Jedro

Družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo in ne zaveze na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico.

V razmerju do tožnika ima toženka na podlagi sklenjene družbene pogodbe obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave. Glede na to, da gre za nepremičnino, pri kateri se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, mora toženka po določbi drugega 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini lahko vknjižila solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo.

Tožnikov dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede na vsebino družbene pogodbe torej ne pomeni nič drugega, kot njegov obligacijski zahtevek proti drugemu družbeniku na izročitev premoženja v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za prenos solastninske pravice na enega od dveh družbenikov, takšen vpis solastnine dejansko ne vzpostavlja klasičnega solastninskega razmerja, pač pa gre kljub zemljiškoknjižnemu vpisu solastnine še vedno za premoženje v družbi, ki je glede obeh solastninskih deležev družbenikov podvrženo režimu iz družbene pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi postavil zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini ID znak ... do ½ in na plačilo 3.600,00 EUR, prvi podredni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini ID znak ... do ½ in na plačilo 3.600,00 EUR ter drugi podredni zahtevek na plačilo 53.600,00 EUR in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo izbrisa hipoteke. V postopku je trdil, da sta pravdni stranki, ki sta bili sicer v ljubezenskem razmerju, nameravali skupaj kupiti stanovanje, ki bi bilo po nakupu v njuni solasti, zato sta obe pri N., d. d., pridobili kredit. S sredstvi iz obeh kreditov je toženka v letu 2005 kupila stanovanje, vendar je nato zavrnila tožnikovo zahtevo, da se na njem vknjiži tudi njegova solastninska pravica. Sodišče prve stopnje je ugodilo prvemu podrednemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo solastninske pravice tožnika na nepremičnini do ½ ter primarnemu zahtevku na plačilo 3.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del (primarni ugotovitveni zahtevek) in toženkino pritožbo zoper ugodilni del ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Revizijske razloge bo sodišče povzelo v odgovoru nanje.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek, predlagal njeno zavrženje, sicer pa njeno zavrnitev. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da se vrednosti spornih predmetov izpodbijanega dela pravnomočne odločitve po petem odstavku 367. člena ZPP seštevata zaradi povezanosti pravnih vprašanj, od katerih je odvisna odločitev o nedenarnem in denarnem zahtevku (obstoj in veljavnost družbene pogodbe). Tožnikov predlog za zavrženje revizije v delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev o denarnem zahtevku, zato ni utemeljen.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Pravdni stranki sta bili v obdobju od 2004 do 2008 v intimni zvezi.

- Ker sta želeli ustvariti skupno življenje, sta se pravdni stranki dogovorili, da skupaj kupita stanovanje, v ta namen obe prispevata denarna sredstva, in da bo stanovanje v njuni solasti, za vsako od pravdnih strank do polovice.

- Kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja je kot kupec sklenila le toženka.

- V času sklenitve dogovora in nakupa stanovanja je bil tožnik še v zakonski zvezi.

- Pravdni stranki sta soglašali, da se bosta po razvezi tožnika od svoje soproge na stanovanju vpisali kot solastnici, vsaka do polovice.

- K plačilu kupnine sta pravdni stranki prispevali z denarnimi sredstvi, pridobljenimi s kreditnima pogodba, ki sta ju obe posebej sklenili z N., d. d., in sicer tožnik 20.080,00 EUR, toženka pa 31.120,00 EUR.

- Tožnik je toženki z namenom plačila kupnine iz lastnih sredstev nakazal dodatnih 7.700,00 EUR, toženka pa je za plačilo kupnine za stanovanje iz lastnih sredstev dodatno namenila še 13.039,74 EUR.

- Toženka je vse od 1. 8. 2007 stanovanje oddajala v najem in za to prejela najemnino v skupni višini 7.200,00 EUR.

6. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev oprli na določbe, ki urejajo civilno družbeno pogodbo, ter glede na ugotovljena dejstva in ugovore strank zaključili, da imajo družbeniki na premoženju družbe, ki nastane z njihovimi prispevki, enake solastninske deleže, če pogodba ne določa drugače. Pisnosti nista šteli kot pogoja za veljavnost takšne družbene pogodbe. Pridobitev nepremičnine sta opredelili kot dopusten skupni namen družbene pogodbe, česar ne spremeni niti dejstvo, da je bil tožnik v tem času še v zakonski zvezi, saj lahko tudi v tem času vsak od zakoncev pridobiva posebno premoženje. Ob sklepanju družbene pogodbe tožnik ni bil več v ekonomski skupnosti s svojo ženo, kar pa je pogoj za nastanek skupnega premoženja. Sklenjena družbena pogodba je pravni naslov za pridobitev solastninske pravice na družbinem premoženju, zato ima tožnik obligacijski zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ker stanovanje predstavlja premoženje v družbi, ima tožnik pravico do polovice najemnine, ki jo je pridobila toženka z oddajanjem tega premoženja v najem.

7. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in ustrezno konkretizirani ter argumentirani. Vsebina revizije terja opredelitev do napadenih materialnopravnih zaključkov o 1.) veljavnosti civilne družbene pogodbe, ki ji revidentka nasprotuje z različnih materialnopravnih zornih kotov, 2.) pridobitnem načinu na podlagi družbene pogodbe pridobljenega premoženja, in 3.) sklepčnosti tožbe. V okviru posamičnega očitka o zmotni uporabi materialnega prava se bo revizijsko sodišče opredelilo tudi do uveljavljanih postopkovnih kršitev. Že na tem mestu revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre pri zapisu v odločbi pritožbenega sodišča, da je revidentkina pritožba delno utemeljena, za povsem očitno pisno pomoto v obrazložitvi, saj je iz celote njegovih razlogov nedvoumno, da njenih pritožbenih razlogov ne sprejema. Odraz takšnih razlogov je tudi izrek odločbe pritožbenega sodišča, zato takšna pisna pomota v obrazložitvi vsebinsko ne predstavlja nasprotja, ki bi preraslo v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne gre za kršitev, ki bi onemogočala objektivni preizkus odločbe pritožbenega sodišča. 8. Pred odgovorom na posamezne revizijske trditve se mora revizijsko sodišče najprej opredeliti do bistvenih značilnosti civilne družbene pogodbe iz določbe 990. člena OZ.(1) Dejstvo, ki se izpelje v pravnem zaključku o sklenitvi civilne družbene pogodbe, je dogovor dveh ali več oseb, s katerim se zavežejo, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni namen. Dejanska podlaga spora o vsebini pogodbene volje obeh strank, ki na revizijski stopnji ne more biti več predmet izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), vodi do presoje zahtevka ravno na tej pravni podlagi. Revizijsko stališče, da gre po vsebini za prodajno predpogodbo, s katero se je toženka zavezala, da bo po razvezi tožnikove zakonske zveze polovico stanovanja prenesla na tožnika, nima nikakršne podlage v ugotovljenih dejstvih. Takšnemu revidentkinemu pravnemu zaključku nasprotuje že dejanska ugotovitev, da je bila nepremičnina pridobljena s prispevki obeh pravdnih strank zaradi doseganja s pogodbo dogovorjenega skupnega namena, zato je uporaba določb 33. člena OZ o predpogodbi izključena. Posledično ni utemeljeno niti revizijsko izpodbijanje uporabe materialnega prava glede ugovora zastaranja za sklenitev glavne pogodbe.

