v citirani zadevi. V citirani zadevi se je vprašanje kršitve pravice do izjave zaradi opustitve seznanitve obrambe z odgovorom državnega tožilstva na pritožbo obrambe namreč odprlo v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, ki je sledil zaključku postopka pred prvostopenjskim sodiščem, tj. v pritožbenem postopku, ki je sledil izdaji končne, meritorne sodne odločbe. V konkretnem primeru pa predmetni pritožbeni postopek ni postopek o pritožbi zoper končno odločbo, marveč zoper procesni sklep, izdan tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da očitana opustitev prvostopenjskega sodišča v konkretnem primeru ni v nasprotju z določbami ZKP niti ni v nasprotju z ustavnosodno prakso.

Glede UZ z dne 31. 1. 2019, zasega USB ključa ter zapisnika o zasegu z dne 1. 2. 2019

9.Drži pritožbena navedba, da je obdolženec dne 31. 1. 2019, brez da bi bil predhodno poučen o pravicah, ki pripadajo osumljencu po četrtem odstavku 148. člena ZKP, opravil razgovor s policijo, na podlagi razgovora pa je bil izdelan UZ z dne 31. 1. 2019. Nadalje drži tudi, da je policija - brez predhodne poučitve o procesnih pravicah osumljenca - proti zapisniku o zasegu dne 1. 2. 2019 obdolžencu zasegla USB ključ, ki je bil naknadno predmet zavarovanja in preiskave. Ne držijo pa pritožbena naziranja, da bi policija že tedaj obdolženca morala poučiti o procesnih pravicah osumljenca, zaradi česar naj bi bili tako zbrani dokazi zaradi kršitve privilegija zoper samoobtožbo nezakoniti.

10.Iz spisovnega gradiva izhaja, da je ustno ovadbo v zvezi s kaznivim dejanjem napada na informacijski sistem dne 29. 1. 2019 podal zaposleni v Agenciji za varnost prometa (AVP) A. A.³ Na podlagi ustne ovadbe so policisti v naslednjih dnevih, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, skladno s pooblastili iz 148. člena ZKP uvedli predkazenski postopek zoper tedaj še neznanega storilca. V sklopu zbiranja obvestil je policija na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP dne 31. 1. 2019 opravila razgovor tudi z obdolžencem. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da obdolženec tedaj v očeh policije še ni bil osumljenec oziroma da tedaj še ni prišlo do osredotočenosti suma na obdolženca, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Da je obdolženec dne 31. 1. 2019 s policijo opravil razgovor kot občan in ne kot osumljenec, je prvostopenjsko sodišče razumno in prepričljivo pojasnilo v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, odločitev pa podkrepilo tudi s citiranjem pravno relevantne sodne prakse Vrhovnega sodišča in stališči pravne teorije. Pravilno je tudi pojasnilo, da je vprašanje, kdaj pride do trenutka osredotočenosti suma, po naravi stvari questio facti, glede katerega je zavzelo vodotesno stališče, da dne 31. 1. 2019 nedvomno še ne.

11.Da dne 31. 1. 2019 sum še ni bil osredotočen na obdolženca, je prvostopenjsko sodišče utemeljilo tudi z navedbo "pobude policije državnemu tožilstvu z dne 12. 3. 2019, da preiskovalnemu sodniku poda predlog za izdajo odredbe na podlagi 149.b člena ZKP zoper neznanega storilca". Da sum tedaj nedvomno še ni bil osredotočen na obdolženca, po presoji pritožbenega sodišča izhaja tudi iz številnih kasnejših pisanj, izmenjanih med Državnim tožilstvom, policijo in prvostopenjskim sodiščem z namenom identificirati tedaj še neznanega storilca: iz uradnega zaznamka z dne 13. 2. 2019 (l. št. 22 spisa III Kpd 13399/2019), tožilskega predloga preiskovalnemu sodniku, naj odredi prikrite preiskovalne ukrepe z dne 13. 3. 2019 (l. št. 1 spisa III Kpd 13399/2023) in njegove dopolnitve z dne 25. 3. 2019 (l. št. 52 spisa III Kpd 13399/2023) ipd. Glede na vse navedeno se za pravilnega izkaže zaključek prvostopenjskega sodišča, da je policija dne 31. 1. 2019 obdolženca obravnavala kot občana - in nedvomno ne še kot osumljenca - zato poučitev po četrtem odstavu 148. člena ZKP ni bila potrebna.

