Jedro

Kadar je plačilna obveznost garanta odvisna od ugotavljanja določenih dejanskih okoliščin, gre za t. i. odvisno ali akcesorno garancijo.

Za takšno obliko garancije je značilno, da garant ne ravna napak, če odklanja plačilo, dokler ni prepričan, da so izpolnjene dejanske predpostavke iz garancije. Nasprotno pa neodvisna garancija zavezuje garanta, da na podlagi preproste zahteve oziroma zahteve, ki jo spremljajo določeni dokumenti, upravičencu plača določen znesek. Pri tem garant ne bo ugotavljal, ali je naročitelj garancije (to je dolžnik) v resnici kršil svojo obveznost (dolžno ravnanje) iz temeljnega posla. Ker je treba upoštevati, da je položaj upravičenca iz izdanih bančnih garancij „na prvi poziv“ v razmerju do zavezanca bistveno boljši, t eorija zavzema stališče - pridružuje pa se mu tudi revizijsko sodišče - da mora iz zaveze garanta jasno in nedvoumno izhajati, da sprejema neodvisno zavezo, in da se le v takšnih primerih garantova zaveza presoja po pravilih o neodvisnih bančnih garancijah. Oziroma, povedano z drugimi besedami: »Če želijo stranke neodvisno garancijo, morajo paziti, da v njeno besedilo ne zapišejo česa, kar bo mogoče tolmačiti kot garantovo pravico, da pred plačilom preveri, ali je kršena osnovna pogodba» [

v obravnavanem primeru: ali se je stranski intervenient neresno pogajal ]

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.404,54 EUR stroškov odgovora na revizijo, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke na podlagi izdane bančne garancije zahtevala plačilo 417.292,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2004 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožeča stranka, iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, »da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje; toženi stranki in stranskemu intervenientu pa naloži plačilo pravdnih stroškov in stroškov tega postopka tožeči stranki, v roku, določenem v odločbi o stroških, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila«. Pri tem priglaša stroške revizije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne, tožečo stranko pa obsodi na plačilo stroškov odgovora na revizijo z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP .

Relevantno dejansko stanje.

6. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je 10. 10. 2003 v Uradnem listu RS, št. 97/2003, objavila namero o zagotavljanju gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda z vlaganjem javnega kapitala v osebo zasebnega prava (neprerekano dejstvo); - zavarovanje resnosti ponudbe stranskega intervenienta je tožena stranka 3. 11. 2003 izdala bančno garancijo, št. 15247403D22 (priloga A14), z naslednjo vsebino: „Banka se obvezuje, da bo zgoraj navedeni znesek [100,000.000,00 SIT] plačala v naslednjih primerih: a) če ponudnik v času, navedenem v garanciji, umakne ponudbo ali le-to spremeni, ali

b) če ponudnik, ki ga naročnik v času trajanja ponudbe obvesti o tem, da je dobil naročilo, - ne izvrši sklenitve

pogodbe v skladu z določbami navodil za ponudnika ali jo zavrne - z avrne ali odkloni predložitev izpolnitvene bančne garancije v skladu z določbami navodil za ponudnike.

Obvezujemo se, da bomo v roku 15 dni po prejemu prvega pisnega zahtevka naročnika zgoraj navedeni znesek brez kakršnihkoli nadaljnjih utemeljitev plačali naročniku, če bo le-ta v svojem zahtevku izkazal, da mu zahtevan znesek pripada na osnovi enega ali obeh zgoraj navedenih primerov in navedel, za kateri primer ali primere gre“ ;

- m ed tožečo stranko in stranskim intervenientom so potekala pogajanja za sklenitev pogodbe, a so se končala neuspešno - s poskusom tožnice, da unovči bančno garancijo. Tožnica je v zahtevi za unovčenje navedla, da ponudnik (stranski intervenient) „ni podpisal pogodbe kljub postavitvi skrajnega roka in poleg tega ni niti zahteval podaljšanja ponudbenega jamstva“ (dopis z dne 8. 7. 2004; priloga A 48); toženka je z dopisom z dne 20. 7. 2004 zavrnila unovčenje garancije (priloga B6)

(1).