9. Družbena pogodba je temelj za nastanek družbe civilnega prava. Pri družbi civilnega prava gre za obstoječo dejansko skupnost udeležencev, ki jih povezuje skupni namen, vendar ta nima pravne subjektivitete.(2) Zaradi takšnih lastnosti civilna družba ne more biti nosilec pravic na premoženju, ki ga pridobi zaradi doseganja dogovorjenega skupnega namena, postavita pa se vprašanji, kakšna je vsebina notranjega razmerja družbenikov v zvezi s pridobljenim premoženjem ter kakšno je razmerje družbe do tretjih oseb, s katerimi družba vstopa v pravna razmerja. Za odločitev o reviziji je bistveno prvo vprašanje, ki ga razrešuje določba 996. člena OZ.(3) Kar se tiče notranjih razmerjih v zvezi s pridobljenim premoženjem družbe je bistveno, da družba civilnega prava zaradi neobstoja pravne subjektivitete nima premoženja, ki bi kot lastnina pripadalo njej, zato lahko govorimo le o premoženju v družbi, zanj pa določba 996. člena OZ določa solastništvo družbenikov.(4) Pravno gledano je torej potrebno ločiti okoliščine, ki glede na zgoraj citirane določbe vodijo do zaključka o sklenitvi družbene pogodbe, ter okoliščine, ki materialnopravno predstavljajo pridobivanje premoženja v družbi.

a. Glede ničnosti družbene pogodbe zaradi nedopustnosti skupnega namena in nedopustnosti nagiba:

10. Revizija načenja vprašanje dopustnosti skupnega namena in dopustnosti nagibov za sklenitev družbene pogodbe ter se zavzema za zaključek o njeni ničnosti. Revidentka nedopustnost skupnega namena in tožnikovega nagiba za sklenitev družbene pogodbe vidi v njegovi trditvi, da je pogodbo o nakupu nepremičnine sklenila le toženka zato, ker tožnik ni želel dodatnih zapletov pri delitvi skupnega premoženja, saj je bil tedaj formalno še vedno v zakonski zvezi z nekdanjo ženo. Tožnik se je po revizijskih trditvah s tem želel izogniti pravnim posledicam kogentnih določb o skupnem premoženju zakoncev, pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze.

11. Skupni namen pravdnih strank je bil glede na dejansko podlago spora v pridobitvi stanovanja. Že sodišči nižjih stopenj sta revidentki pojasnili, da takšen namen ni nedopusten, saj ni prepovedan z nobeno pravno normo ali moralnimi načeli, česar toženka konkretizirano niti ne ne izpodbija. Revizijsko sodišče se takšnemu stališču sodišč nižjih stopenj pridružuje. Revidentka nedopustnost skupnega namena glede na vsebino revizijskih razlogov pravzaprav izpeljuje iz zatrjevane nedopustnosti nagiba. Skupni namen, ki je po določbi 990. člena OZ eden od bistvenih opredelilnih znakov civilne družbene pogodbe, je treba obravnavati ločeno od nedopustnosti nagiba iz drugega odstavka 40. člena OZ(5), zato se bo do tega dela revizijskih navedb sodišče opredelilo v nadaljevanju.

12. Nagib po drugem odstavku 40. člena OZ vodi do ničnostne sankcije v primeru, če 1.) je ta nedopusten, 2.) je ta bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika pri sklenitvi posla in 3.) je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Toženka pri tem spregleda, da se nedopustni nagib, kot ga sama uveljavlja, nanaša na sklenitev prodajne pogodbe, sklenjeno med toženko kot kupcem stanovanja in prodajalcem, in ne na sámo družbeno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama kot družbenikoma. Kot je bilo opozorjeno že zgoraj, je potrebno v tem pogledu ločiti med fazo sklenitve družbene pogodbe in fazo sklepanja pravnih poslov, ki po svoji vsebini predstavljajo pridobivanje premoženja v družbo zaradi doseganja v družbeni pogodbi opredeljenega skupnega namena. Pravni posli, usmerjeni v pridobivanje premoženja, so torej sestavni del izpolnitvenega ravnanja družbenikov po sklenjeni civilni družbeni pogodbi, zato na njeno veljavnost ne morejo vplivati, kot bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Glede na naravo v družbeni pogodbi dogovorjenega skupnega namena gre lahko bodisi za t. i. notranjo družbo, pri kateri za doseganje skupnega namena vstopanje v pravna razmerja s tretjimi ni potrebno, bodisi za t. i. zunanjo družbo, pri katerih je sklepanje pravnih poslov s tretjimi nujno.(6) Narava skupnega namena v konkretnem primeru (pridobitev nepremičnine) vodi do zaključka, da gre za zunanjo civilno družbo in da sta se pravdni stranki pri pridobivanju premoženja za dosego skupnega namena v razmerju do tretjih oseb odločili za posredno zastopanje družbe iz prvega odstavka 995. člena OZ,(7) v okviru katerega je toženka kot ena od dveh družbenikov pri sklepanju prodajne pogodbe nastopala v svojem imenu, vendar na račun družbe. Drugače povedano, revizijske trditve o nedopustnem nagibu se nanašajo na pravni posel, s katerim sta pravdni stranki kot družbenika civilne družbe pridobivali premoženje na podlagi že sklenjene družbene pogodbe, in so zato za veljavnost sáme družbene pogodbe, ki je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje sklenjena z nagibom ustvaritve skupnega življenja (in ne zaradi izogibanja pravnemu režimu skupnega premoženja), povsem nepomembne. Očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem oziru torej ni utemeljen.