12.Na podlagi proučitve UZ-ja z dne 31. 1. 2019 pritožbeno sodišče kot bistveno še izpostavlja, da je obdolženec dne 31. 1. 2019 odgovarjal na splošna vprašanja, v zvezi s katerimi bi odgovore moral in mogel vedeti katerikoli drug informatik, zaposlen pri AVP na primerljivem delovnem mestu. Vprašan je bil namreč v zvezi z informacijskim sistemom znotraj AVP in v zvezi s tem posebej o položaju IP naslova ...; o tem, na kakšne možne načine bi lahko prišlo do vdora v informacijski sistem; o tem, kakšen je varnostni protokol pri pristopanju na teoretični del izpita; o postopku prijave in o načinu reševanja teoretičnega dela izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja. Po oceni pritožbenega sodišča je ključno, da policija obdolženca tako ni spraševala o podatkih, ki bi jih lahko vedel zgolj obdolženec (ni ga spraševala vprašanj, ki so vezana na osebo obdolženca), marveč o splošnih podatkih, ki jih mora vedeti vsak, ki bi bil sicer zaposlen na obdolženčevem delovnem mestu. Do v bistvnem podobnih odgovorov bi zato policija po presoji pritožbenega sodišča prišla tudi na podlagi razgovora s katerimkoli drugim informatikom, zaposlenim na AVP, zato v tej luči obdolženčeva izjava niti ni imela odločilnega oziroma bistvenega pomena, obremenilnega v relaciji do njega kot kasnejšega osumljenca. Če ekskluzija dokazov predstavlja procesno sredstvo za doseganje enakosti orožja strank, to je obdolženca in države (državnega tožilstva) v postopku, dokaz oziroma dokazni vir, pridobljen od kasnejšega osumljenca oziroma obdolženca, pa zaradi sistemske narave tako posredovane vsebine ni v neposredni vzročni zvezi s poslabšanjem položaja obdolženca v perspektivi dokazovanja kriminalnega očitka, procesna sankcija po določbi člena 83 ZKP ne pride v poštev.

13.Smiselno enako velja za izročitev USB ključa proti zapisniku o zasegu z dne 1. 2. 2019. Drži sicer pritožbena navedba, da privilegij zoper samoobtožbo obdolženca odvezuje edicijske dolžnosti po 220. členu ZKP, saj je izročitev predmeta - tako kakor tudi izjava policiji - voljni akt, vendar je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da obdolženec dne 1. 2. 2019 še ni užival procesnih jamstev po četrtem odstavku 148. člena ZKP, izvirajočih iz privilegija zoper samoobtožbo, saj tedaj v očeh policije še ni veljal za osumljenca. Ker sum tedaj še ni bil osredotočen nanj, je obdolženca vezala splošna edicijska dolžnost po drugem odstavku 220. člena ZKP.

14.Glede na to, da se je sum preiskovanja kasneje res osredotočil na obdolženca, ima sicer prav pritožba v delu, kjer izpostavi, da je na tak način izvedena izročitev USB ključa iz stališča ex-post presoje nezakonita oziroma neustavna, vendar pritožbeno sodišče v tem delu ne samo pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi policija v konkretnem primeru glede na vse do tedaj zbrane informacije neizogibno odkrila oziroma zasegla USB ključ (točka 7 obrazložitve na strani 6 izpodbijanega sklepa), pač pa dodaja še, da zaseženi USB ključek ni bil v obdolženčevi razpolagalni sferi na način, da bi zaseg USB ključa pomenil poseg v obdolženčevo zasebno sfero, marveč je šlo za USB ključ, ki je bil v razpolagalni sferi AVP kot samostojnega pravnega subjekta javnega prava. Obdolženec je zato z USB ključem razpolagal v svojstvu delavca (zaposlenega) pri AVP, torej kot s tujo

stvarjo, ne kot s svojo stvarjo. Akt izročitve USB ključa je zato potrebno oceniti kot akt AVP, v svojstvu katere je USB ključ slučajno izročil obdolženec; ne pa kot akt obdolženca kot fizične osebe. Ker dejanski prispevek prav obdolženčeve izročitve - tako kot tudi v zvezi z UZ-jem z dne 31. 1. 2019 - ni bil bistven oziroma odločilen, iz razloga sistemske narave podatkov na ključku, za poslabšanje njegovega položaja v perspektivi dokazovanja kriminalnega očitka, procesna sankcija po členu 83 ZKP tudi v tem primeru ne pride v poštev.

