Jedro

Upniku pogodbene obresti po zapadlosti terjatve ne pripadajo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v zavrnilnem delu I. točke, ugodilnem delu II. točke, III. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da poslej glasi: ″1. Ugovoru dolžnika se delno ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi še v delu izterjevanega zneska zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice 66.766,82 EUR od 10. 1. 2020 dalje do plačila ter zaradi izterjave pogodbenih obresti v znesku, ki ustreza razliki med zneskoma izterjevanih pogodbenih obresti v višini 19.057,75 EUR ter zneskom vsote pogodbenih obresti, nateklih in izterjevanih od dne 15. 9. 1995 do dne 16. 6. 1998 ter obračunanih skladno s k predlogu za izvršbo z dne 22. 1. 2020 priloženo prometno kartico za partijo 37028 ter se predlog za izvršbo še v tem delu zavrne.

2. Dolžnik je dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 735,07 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnik je dolžan povrniti dolžniku 75,31 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do izpolnitve obveznosti.

4. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 735,07 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upnik je dolžan povrniti dolžnikoma 81,19 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do izpolnitve obveznosti.‶

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi v delu izterjevanega zneska zaradi izterjave glavnice v znesku 7.833,13 EUR (presežka glavnice nad zneskom 66.766,82 EUR), zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.833,13 EUR od 10. 1. 2020 dalje do plačila, zaradi neplačanih zamudnih obresti v skupni višini 66.766,82 EUR, stroškov, v višini 2.257,99 (presežek nad zneskom 166,91 EUR) razveljavilo in predlog upnika v tem delu zavrnilo, v preostalem delu pa je ugovor dolžnikov zavrnilo (I. točka izreka), dolžniku je naložilo, da v roku 8 dni povrne upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1.045,30 EUR, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je predlog upnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka zavrnilo (II. točka izreka), odločilo, da je dolžnik dolžan sam nositi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka) ter da sta stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se dolžnika pravočasno pritožujeta s skupno vlogo, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poudarjata, da sta z ugovorom v prvem postopku deloma uspela, saj je sodišče znižalo višino terjatve iz prvotno po upniku pričakovanih 325.698,84 EUR s pp na 162.849,42 EUR, po uspešni dolžnikovi pritožbi pa na 66.766,82 EUR. Vsled navedenemu zatrjujeta, da so bila pravna sredstva dolžnikov več kot potrebna in uspešna. Vztrajata pri očitku nepravilne višine glavnice ter v zvezi s tem pri ugovoru nepravilnosti obračuna zakonskih zamudnih obresti, kršenja načela anatocizma ter spoštovanja načela ne bis in idem. Opozarjata, da je v ponovnem ugovornem postopku ponovno premalo ugodeno ugovoru glede omejitve zakonskih zamudnih obresti, v zvezi s katerimi opozarjata, da lahko tečejo le do višine glavnice, pri čemer opozarjata, da glavnica znaša 66.766,82 EUR. Prav tako opozarjata, da glede na izpodbijano odločitev upnik še vedno uveljavlja tako pogodbene kot zamudne obresti za isto obdobje (od dne 15. 9. 1995 do dne 7. 2010) do česar glede na materialno pravo ni upravičen, saj pogodbene obresti glede na 382. člen Obligacijskega zakonika (OZ) tečejo le do zapadlosti, zato bi bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti tudi v delu, ki se nanaša na pogodbene obresti. Očitata, da tudi do nadaljnjih stroškov pritožbenega postopka v višini 1.045,30 EUR upnik ne bi smel biti upravičen, saj sta tako dolžnik kot zastaviteljica v pretežnem delu ugovora uspela. Opozarjata, da upniku ne gredo procesne obresti, ki jih glede na neutesnjeni izvršilni predlog še vedno zahteva. Izpostavljata, da sta v vmesnem času plačala 2x po 1.500,00 EUR upniku. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti ter ustavitev izvršilnega postopka oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbi upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno izpodbijan sklep je sklep, s katerim je sodišče zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ), ki pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

6. Uvodoma je pojasniti, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje odločalo le o tistem delu ugovora, glede katerega je bila razveljavljena njegova odločitev v sklepu z dne 7. 12. 2020 z odločbo Višjega sodišča v Celju I Ip 135/2021, in sicer le glede ugovora v zvezi z izterjavo glavnice nad 66.766,82 EUR, v delu ugovora v zvezi z izterjavo obresti ter neplačanih stroškov v višini 2.424,90 EUR (posledično tudi o ugovornih in pritožbenih stroških).