14. Tudi sicer so pravice, ki jih je tožnik pridobil na podlagi sklenjene družbene pogodbe, še vedno podvržene režimu skupnega premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja zakonske zveze, seveda če so za to izpolnjene z zakonom predpisane predpostavke. V morebitna upravičenja tožnikove bivše soproge iz tega naslova bi bilo poseženo šele v primeru, če bi tožniku odrekli sodno varstvo pravic, pridobljenih po sklenjeni pogodbi.

15. Grajana kršitev določbe 22. člena URS (in z njim povezane kršitve določbe 14. člena URS), ker sodišči nižjih stopenj nista prepoznali ničnosti družbene pogodbe zaradi nedopustnega nagiba, se lahko nanaša bodisi na procesne ali materialnopravne kršitve, v obeh primerih pa mora biti kršitev ustrezno obrazložena. Razen pavšalnega očitka o kršitvi ustavnih pravic revidentka ni pojasnila, ali ima pri tem v mislih procesne ali materialnopravne kršitve ter kakšna je njihova vsebina. Na tako nekonkretizirano uveljavljanje kršitev ustavnih pravic se revizijsko sodišče ne more argumentirano odzvati in je lahko odgovor omejilo samo na obrazložene revizijske razloge o zmotni uporabi materialnega prava, do katerih se je opredelilo zgoraj. Kršitve postopka v zvezi s trditvami o nedopustnem nagibu, revidentka ni obrazloženo uveljavljala.

b. Glede ničnosti družbene pogodbe zaradi pomanjkanja obličnosti:

16. Revidentka ničnost sklenjene družbene pogodbe uveljavlja tudi zaradi pomanjkanja obličnosti, predpisane v določbi 52. člena OZ.(8) Kot v postopku pred sodiščema nižjih stopenj zagovarja stališče, da sklenjena družbena pogodba predstavlja nepremičninski pravni posel, ki mora biti sklenjen v pisni obliki. Revizijsko sodišče takšnega stališča ne sprejema.

17. Revizijska kritika se izkaže za neutemeljeno že ob podrobnejšemu pregledu določbe 52. člena OZ, ki pisnost predpisuje za pogodbe, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica. Omenjeno določilo meri na pravne posle, ki pri eni od pogodbenih strank vzpostavljajo obligacijsko zavezo prenesti lastninsko pravico na drugo pogodbeno stranko, torej na pogodbe t. i. menjalnega tipa. Družbena pogodba v takšen tip pogodbe ne spada. Že zgoraj opredeljeni znaki družbene pogodbe kažejo, da je njeno bistvo v prizadevanju družbenikov za doseganje skupnega namena in ne v nastanku obligacijske zaveze za prenos solastninske pravice z enega družbenika na drugega. Splošnih pravil obligacijskega prava, med katere spada tudi predpisana obličnost po 52. členu OZ, ki so prilagojena pogodbam menjalnega tipa, pri presoji razmerij po družbeni pogodbi zato ni mogoče uporabiti.(9) Tudi če je skupni namen družbene pogodbe pridobitev nepremičnine, to navedene bistvene značilnosti družbene pogodbe v ničemer ne spreminja, zato je v nobenem primeru ni mogoče opredeliti kot pogodbe, na podlagi katere se med družbeniki prenaša (so)lastninska pravica na nepremičnini. Kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju, družbena pogodba vzpostavlja obligacijsko zavezo družbenikov, da s prispevki ali poslovanjem pridobljeno premoženje izročijo v družbo in ne zaveze na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico. Značaj nepremičninskega pravnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, ima zato lahko šele prodajna pogodba, s katero sta se pravdni stranki v okviru svojih izpolnitvenih ravnanj prizadevali doseči dogovorjen skupni namen. Obličnost, predpisana v 52. členu OZ, posledično velja le za te posle. Judikat, na katerega se sklicuje revizija,(10) se nanaša na menjalno pogodbo, ki že po definiciji ustvarja obligacijsko zavezo na sopogodbenika prenesti (so)lastninsko pravico, zato revizijskih materialnopravnih stališč o obličnosti družbene pogodbe ne podpira in obenem ne more predstavljati temelja za utemeljevanje odstopa od sodne prakse.