Kot neutemeljen se zato izkazuje pritožbeni očitek, da je zaradi opustitve poučitve po četrtem odstavku 148. člena ZKP pred izdelavo UZ-ja z dne 31. 1. 2019 oziroma izročitvijo USB ključa dne 1. 2. 2019 prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, s tem pa do kršitve obdolženčevih jamstev iz 29. člena URS, na način, ki terja izločitev navedenega dokaznega gradiva iz spisa; odločitev prvostopenjskega sodišča glede tega ni nerazumna, pavšalna in arbitrarna, kot neutemeljeno - in pavšalno - želi prikazati pritožba. Zato tudi vsi v nadaljevanju pridobljeni dokazi niso "okuženi" po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa.

Glede odredb o naročniških podatkih z dne 4. 3. 2019

Pritožba v tem delu izpostavlja očitek policiji, da je naročniške podatke brez predhodne odredbe sodišča pridobila na podlagi tedaj veljavenga tretjega odstavka 149.b člena ZKP, slednji pa je bil zaradi nezakonitosti in neustavnosti naknadno spremenjen, kar potrjuje odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023. Posledično so tudi tako pridobljeni naročniški podatki nezakoniti in neustavni. Pritožba sklene, da ugotovitve, da so bili naročniški podatki pridobljeni na podlagi neustavnega tretjega odstavka 149.b člena ZKP, ne more sanirati niti naknadna sprememba ZKP (ZKP-N, Uradni list RS, št. 22/19 z dne 5. 4. 2019), ki je vsebino tretjega odstavka 149.b člena ZKP na novo uredila v 149.č členu ZKP. Novela namreč ne more za nazaj sanirati dejstva, da je bilo na neustaven način poseženo v pravico oseb, zoper katere je policija pridobila naročniške podatke, do komunikacijske zasebnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je policija odredbe dne 4. 3. 2019 izdala na temelju tedaj veljavnega tretjega odstavka 149.b člena ZKP, vendar pa v zvezi s tem uvodoma pojasnjuje, da Ustavno sodišče vsebine navedenega člena v svoji ustavnosodni praksi nikoli ni spoznalo za neustavnega, kot zmotno trdi pritožba. Se je pa z vsebino tega člena ukvarjalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je v zadevi Benedik proti Sloveniji odločilo, da je tretji odstavek 149.b člena ZKP zaradi nejasnosti in ohlapnosti v nasprotju z drugim odstavkom 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Prav zaradi navedene sodbe ESČP je slovenski zakonodajalec sprejel novelo ZKP-N, s katero je ureditev pridobivanja naročniških podatkov na novo uredil v 149.č členu ZKP. Trenutno veljavna ureditev pridobivanja naročniških podatkov po 149.č členu ZKP je tako - razen tega, da je jasnejša in določnejša - v bistvenem podobna ureditvi po nekdaj veljavnem tretjem odstavku 149.b člena ZKP. V konkretnem primeru je zato potrebno presoditi, ali so bile odredbe policije z dne 4. 3. 2019 izdane v duhu sodbe ESČP Benedik proti Sloveniji in odločbe U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023, v kateri je Ustavno sodišče v točkah od 168 do 188 jasno in nedvoumno odločilo, da danes veljavni 149.č člen ZKP člen ni neskladen s pravico do komunikacijske zasebnosti, saj ustreza standardom jasnosti in pomenske določljivosti.

Drži, da je policija odredbe 4. 3. 2019 izdala brez predhodne odredbe sodišča, vendar tega tretji odstavek 149.b člen ZKP tedaj niti ni zahteval. Predhodne sodne odredbe ne zahteva niti danes veljavni 149.č člen ZKP, Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023 odločilo, da taka ureditev ni neustavna. Navedeno stališče je razumno pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zgrešena je zato pritožbena navedba, da je Ustavno sodišče trenutno ureditev pridobivanja naročniških podatkov v odločbi U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023 spoznalo za neustavno. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi v točki 182. tudi zapisalo, da je naročniške podatke mogoče pridobivati za znanega naročnika, ne pa obratno - tj. da bi na podlagi naročniških podatkov pridobivali podatke o identiteti nenaročnika, ki se skriva za številko.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da neustavnega posega policije po tretjem odstavku 149.b člena ZKP ne more sanirati naknadno sprejeta novela ZKP-N. Sodna praksa je namreč sprejela stališče, da so v takem primeru ustavnoskladne in zakonite tudi vse tiste odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih, ki so bile času izdaje sicer izdane zakonito, vendar je bila kasneje zakonska podlaga, na temelju katere so bile izdane, spremenjena, če tako izdane odredbe vsebinsko zadoščajo razlogom, ki so botrovali spremembi takega zakonskega določila. Poenostavljeno: če prej izdana odredba izpolnjuje kasneje zahtevane standarde (kar najpogosteje pomeni: višje procesne standarde), je zakonita tudi prej izdana odredba in na njeni podlagi pridobljeni dokazi.