P resoja utemeljenosti revizije

7. M ed strankama je spor o tem, ali je tožnica upravičena do izplačila vtoževanega zneska na podlagi bančne garancije, izdane za resnost ponudbe stranskega intervenienta. Toženka je namreč (pred pravdo in med njo) plačilu nasprotovala z ugovorom, da tožnica ni izpolnila pogojev za njeno unovčenje.

8. R evizijske očitke tožeča stranka gradi na predpostavki, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za t. i. neodvisno bančno garancijo . Drži sicer, da je ta oblika bančne garancije abstrakten, od temeljnega posla neodvisen pravni posel , ki zavezuje izdajatelja, da plača garantirani znesek na podlagi zahteve upravičenca ,

ne da bi imel pri tem možnost uveljavljati ugovore iz temeljnega posla.

Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za primer takšne (neodvisne) bančne garancije. Toženka se je resda zavezala plačati garantirani znesek »brez kakršnihkoli nadaljnjih utemeljitev«; a le v primeru, če bi tožnica uspela izkazati izpolnitev (vsaj enega od) garancijskih pogojev, ki so jo varovali pred morebitnim neresnim pogajanjem stranskega intervenienta.

9. Kadar je plačilna obveznost garanta odvisna od ugotavljanja določenih dejanskih okoliščin, gre za t. i. odvisno ali akcesorno garancijo.

Za takšno obliko garancije je značilno, da garant ne ravna napak, če odklanja plačilo, dokler ni prepričan, da so izpolnjene dejanske predpostavke iz garancije. Nasprotno pa neodvisna garancija zavezuje garanta, da na podlagi preproste zahteve oziroma zahteve, ki jo spremljajo določeni dokumenti, upravičencu plača določen znesek. Pri tem garant ne bo ugotavljal, ali je naročitelj garancije (to je dolžnik) v resnici kršil svojo obveznost (dolžno ravnanje) iz temeljnega posla. Ker je treba upoštevati, da je položaj upravičenca iz izdanih bančnih garancij „na prvi poziv“ v razmerju do zavezanca bistveno boljši, t eorija(2) zavzema stališče - pridružuje pa se mu tudi revizijsko sodišče - da mora iz zaveze garanta jasno in nedvoumno izhajati, da sprejema neodvisno zavezo, in da se le v takšnih primerih garantova zaveza presoja po pravilih o neodvisnih bančnih garancijah. Oziroma, povedano z drugimi besedami: »Če želijo stranke neodvisno garancijo, morajo paziti, da v njeno besedilo ne zapišejo česa, kar bo mogoče tolmačiti kot garantovo pravico, da pred plačilom preveri, ali je kršena osnovna pogodba»(3) [

v obravnavanem primeru: ali se je stranski intervenient neresno pogajal ]

10. Upoštevaje navedeno za presojo v obravnavanem primeru niso utemeljene revizijske navedbe, ki izhajajo iz revidentkinega razumevanja sporne garancije kot neodvisne garancije; tudi ne sklicevanje na (domačo in tujo) sodno prakso s tem v zvezi. Poleg tega ne drži revizijski očitek, da naj bi tožena stranka svoje obrambe ne gradila na trditvah, da je bila sporna garancija odvisna; nič drugega namreč ne pomenijo njene trditve, da v konkretnem primeru ni šlo bančno garancijo na prvi poziv.