18. Ob sklenitvi družbene pogodbe nepremičnina, ki bo v fazi izpolnitvenih ravnanj družbenikov (torej s sklepanjem pravnih poslov s tretjimi) prešla v družbino premoženje, med pravdnima stranka ni bila opredeljena, torej ni bila niti določena niti določljiva. Postavljena revizijska teza, da gre v primeru, če je skupni namen družbene pogodbe izražen v pridobitvi vnaprej neopredeljene nepremičnine, vedno za nepremičninski pravni posel, bi vodila do ničnosti pravnega posla tudi zaradi določb o ničnosti pogodbe zaradi nedoločenega ali nedoločljivega predmeta iz 35. člena OZ.(11) Z vidika načela in favorem negotii je takšno stališče povsem nevzdržno. Če bi takšno družbeno pogodbo opredelili kot nepremičninski pravni posel v smislu določbe 52. člena OZ, bi bila zaradi zahtev iz določbe 35. člena OZ vedno nična in je veljavno sploh ne bi bilo mogoče skleniti. Takšne prepovedi iz namena določb o civilni družbeni pogodbi ni mogoče zaslediti, zato je odločitev zakonodajalca, da za družbeno pogodbo ni predpisal pisnosti kot pogoja za njeno veljavnost ne glede na vsebino skupnega namena, sistematično gledano, povsem logična. To je poleg razlogov, ki sta jih navedli že sodišči nižjih stopenj, le še dodatni argument, ki odklanja revidentkino stališče o pisnosti kot pogoju za veljavnost družbene pogodbe.

19. V tem sklopu revidentka smiselno zatrjuje še kršitev pravice do izjave oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker po njenem izpodbijana sodba glede trditev o obličnosti sploh ni obrazložena, oziroma ker argumentacija sodišč nižjih stopenj v tem delu ni sklepčna. Pravica do izjave iz 5. člena ZPP od sodišča terja, da se odzove na strankine dejanske trditve in pravna stališča. To sta sodišči nižjih stopenj tudi storili, saj sta obrazloženo odgovorili na pravna stališča toženke glede obličnosti.(12) Revizija z omenjenim očitkom pravzaprav izraža vsebinsko nestrinjanje z argumenti sodišč nižjih stopenj glede uporabe materialnega prava, kar pa ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve. Revidentkina graja, da ne razume pomenske zveze, da pisnost ni pogoj za veljavnost, čeprav se „družbena pogodba navezuje na nepremičnino“, prav tako ni utemeljena. Iz celotnega konteksta revizijskih navedb namreč izhaja, da je revidentka omenjen zapis povsem pravilno razumela kot stališče, da pisnost ni pogoj za veljavnost družbene pogodbe, čeprav je skupni namen družbenikov v pridobitvi nepremičnine. Vsebinsko gre tudi v tem delu za izpodbijanje uporabe materialnega prava, do česar se je revizijsko sodišče že opredelilo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge, ki omogočajo njen objektivni preizkus, zato ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izven zgoraj navedenih okvirov zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravice od enakega varstva pravic iz 22. člena URS ni obrazložena, zato dodatnega odgovora ne terja.