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je policija v konkretnem primeru ravnala skladno tako s prejšnjo zakonsko ureditvijo (odredbe o naročniških podatkih z dne 4. 3. 2019 so bile izdane skladno s tedaj veljavnim tretjim odstavkom 149.b člena ZKP) kot tudi s sedanjo zakonsko ureditvijo. Po oceni pritožbenega sodišča so bile navedene odredbe izdane tudi v duhu odločbe U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023 (kar konkludentno zajema tudi skladnost s sodbo Benedik proti Sloveniji), zato so bile tako odredbe kot tudi posredovani naročniški podatki pridobljeni zakonito in ustavno skladno. Naročniške podatke je namreč policija zahtevala za znane osebe, tj. kandidate, za katere so bile v letu 2019 zabeležene dvojne prijave IP naslovov v aplikaciji za reševanje teoretičnega dela izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja, kar je nedvoumno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče.

Glede odredb preiskovalnega sodnika, izdanih na podlagi tedaj veljavnega 149.b člena ZKP

Jedro pritožbene kritike predstavlja očitek preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je na temelju tedaj veljavnega 149.b člena in petega ter šestega odstavka 156. člena ZKP dne 25. 3. 2019, 4. 4. 2019, 19. 4. 2019, 9. 5. 2019, 17. 5. 2019, 13. 6. 2019 in 25. 9. 2019 izdal odredbe za pridobitev prometnih in bančnih podatkov. Ker so bili tako 149.b kot tudi peti in šesti odstavek 156. člena ZKP z odločbo U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023 razveljavljeni, se po oceni pritožbe za nezakonite in neustavne tako izkažejo vse navedene odredbe in dokazi, pridobljeni na njihovi podlagi. Da so bile citirane zakonske določbe zaradi neustavnosti razveljavljene, je nenazadnje ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je mimo svoje ustavne (garantne) funkcije stopilo v čevlje preiskovalnega sodnika in ponovno - za nazaj - opravilo vsebinsko presojo, ali so do tedaj zbrani podatki že ustrezali višjim procesnim zahtevam, ki jih je postavilo Ustavno sodišče z navedeno odločbo. Pritožba navaja, da je takšno postopanje prvostopenjskega sodišča nedopustno, poleg tega pa tako izvedena naknadna presoja izhaja iz naknadno sprejete novele ZKP (ZKP-P, Uradni list RS, št. 53/24 z dne 28. 6. 2024), ki v času izdaje odredb nedvomno še ni veljala. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede tega, da je bil že v času izdaje odredb izpolnjen standard "utemeljenih razlogov za sum", je protispisna, pri čemer se nedopustno sklicuje tudi na UZ z dne 31. 1. 2019, zasežen USB ključ in zapisnik o zasegu z dne 1. 2. 2019.

Prav ima pritožba, ko navaja, da je bil tedaj veljavni 149.b člen ZKP z odločbo U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023 s strani Ustavnega sodišča razveljavljen. Ustavno sodišče je zakonodajalcu s citirano odločbo naložilo, da je pri urejanju postopka pridobivanja prometnih podatkov dolžan upoštevati tri zahteve: 1) oblikovati določnejši katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se lahko odredi pridobivanje prometnih podatkov; 2) opredeliti časovno obdobje, za koliko nazaj se lahko pridobiva prometne podatke; 3) določiti višji dokazni standard, ki je potreben za odreditev pridobivanja prometnih podatkov. Zakonodajalec je v luči zahtev Ustavnega sodišča sprejel novelo ZKP-P, ki se uporablja od 12. 8. 2024, pri čemer je bistvena lastnost nove ureditve v zahtevanem višjem dokaznem standardu, ki je potreben za izdajo odredbe o pridobivanju prometnih podatkov: standard utemeljenih razlogov za sum (prej: razlogi za sum).

