Jedro

Okoliščini, da je izvršilni postopek še vedno v teku in da sklep o izvršbi še ni pravnomočen, nimata nobenega vpliva na upnikovo dolžnost pravočasne priglasitve stroškov.

Ob primerni skrbnosti bi upnik stroške izvršitelja lahko priglasil v roku enega meseca od seznanitve z njihovo višino, kar bi bilo še pravočasno, ker bi ustrezalo pravnemu standardu „takoj“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog z dne 27. 2. 2013 za povračilo nadaljnjih stroškov izvršitelja na podlagi računa z dne 10. 12. 2012 v višini 174,20 EUR (I. točka izreka), zavrnilo upnikov predlog z dne 27. 2. 2013 za vračilo varščine (II. točka izreka) in zavrglo upnikovo vlogo z dne 4. 3. 2013 (III. točka izreka).

2. Upnik je zoper I. točko izreka tega sklepa vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Opozarja, da ZIZ ne določa, kaj pomeni takojšnja priglasitev stroškov, ampak je to pravni standard, ki ga mora vsebinsko napolniti sodišče. V dosedanji sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je pri razlagi subjektivnega roka treba upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja (tako npr. sklepa VSC I Cp 376/2007 in VSC Cp 1235/2005), namen določila sedmega odstavka 38. člena ZIZ pa je v tem, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja izvršilnega postopka zaradi upnikovega odlašanja z vložitvijo zahteve za povrnitev stroškov. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v primeru, ko je izvršilni postopek še vedno v teku, šteti, da so nadaljnji izvršilni postopki priglašeni pravočasno tudi, če so priglašeni po poteku več mesecev po njihovem nastanku (dva, osem oz. dvajset mesecev pred priglasitvijo - prim. VSC I Ip 830/2008, VSL III Cp 4338/2005 in VSC I Ip 1103/2007). Tako kot v navedenih primerih gre tudi v konkretnem primeru za še trajajoči izvršilni postopek, sklep o izvršbi še niti ni pravnomočen, zato ni mogoče govoriti o prepozni priglasitvi nadaljnjih stroškov. Izpodbijana odločitev je še posebej nerazumljiva ob upoštevanju, da je postopanje sodišča v konkretnem primeru daleč od ekonomičnega, saj je sodišče sámo potrebovalo več kot leto dni za vročitev dolžnikovega ugovora v odgovor upniku, prav tako pa pri odločanju o nadaljnjih izvršilnih stroških ni spoštovalo 8-dnevnega roka iz osmega odstavka 38. člena ZIZ. V konkretnem primeru torej ni mogoče govoriti o tem, da je bila priglasitev nadaljnjih stroškov postopka v roku dveh mesecev v nasprotju z določbami o ekonomičnosti postopka ter da je upnikovo ravnanje povzročilo daljše trajanje postopka in da ni bilo v skladu s sodno prakso. Višjemu sodišču predlaga, naj dolžnikov ugovor zavrne kot neutemeljen, dolžniku pa naloži plačilo stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik v konkretnem primeru ni pravočasno zahteval povrnitve stroškov za delo izvršitelja za neuspešen poskus rubeža dne 7. 12. 2012, saj je povrnitev teh stroškov zahteval šele po dveh mesecih od seznanitve z njimi. V skladu z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ je treba povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, ne pa kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po ustavitvi oz. zaključku izvršilnega postopka. Glede na navedeno okoliščina, da je predmetni izvršilni postopek še vedno v teku, in dejstvo, da sklep o izvršbi še ni pravnomočen, nimata nobenega vpliva na upnikovo dolžnost pravočasne priglasitve stroškov. Ob primerni skrbnosti bi upnik stroške izvršitelja lahko priglasil v roku enega meseca od seznanitve z njihovo višino, kar bi bilo po oceni višjega sodišča še pravočasno, ker bi ustrezalo pravnemu standardu „takoj“.

6. Pritožnik svoje stališče o pravočasni priglasitvi stroškov izvršitelja opira na sodno prakso, ki je starejšega datuma (iz let 2005 do 2009) in regionalno omejena (citirani sklepi niso z območja celotne države, temveč so vsi z izjemo enega sklepi Višjega sodišča v Celju). Novejša sodna praksa ne podpira pritožnikovega stališča, da je v primeru, ko je izvršilni postopek še vedno v teku, šteti, da so nadaljnji izvršilni postopki priglašeni pravočasno tudi, če so priglašeni po poteku več mesecev po njihovem nastanku, temveč zastopa bolj restriktivno stališče (prim. VSC sklep I Ip 449/2012 z dne 14. 12. 2012, VSM sklep I Ip 128/2009 z dne 12. 3. 2009, VSK sklep II Ip 66/2011 z dne 17. 3. 2011, VSL sklep III Ip 1018/2012 z dne 6. 4. 2012 in VSL sklep II Ip 519/2010 z dne 19. 7. 2010).

7. Očitki sodišču prve stopnje, da je tudi sámo zamujalo z vročanjem dolžnikovega ugovora v odgovor upniku in odločitvijo o priglašenih stroških izvršitelja, za presojo pravočasnosti upnikove zahteve za povrnitev stroškov niso pravno pomembni. Stranke so se dolžne držati zakonskih in sodnih rokov, morebitno neažurno postopanje sodišča jih te dolžnosti nikakor ne odvezuje.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).