c. Glede pridobitnega načina pridobljenega premoženja:

20. Ost in pretežni del revizijske kritike sta izražena v stališču, da določba 996. člena OZ predstavlja temelj za originirano pridobitev solastninske pravice družbenikov na premoženju v družbi, zaradi česar naj bi bil utemeljen kvečjemu tožnikov ugotovitveni zahtevek, ne pa tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Revidentka meni, da je solastninska pravica družbenikov na pridobljenem premoženju vzpostavljena ex lege, zato poseben razpolagalni posel ni potreben.

21. Do pridobitve premoženja družbe lahko glede na določbo 996. člena OZ pride na dva načina, bodisi neposredno s prispevki družbenikov ali posredno s sklepanjem pravnih poslov s tretjimi oziroma s poslovanjem družbe. Za to, da premoženje, ne glede na način pridobitve (neposredno ali posredno), preide v premoženje v družbi, je potrebno upoštevati ureditve v zakonih, ki urejajo posamezen predmet tega premoženja.(13) V konkretnem primeru je toženka v okviru poslovanja družbe sklenila prodajno pogodbo za nakup nepremičnine zaradi doseganja skupnega namena. Ker je šlo pri tem za posredno zastopanje družbe, je v razmerju do tretjih sama postala nosilka pravic in obveznosti po tej prodajni pogodbi (prvi odstavek 995. člena OZ) in se na tej podlagi vknjižila kot lastnica v zemljiški knjigi. To pa še ne pomeni, da toženka nima več nikakršnih obveznosti iz notranjih razmerjih po družbeni pogodbi, saj nepremičnina zgolj s sklenitvijo prodajne pogodbe in vknjižbo lastninske pravice na njeno ime še ni prešla v družbino premoženje. V razmerju do tožnika ima toženka na podlagi sklenjene družbene pogodbe obveznost pridobljeno premoženje izročiti v družbo. Pridobitev premoženja v družbo je zato lahko le pravnoposlovne in ne izvirne narave.(14) Glede na to, da gre za nepremičnino, pri kateri se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, mora toženka po določbi drugega 49. člena Stvarnopravnega zakonika(15) (v nadaljevanju SPZ) za prehod premoženja v družbo izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo na nepremičnini lahko vknjižila solastninska pravica družbenikov po deležih, kot so dogovorjeni z družbeno pogodbo.(16)

22. Tožnikov dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede na vsebino družbene pogodbe torej ne pomeni nič drugega, kot njegov obligacijski zahtevek proti drugemu družbeniku na izročitev premoženja v družbo. Čeprav gre na prvi pogled za prenos solastninske pravice na enega od dveh družbenikov, takšen vpis solastnine dejansko ne vzpostavlja klasičnega solastninskega razmerja, pač pa gre kljub zemljiškoknjižnemu vpisu solastnine še vedno za premoženje v družbi, ki je glede obeh solastninskih deležev družbenikov podvrženo režimu iz družbene pogodbe.(17) Določba 996. člena OZ zato ne predstavlja samostojne podlage za pridobitev solastninske pravice, pač pa le določa enake solastninske deleže družbenikov civilne družbe na družbinem premoženju za primer, če družbena pogodba ne določa drugačnih deležev.

23. Argumenti, ki jih revizija ponuja za stališče, da družbeniki solastninsko pravico na pridobljenem premoženju pridobijo originarno, ne zdržijo. Revizija ima sicer prav, da v definiciji družbene pogodbe iz 990. člena OZ ni navedena izrecna zaveza, da mora družbenik na drugega družbenika prenesti solastninsko pravico, vendar je to preprosta posledica dejstva, da takšna obligacijska zaveza sploh ni sestavni del družbenikovih obveznosti. Kot je bilo opredeljeno že zgoraj, obstaja zgolj obligacijska zaveza družbenika, da pridobljeno premoženje izroči v družbo. Ker družba nima pravne subjektivitete, je izročitev nepremičnine v družbo mogoča le tako, da se na njej vknjiži solastninska pravica družbenika, kar pa še ne pomeni, da je prišlo do prenosa solastninske pravice na družbenika.