Kljub razveljavitvi 149.b člena ZKP pa tudi v tem primeru velja logika naknadne sodne presoje, kot jo je pritožbeno sodišče kratko že navedlo v zvezi z veljavnostjo odredb o naročniških podatkih z dne 4. 3. 2019. Zato ni utemeljeno pritožbeno naziranje, da so odredbe o prometnih podatkih, izdane in izvršene na podlagi kasneje razveljavljenih določb ZKP, avtomatsko nezakonite in neustavne. Če namreč prvostopenjsko sodišče na podlagi naknadno izvedene sodne presoje ugotovi, da prej izdane in izvršene odredbe o prometnih podatkih vsebinsko izpolnjujejo kasneje zahtevani standard obstoja utemeljenih razlogov za sum, taka ugotovitev ex-post legitimizira veljavnost odredb o prometnih podatkih, ki so bile odrejene in izvršene na podlagi naknadno razveljavljene zakonske podlage. V duhu navedenega zato sicer drži pritožbena navedba, da gre v takem primeru za izhajanje iz naknadno sprejetih predpisov, vendar takšno postopanje prvostopenjskega sodišča ni zakonsko ali ustavno sporno. Celo več - da je naknadna sodna presoja prvostopenjskega sodišča o zakonitosti odredb o pridobivanju prometnih podatkov, ki so bile odrejene še pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-144/19-51, z dne 6. 7. 2023, ustavnoskladna in pravno dopustna, izhaja iz ustaljenega stališča sodne prakse. Pravilno je zato ravnanje prvostopenjskega sodišča, ko je v izpodbijanem sklepu v točki 12 obrazložitve v zvezi s prvo izmed izdanih odredb o pridobivanju prometnih podatkov z dne 25. 3. 2019 še enkrat opravilo vsebinsko presojo glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, zato nima prav pritožba v delu, kjer prvostopenjskemu sodišču očita, da je z naknadno sodno presojo izpolnjenosti pogojev za izdajo odredbe z dne 25. 3. 2019 ravnalo v nasprotju in mimo svoje ustavne (garantne) funkcije.

Po vsebini standard utemeljenih razlogov za sum pomeni, da mora verjetnost o obstoju določenih dejstev temeljiti na predhodnih konkretnih in preverljivih okoliščinah. Stopnja suma se tako po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov že približuje standardu utemeljenega suma. Standard utemeljenih razlogov za sum je zato pojmovno združljiv z zahtevo po obrazloženi sodni odredbi, saj je preiskovalni sodnik v njej dolžan racionalno utemeljiti obstoj predhodnih konkretnih in preverljivih okoliščin - v nasprotju s standardom "razlogov za sum", ki so največkrat zgolj minimalno obvestilo oziroma intuicija, zato se jih v smislu pisno obrazložene odredbe najpogosteje ne da racionalno utemeljiti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča iz točke 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je dne 25. 3. 2019 - ko je bila izdana prva v verigi odredb za pridobitev prometnih podatkov - zbrano dokazno gradivo vsebinsko že izpolnjevalo standard utemeljenih razlogov za sum. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje razumni in izkustveno prepričljivi obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, zakaj je tedaj zbrano dokazno gradivo že izpolnjevalo standard utemeljenih razlogov za sum. Po skrbni preučitvi odredbe preiskovalnega sodnika za pridobitev prometnih podatkov z dne 25. 3. 2019 tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena odredba jasno in logično obrazložena, iz obrazložitve dokazov (točka 3 in 4 odredbe za pridobitev prometnih podatkov z dne 25. 3. 2019) pa nedvomno izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je neznani osumljenec vdrl v informacijski sistem AVP, zaradi česar so bile dne 25. 3. 2019 zoper znane osebe, glede katerih so bile v letu 2019 zaznane prijave iz dveh IP naslovov, upravičeno izdane odredbe o pridobitvi prometnih podatkov. Dokazi, na podlagi katerih prvostopenjsko sodišče črpa standard utemeljenih razlogov za sum, temeljijo na predhodnih konkretnih in preverljivih okoliščinah, pri čemer se medsebojno vsebinsko že tesno prepletejo. V zvezi z do tedaj zbranim dokaznim gradivom, ki ga neločljivo tvorita tudi UZ z dne 31. 1. 2019 in zaseg USB ključa z dne 1. 2. 2019, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da skladno z zgoraj navedenim gre za zakonito pridobljena dokaza, zato nima prav pritožba v delu, kjer zastopa stališče, da se preiskovalni sodnik ob izdaji odredbe dne 25. 3. 2019 na ta dokaza ne bi smel opreti.