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je bila predmetna izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, sporazuma in sklepa R 320/95 z dne 15. 9. 1995 iz katerega izhaja, da dolžnik dolguje upniku po pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 11. 9. 1995, ki je sestavni del tega sklepa, 16.000.000,00 SIT, kar preračunano v EUR znaša 66.766,82 EUR. Ker je sodišče prve stopnje ugovoru v delu izterjevane glavnice, ki presega znesek 66.766,82 EUR ugodilo, pritožbi neutemeljeno vztrajata pri očitku, da dolžnika upniku ne dolgujeta nič več kot 66.766,82 EUR glavnice.

8. V zvezi z ugovorom obresti iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice nateklih od dne 15. 9. 1995 do dne 24. 5. 2007 ter da je utemeljen dolžnikov ugovor zastaranja obresti kot nepravih judikatnih terjatev. Ker pa tako iz predloga za izvršbo z dne 22. 1. 2020 kot tudi iz odgovora na ugovor z dne 13. 3. 2020 izhaja, da upnik izterjuje le zakonske zamudne obresti do višine glavnice, in ker so le te do dne 24. 5. 2007 že dosegle glavnico pritožba glede na dejstvo, da upnik poleg kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 66.766,82 EUR izterjuje tudi zakonske zamudne obresti od glavnice od 10. 1. 2020 dalje do plačila, utemeljeno opozarja, da je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 24. 5. 2007, ugovor utemeljen tudi glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 1. 2020 dalje do plačila od zneska 66.766,82 EUR (in ne le od zneska 7.833,13 EUR).

9. Po določbi prvega odstavka 382. člena OZ se lahko pogodbeni stranki dogovorita, da mora dolžnik za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da upnik zakonito zahteva pogodbene obresti od dneva nastanka obveznosti do dneva vložitve predloga za izvršbo. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je upnik (glede na navedbe v odgovoru na ugovor, stran 6, točka 6.3) celotno terjatev štel za zapadlo dne 16. 6. 1998, iz podatkov spisa pa izhaja, da je upnik predlog za izvršbo vložil dne 22. 1. 2020, pritožnika utemeljeno zatrjujeta, da upniku pogodbene obresti po zapadlosti terjatve ne pripadajo ter da je bil njun ugovor utemeljen tudi v tem delu. Ker iz listin spisa izhaja, da je upnik zahteval kapitalizirane pogodbene obresti v višini 19.057,75 EUR (od tega 8.473,73 EUR revalorizacijskih pogodbenih obresti ter 10.584,02 EUR rednih pogodbenih obresti, oboje obračunano od 15. 9. 1995 do 9. 1. 2020), je glede na po upniku zatrjevan in po sodišču prve stopnje ugotovljen datum zapadlosti upnikove celotne terjatve (16. 6. 1998), upnik upravičen le do vsote pogodbenih obresti, ki so se natekle od 15. 9. 1995 do dne 16. 6. 1998 v znesku, skladnim z upnikovim obračunom, kot le ta izhaja iz k predlogu za izvršbo priložene prometne kartice za partijo št. 37028. Glede na navedeno sta pritožbi utemeljeni v zatrjevanju utemeljenosti dolžnikovega ugovora tudi v delu izterjevanih pogodbenih obresti v znesku, ki ustreza razliki med zneskoma izterjevanih pogodbenih obresti v višini 19.057,75 EUR ter zneskom vsote pogodbenih obresti (rednih in revalorizacijskih), nateklih in izterjevanih od dne 15. 9. 1995 do dne 16. 6. 1998 ter obračunanih skladno s k predlogu za izvršbo z dne 22. 1. 2020 priloženo prometno kartico za partijo ... .