24. Glede na to, da po prvem odstavku 991. člena OZ(18) obstaja pogodbena obligacijska zaveza družbenika v družbo izročiti prispevek, ki predstavlja temelj za neposredno pridobivanje premoženja družbe, logično enako velja tudi za obveznost glede premoženja, ki je bilo pridobljeno posredno s sklepanjem pravnih poslov. Drugačna interpretacija bi brez utemeljenih in razumnih razlogov določila različne pridobitne načine za družbino premoženje glede na način pridobitve. Takšno razlikovanje glede na izrecno ubeseditev 996. člena OZ, ki obravnava skupaj tako neposredno kot posredno pridobljeno premoženje, ne more biti utemeljeno. Sodna praksa, na katero se sklicuje revidentka,(19) se do vrste pridobitnega načina družbinega premoženja ni izrekla, zato njenih stališč ne podpira.

25. Prav tako ne zdrži argument, da je ob interpretaciji, da gre za izvedeno pridobitev, določba tretjega odstavka 994. člena OZ(20) o delitvi koristi in izgube nepotrebna. Med premoženjem v družbi in doseženo koristjo v družbi namreč ni mogoče potegniti enačaja, saj gre za povsem različni kategoriji, zato takšen argument ne more predstavljati ustreznega temelja za stališče, ki ga zastopa revizija.

26. Določbe 996. člena OZ ni mogoče enačiti z določbami drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 43. člena SPZ, ki sicer določajo originaren pridobitni način. Že iz jezikovne razlage določbe 996. člena OZ namreč izhaja, da gre zgolj za določitev višine solastninskih deležev družbenikov na premoženju v družbi za primer, če družbena pogodba takšnega dogovora ne vsebuje. Bistvo originarnega pridobitnega načina je, da se pridobitev lastninske pravice ne opira na pravico pravnega prednika in je od njegove volje neodvisna. Določba 996. člena OZ takšnega dometa nima. Iz določbe jasno izhaja, da gre premoženje, nastalo bodisi z vplačilom prispevkov, bodisi s poslovanjem družbe. V obeh primerih je pridobitev premoženja družbe posledica sklenjenih pravnih poslov in je torej izpeljana iz lastninske pravice pravnega prednika.

27. Kršitev 22. člena URS revidentka vidi v zmotni uporabi določbe 996. člena OZ, ki je po njenem tako očitna, da je prerasla v kršitev njenih ustavnih pravic. Na takšno grajo je revizijsko sodišče odgovorilo v predhodnih točkah te obrazložitve in dodatnega pojasnila ne potrebuje.

d. Glede sklepčnosti tožbe:

28. Revizijska trditev o nesklepčnosti tožbe temelji na predpostavki, da vpis solastninske pravice družbenika na premoženju v družbi pomeni razdelitev premoženja, kar pa je možno šele v postopku likvidacije družbe, opravljenem po 1002. členu OZ. Tožnik trditev, ki bi vodile do zaključka o delitvi družbinega premoženja v postopku likvidacije, res ni postavil, vendar to odločitve o reviziji ne spreminja.

29. Že iz zgoraj nanizanih razlogov izhaja, da tožnik zahteva zgolj izročitev premoženja v družbo, kar je pri nepremičnini mogoče le tako, da se na njej vknjiži solastninska pravica družbenikov. Takšen vpis torej še ne predstavlja delitve družbinega premoženja, kot to zmotno meni toženka. Dejstvo, da se bo na tem premoženju v zemljiški knjigi vknjižila solastninska pravica družbenikov, namreč ne pomeni, da ne gre več za premoženje v družbi. Omenjeno premoženje ima takšen značaj vse do likvidacije družbe in razdelitve premoženja po 1002. členu OZ. Čeprav gre po stanju zemljiške knjige sicer za solastnino, je ta vse do likvidacije družbe in posledične razdelitve premoženja prvenstveno še vedno podvržena režimu družbene pogodbe in ne zakonski ureditvi solastninske skupnosti. To pomeni, da delitev takšne solastnine po splošnih določbah SPZ ni mogoča, njeno upravljanje pa je vezano na režim iz družbene pogodbe oziroma iz 992. člena OZ in ne na stvarnopravne določbe o upravljanju s stvarjo v solastnini.(21) Do delitve premoženja v družbi torej pride šele po opravljeni likvidaciji, če je ta glede na naravo družbene pogodbe seveda sploh potrebna.