26.Posledično je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da navedeno dokazno gradivo dne 25. 3. 2019 ni predstavljalo le medsebojno nepovezanih in osamljenih indicev, marveč je po vsebini že vzpostavilo utemeljene razloge za sum, da je neznani storilec vdrl v informacijski sistem AVP, s čimer je storil kaznivo dejanje po 221 členu KZ-1. Po pregledu spisovne dokumentacije, na katero je oprta odredba z dne 25. 3. 2019, ter obrazložitve prvostopenjskega sodišča iz točke 12 izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopnejsko sodišče vsebino dokaznega gradiva povzelo vsebinsko pravilno, zato se za zgrešenega izkaže tudi pritožbeni očitek o protispisnosti odločitve. Pritožbeno sodišče glede na pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje pritrjuje tudi podrobni argumentaciji prvostopenjskega sodišča iz točke 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede nujnosti in sorazmernosti posega v komunikacijsko zasebnost znanih oseb, zoper katere so bile odredbe za pridobitev prometnih podatkov izdane. Drži namreč teza, da bi bilo komunikacijsko sredstvo, ki ga je uporabljal do takrat še neznani storilec, na druge, manj invazivne načine kot z izdajo odredb o prometnih podatkih, nemogoče identificirati oziroma bi bila identifikacija komunikacijskega sredstva povezana z nesorazmernimi težavami. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo tudi, da se je na podlagi vsake na novo izdane odredbe za pridobitev prometnih podatkov standard utemeljenih razlogov za sum le krepil, čemur po pregledu spisovne dokumentacije pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Nima zato prav pritožba, kjer zatrjuje, da je brezpredmetna in pavšalna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je vsaka kasneje izdana odredba bolj obrazložena v smislu utemeljenih razlogov za sum. Življenjsko logično je namreč, da je vsaka kasneje izdana odredba na podlagi predhodno izdanih odredb temeljila na konkretnejših in vsebinsko polnejših dokazih, ki so organom pregona jasneje in določneje ožala maneverski prostor glede tega, kdo izmed vseh oseb je možni storilec očitanih kaznivih dejanj. V tej luči je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, naveden zgoraj, pravilen.

Posebej glede odredbe za pridobitev bančnih podatkov z dne 17. 5. 2019

27.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je dne 17. 5. 2019 izdal tudi odredbo o pridobitvi bančnih podatkov, za katero pritožba navaja, da je bila izdana na temelju naknadno razveljavljenega petega in šestega odstavka 156. člena ZKP. Zaradi tega je tako izdana odredba neustavna in nezakonita, taki pa so tudi na njeni podlagi pridobljeni dokazi.

28.Po presoji relevantne spisovne dokumentacije pritožbeno sodišče zaključuje, da navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Odredba o bančnih podatkih je bila namreč izdana na podlagi prvega odstavka 156. člena ZKP, ki v zadevi U-I-144/19-51 sploh ni bil predmet ustavnosodne presoje. Ne pa na podlagi petega in šestega odstavka 156. člena ZKP, kot zatrjuje pritožba. Dejstvo, da je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 156. člena ZKP, zato v ničemer ne vpliva na zakonitost odredbe o bančnih podatkih, izdane dne 17. 5. 2019. Prvi odstavek 156. člena ZKP, ki je temelj navedene odredbe, je v taki obliki - tako vsebinsko kot tudi nomotehnično -, kot je veljala v času izdaje, veljaven še danes. Za odredbe po prvem odstavku 156. člena ZKP je bil posledično že 17. 5. 2019 (v nasprotju s tedaj veljavnim 149.b členom ZKP) zahtevan standard utemeljenih razlogov za sum, slednje pa je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo, razumno in v zadostni meri utemeljilo že prvostopenjsko sodišče na straneh od 10 do 18 odredbe o pridobitvi bančnih podatkov. Skladno z navedenim je bilo zato pritožbeno sodišče primorano pritožbo zavrniti tudi v tem delu.