10. Posledično je utemeljena pritožba tudi v zvezi z odločitvijo o stroških ugovornega postopka. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva dolžnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Po šestem odstavku 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Šteje se, da je dolžnik s svojim odklanjanjem izpolnitve povzročil potrebo po prisilni izvršbi, zato je (lahko) izpolnjena domneva o upnikovem uspehu v postopku tudi v primeru, da se ugovoru dolžnika ugodi, razen če lahko upnika bremenimo, da je dolžniku povzročil stroške neutemeljeno1. Pritrditi je pritožbi, da je pri priznanju stroškov dolžniku kot pomožni kriterij potrebno upoštevati tudi določbo 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je samo ob upoštevanju načela uspeha v postopku s pravnim sredstvom mogoče zaključiti, v kolikšen obsegu so bili stroški v zvezi s pravnim sredstvom povzročeni neutemeljeno. Pri tem je pojasniti, da za določitev vrednosti spornega predmeta ni pravno pomembno, kolikšna vrednost spornega predmeta je navedena na prvi strani sklepa sodišča prve stopnje in na prvi strani sklepa sodišča druge stopnje, kot tudi ne, kolikšno vrednost spornega predmeta sta stranki izvršilnega postopka označili na prvih straneh posameznih vlog. Kot vrednost spornega predmeta se vzame vrednost glavnega zahtevka2 (39. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v konkretnem primeru vrednosti izterjevane glavnice (prvi odstavek 39. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ), ki jo je upnik v predlogu za izvršbo preračunal na znesek 74.599,95 EUR. Ker je po končanem ugovornem postopku zaključeno, da je upnik upravičeno izterjeval glavnico v višini 66.766,82 EUR, je uspeh dolžnikov v ugovornem postopku 10,5 %, zato so jima stroški ugovornega postopka v takšnem odstotku tudi neutemeljeno povzročeni. Sodišče druge stopnje jima je zato priznalo 10,5 % odmerjenih stroškov. Sodišče druge stopnje je dolžnikoma odmerilo priglašeno nagrado za sestavo ugovora, vendar ne v priglašenem znesku 2.200 točk, temveč glede na vrednosti spornega predmeta 74.599,95 EUR le 1.100 točk (6. točka tar. št. 27 v zvezi s prvo tabelo prve točke tar. št. 18 Odvetniške tarife – OT), 2 % materialnih stroškov (22 točk) ter sodno takso v znesku 44,00 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 717,20 EUR, pri čemer jih je upnik dolžan povrniti dolžnikoma 10,5 % tega zneska, torej 75,31 EUR. Sodišče dolžnikoma ni priznalo priglašenih stroškov za pregled zadeve in konferenco v pisarni in svetovanje, saj ne gre za samostojne storitve, temveč je nagrada za njih zajeta že v nagradi za sestavo pravnega sredstva.

11. V okviru pravilne uporabe materialnega prava ter utemeljenih pritožbenih očitkov glede vrednosti spornega predmeta, je sodišče druge stopnje po sodišču prve stopnje odmerjene stroške odgovora na ugovor v višini 1.045,30 EUR, zaradi nižje nagrade za sestavo odgovora na ugovor (le 1.100 točk in ne priglašenih 1.400 točk) ter posledično nižjih materialnih stroškov (le 22 in ne 24 točk) znižalo na 821,30 EUR. Ker je upnik v ugovornem postopku uspel 89,5 %, sta mu dolžnika dolžna povrniti 735,06 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na ugovor.

12. Ob zgoraj navedenih razlogih pa je zaključiti, da sta dolžnika v enakem odstotku bila uspešna tudi v (prvem) pritožbenem postopku. Razlogom sodišča prve stopnje, da dolžnika terjatve nista zmanjšala, glede na navedeno ni mogoče slediti. Sodišče druge stopnje je zato dolžnikoma skladno z OT in stroškovnikom odmerilo stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo z dne 7. 1. 2021, in sicer je dolžnikoma priznalo stroške za sestavo pritožbe glede na vrednost spornega predmeta po 6. točki tar.št. 27 v zvezi s prvo tabelo 1. točke tar. št. 18 OT 1.100 točk (od priglašenih 1.300 točk), 2 % materialnih stroškov (22 točk) ter 100,00 EUR sodne takse, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znese 773,20 EUR stroškov pritožbenega postopka. Ker jih je upnik dolžnikoma neutemeljeno povzročil le 10,5 %, jima mora povrniti 81,19 EUR pritožbenih stroškov. Dolžnikoma sodišče druge stopnje ni priznalo priglašenih stroškov v zvezi s sestavo pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti, saj je nista vložila, temveč sta to le predlagala sodišču druge stopnje v pritožbi.

13. Upniku je pritožbeno sodišče v zvezi z odgovorom na pritožbo z dne 18. 3. 2021 glede na stroškovnik in skladno z določbami OT priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo glede na vrednost spornega predmeta po 6. točki tar.št. 27 v zvezi s prvo tabelo 1. točke tar. št. 18 OT 1.100 točk (od priglašenih 1.400 točk), 2 % materialnih stroškov (22 točk) ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znese 821,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ker so bili potrebni v 89,5 %, mu jih je dolžnik dolžan povrniti 735,07 EUR.

14. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbama delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, kot izhaja iz iz I. točke izreka tega sklepa.

15. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje neutemeljeni pritožbi zavrnilo in sklep v nespremenjenem a še izpodbijanem delu delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

16. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker sta v predmetnem pritožbenem postopku dolžnika uspela le v zvezi s stranskimi terjatvami (obresti, stroški), je sodišče druge stopnje upoštevaje navedene okoliščine zaključilo, da pritožbene stroške nosita sama (šesti odstavek 38. člena ZIZ, 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejšim zaključkom pritožbenega sodišča, za predmetno izvršbo ni bil potreben, zato stroške, nastale in priglašene v zvezi z njim, krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010. 2 Primerjaj: VSL sklep I Cp 1769/2019.