30. Tožba je v konkretnem primeru temeljila na trditvah, ki vodijo do utemeljenosti zahtevka na izročitev s poslovanjem pridobljenega premoženja v družbo. Trditve, ki bi omogočale presojo zahtevka z uporabo določb o likvidaciji družbe iz 1002. člena OZ, so za odločitev zato pravno povsem nepomembne. Graja zmotne uporabe materialnega prava glede sklepčnosti tožbe posledično ni utemeljena. Takšnega stališča ne podpira niti judikat, na katerega se sklicuje revidentka,(22) saj se njegovo bistvo nanaša na vprašanji, ali lahko družbenik zahteva povrnitev svojega vložka in o možnih načinih delitve družbinega premoženja. Tožbeni zahtevek in postavljene trditve opredelitve do teh vprašanj sploh ne zahtevajo, saj gre pri postavljenem zahtevku zgolj za izročitev premoženja v družbo.

31. Revizija izpodbijanje odločitve o denarnem delu zahtevku utemeljuje le z razlogi, s katerimi je izpodbijala odločitev o nedenarnem zahtevku. Do teh revizijskih razlogov se je sodišče opredelilo že zgoraj in jih v celoti odklonilo. Denarni del zahtevka glede na ugotovljena dejstva tako temelji na določbi prvega odstavka 994. člena OZ, ki določa, da ima vsak družbenik pravico do dela koristi (pridobljene najemnine), ki se doseže v družbi.

32. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da toženka sama krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

33. Toženka mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožniku priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.472,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v višini 328,24 EUR, skupaj torej 1.820,24 EUR.

Op. št. (1): Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo (990. člen OZ).

Op. št. (2): Zabel, B.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, stran 930 in naslednje, stran 935 in naslednje, stran 966 in naslednje.

Op. št. (3): Na premoženju družbe, ki nastane s prispevki družbenikov ali s poslovanjem družbe, imajo družbeniki enake solastninske ali drugačne soimetniške deleže, če pogodba ne določi drugače (996. člen OZ).

Op. št. (4): Zabel, B.: navedeno delo, stran 969 in naslednje.

Op. št. (5): Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ).

Op. št. (6): Zabel, B.: navedeno delo, stran 966 in naslednje.

Op. št. (7): Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam (prvi odstavek 995. člena OZ).

Op. št. (8): Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ).

Op. št. (9): Zabel, B.: navedeno delo, stran 941. Op. št. (10): Odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3534/2011. Op. št. (11): Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).

Op. št. (12): Primerjaj 55. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (13): Zabel, B.: navedeno delo, stran 970 in naslednje.

Op. št. (14): Zabel, B.: navedeno delo, stran 970. Op. št. (15): Vpis v zemljiško knjigo se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (drugi odstavek 49. člena SPZ).

Op. št. (16): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 1244/2008 (10. točka obrazložitve).

Op. št. (17): Zabel, B.: navedeno delo, stran 972. Op. št. (18): Vsak družbenik je dolžan v družbo prispevati to, kar je določeno s pogodbo (prispevek) (prvi odstavek 991. člena OZ).

Op. št. (19): Revizija se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 501/92, II Ips 462/97 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1353/2000. Op. št. (20): Če s pogodbo ni določeno drugače, so družbeniki pri koristih in izgubi udeleženi v enakih delih kot s prispevki (tretji odstavek 994. člena OZ).

Op. št. (21): Zabel, B.: navedeno delo, stran 972. Op. št. (22): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 66/2003 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1307/2001.