29.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zagovornikov obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Z drugimi besedami: obramba ne zatrjuje niti, da sodišče "med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno ali je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe" (opredelitev relativnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 370. člena ZKP), s čimer je prišlo do kršitve ustavnih jamstev iz 22. člena URS.

2Glej zlasti Up-1307/22-18, z dne 20. 6. 2024 (razdelek B. - II) in tam navedene odločbe.

3A. A. je bil dne 29. 1. 2019 s strani sodelavca B. B. okrog 7.55 obveščen, da po vsej verjetnosti teoretični del izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja C kategorije namesto kandidata C. C. rešuje nekdo drug na način, da se je nekdo drug na daljavo prijavil z njegovim geslom in "od zunaj" rešil teoretični del izpita, s čimer je prišlo do vdora v informacijski sistem AVP.

4Glej v Gorkič, P.: Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu?!, Pravna praksa, št. 42, 2009, stran 6-8, in Gorkič, P.: Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu, drugi del, Pravna praksa, št. 5, 2014, stran 22.

5Ki je določal: če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih, in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke.

62357/14, z dne 24. 4. 2018.

7Ker v konkretnem primeru o skladnosti tretjega odstavka 149.b člena ZKP z Ustavo ni odločilo Ustavno sodišče, temveč ESČP, ko je skladnost ureditev presojalo glede na drugi odstavek 8. člena EKČP, se o "neustavnosti in nezakonitosti" govori le v načelnem smislu.

8Glej zlasti v zadevi: VSRS sodba XI Ips 92897/2023, z dne 9. 9. 2024 ter VSC sklep III Kp 11451/2014, z dne 6. 2. 2024.

9Prvi odstavek 149.b člena ZKP, ki je veljal v času izdaje spornih odredb: če so podani razlogi za sum, da je bilo izvršeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje iz četrtega odstavka prejšnjega člena, in je za odkritje, preprečitev ali dokazovanje tega kaznivega dejanja ali odkritje storilca treba pridobiti podatke o prometu v zvezi s komunikacijo osumljenca, oškodovanca ali oseb iz drugega odstavka prejšnjega člena, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju oziroma ponudniku storitev informacijske družbe, da pristojnemu organu sporoči relevantne podatke v zvezi z omenjeno komunikacijo, ki obstajajo v času izdaje odredbe. Preiskovalni sodnik v odredbi opredeli kategorije podatkov, ki jih zahteva. Odredba se operaterju oziroma ponudniku storitev informacijske družbe vroča v delu, ki se nanaša nanj.

10VSRS sodba I Ips 92897/2023, z dne 9. 9. 2024, VSC sklep III Kp 11451/2014, z dne 6. 2. 2024, VSC sklep III Kp 11451/2014, z dne 3. 10. 2023.

11Prvostopenjsko sodišče je standard utemeljenih razlogov za sum prepoznalo v vsebinsko medsebojno prepletajočih dokazih, in sicer: zapisnika o sprejemu ustne ovadbe naznanitelja A. A. z dne 29. 1. 2019 in zapisnika priloženega izpisa dnevniške datoteke, iz katerega je razvidna prijava dveh IP naslovov na testu kandidata C. C.; uradnih zaznamkov z dne 1. 2. 2019 o zbranih obvestilih od B. B., D. D., E. E.; UZ-ja z dne 31. 1. 2019, dne 1. 2. 2019 zaseženega USB ključa in uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 13. 2. 2019; dopisa AVP z dne 22. 2. 2019, iz katerega izhaja, da so v letu 2019 zaznali zabeležbo reševanja teoretičnih delov izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja, pri čemer so zaznali tri različna imena računalnikov, neznanih sistemu AVP; CD-ja z dnevniškimi datotekami, zaseženega AVP, in uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 14. 3. 2019; uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od F. F. z dne 12. 3. 2019, ki naj bi povedala o tem, da naj bi se G. G. z osebo po imenu H. dogovorila, da ji proti plačilu 3.000,00 EUR uredi opravljanje teoretičnega dela izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja na način, da je po prejemu uporabniškega imena in gesla le-ta poslala nekomu po SMS-ju in da ji je celoten test rešila druga oseba; elektronskega sporočila I. I. iz AVP, ki ga je policiji posredoval A. A., in iz katerega izhaja, da naj bi nezakonite usluge zagotavljala oseba, ki je na socialnem omrežju Facebook registrirana kot J. J.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 83, 148, 148/4, 149b, 149č

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.