11. Revidentka uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako naj bi tožeča stranka „konkretizirano opredelila“ okoliščine, na podlagi katerih je utemeljevala svoj zahtevek za unovčenje bančne garancije. Sodišče druge stopnje je namreč zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka konkretizirano utemeljiti enega od dejanskih stanov, na podlagi katerega se je banka zavezala izpolniti plačilo. Pri odgovoru na ta očitek velja izhajati iz okoliščine, da je bila bančna garancija izdana v zvezi z namero tožnice o zagotavljanju gospodarske javne službe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 97/20003 z dne 10. 10. 2003. Tožnica je (po lastnih navedbah) izpeljala postopek po tedaj veljavnih določbah

54. - 58. člena ZGJS. Zato je sporno besedilo garancije, ki je bilo prirejeno vzorcu iz razpisne dokumentacije tožnice, treba razlagati v luči navedenega postopka; le-ta pa je (med drugim) predvideval, da o izbiri osebe zasebnega prava odloči vlagatelj (republika ali lokalna skupnost) z upravno odločbo (prvi odstavek 57. člena), nakar z izbrano osebo sklene pogodbo o vlaganju javnega kapitala (58. člen). Navedeno za konkretni primer pomeni, da bi morala tožnica, v kolikor je besedilo zahteve za unovčenje mogoče razumeti kot sklicevanje na dejanski stan iz prve alineje točke b) bančne garancije, navesti najmanj to, da je stranski intervenient »dobil naročilo«, kar bi ustrezalo sklepu o njegovi izbiri, ter da ni izvršil sklenitve pogodbe »v skladu z določbami navodil za ponudnike«, kar bi ustrezalo neupoštevanju razpisnih pogojev. Ne enega ne drugega tožeča stranka v zahtevi za unovčenje ni zatrjevala; navedla je le, da „ponudnik ni podpisal pogodbe kljub postavitvi skrajnega roka« . Presoja sodišča druge stopnje, da takšna zahteva tožnice ni zadoščala za plačilno obveznost toženke, je po navedenem pravilna; posledično tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

12. Revidentka uveljavlja tudi procesno kršitev neupoštevanja pravila prekluzije (v zvezi z dokaznimi predlogi in navedbami stranskega intervenienta) s strani sodišča prve stopnje, ki naj bi perpetuirala pred sodiščem druge stopnje tako, da se le-to ni opredelilo do pritožbenih navedb v tej smeri. Ker gre vsebinsko za relativno bistveno kršitev postopka, bi morala tožeča stranka v reviziji pojasniti, na kakšen način naj bi uveljavljana procesna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodb sodišč nižjih stopenj. Tega pa ni storila. Zato je uveljavljana kršitev ostala neizkazana.

13. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

14. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama krije stroške revizije (II. točka izreka). Istočasno pa mora nasprotni stranki povrniti priglašene stroške revizijskega odgovora, in sicer 4.500 točk oziroma 1.377,00 EUR za njegovo sestavo in materialne stroške v višini 2% (27,54 EUR), kar skupaj znaša 1.404,54 EUR.

Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006) -

III. točka izreka.

Op. št. (1): Toženka je zavrnila uveljavitev garancije, ker tožnica ni dokazala, da ji zahtevani znesek pripada vsaj na podlagi enega od razlogov, navedenih v garanciji. Pri tem je tožnico opozorila na okoliščino, da je bila obveščena, da naročilo v zvezi z razpisom, navedenim v garanciji, še ni bilo dano.

Op. št. (2): Glej prof. dr. Božidar Pavičević: „Bankarska garancija u domaćem i međunarodnom prometu“, Privredno pravni priručnik, Beograd, september 1979, št. 9; dr. Jernej Sekolec: „Plačaj takoj, ugovarjaj kasneje“: neodvisna bančna garancija in stand-by akreditiv, Pravna praksa, priloga, št. 3/97; ter dr. Vesna Kranjc: „Bančna garancija – odvisna ali neodvisna pravna narava“, Podjetje in delo – 2001, št. 2, str. 305, Gospodarski vestnik d. d. Op. št. (3): Tako dr. Jernej Sekolec: „Plačaj takoj, ugovarjaj kasneje“: neodvisna bančna garancija in stand-by akreditiv, Pravna praksa, priloga, št. 3/97, stran IV.