Jedro

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati premalo izplačano kilometrino za službene poti, vendar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da si je tožnik v potnih nalogih obračunal več kilometrov, kot jih je dejansko opravil na sporni relaciji. Ta „višek“ obračunanih in plačanih kilometrov bi moralo upoštevati v primerih, ko je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti dodatno kilometrino, in kilometrino ustrezno znižati.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.880,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo v delu, v katerem je tožnik zahteval povračilo kilometrine za dneve, ko dejansko ni delal zaradi koriščenja letnega dopusta ali praznikov, v višini 2.236,85 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. odstavek I. točke izreka) in odločitev o stroških (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Tožnik je dobil plačane vse poti, ki jih je opravil za toženo stranko, zato iz naslova stroškov službenih poti ne more biti upravičen do višjih stroškov, kot so mu dejansko nastali. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker je bil pavšalen, nedosleden in neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za katere dni (skupaj 209) je tožniku priznalo dodatnih 120 km, in tudi ne, zakaj ni upoštevalo podrobnega obračuna, ki ga je po navodilu sodišča pripravila tožena stranka. Tožena stranka je dokazala, da je v obdobju, ko je tožnik živel v A., lahko upravičen do plačila skupno 2.191,04 EUR. Sodišče je zaradi prekluzije neutemeljeno zavrnilo izračun tožene stranke, hkrati pa je ta izračun vseeno uporabilo za ugotavljanje podlage tožničinih trditev. Tožnik si je z lažnim prikazovanjem razdalj med kraji sam upošteval toliko kilometrov, kot da bi se vozil iz A.. Tožena stranka je tožniku izplačala 1.060,98 EUR več. Posamezna potna poročila ne odražajo resničnih podatkov, zato jih je možno upoštevati šele v luči podrobnega obračuna tožene stranke.

Tožena stranka podredno poudarja, da je uveljavljala pobot v 5. pripravljalni vlogi, ko je navedla seštevek manjkajočih kilometrov in seštevek preveč plačanih poti, ter pojasnila, da tožniku ne dolguje ničesar več. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj iz potnih nalogov za mesece junij - avgust 2006 izhaja, da je tožnik že živel v B.. Tožnik je na potne naloge res pisal začetno mesto C., a je uveljavljal znatno višje število kilometrov, kot pa je dejanska razdalja med C. in ciljnim krajem. Tožniku je bilo za čas, ko je živel v A., premalo izplačano 2.191,04 EUR (8.309,60 km), hkrati pa si je v času bivanja v B- obračunal preveč za 3.252,02 EUR. Sodišče se ni opredelilo do očitka zastaranja. Tožnik je namreč na obravnavi dne 19. 3. 2013 spremenil pravni temelj tožbenega zahtevka in s tem tožbo - najprej je plačilo zahteval na podlagi Uredbe o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, nato pa je uveljavljal plačilo na osnovi kilometrine oziroma stroškov pri opravljanju službene poti. Sodba je neobrazložena tudi glede podlage zahtevka. V konkretnem primeru ni prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi v zvezi s krajem prihoda na delo, čeprav je nov kraj prihoda zagotovo spremenjena okoliščina.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del (2. odstavek I. točke izreka sodbe) ter odločitev o stroških (III. točka izreka), prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Sodba v 9. točki obrazložitve nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, kako je prišlo do števila poti 209 oziroma katere od teh poti je vštelo v to številko. Tožena stranka je tožniku premalo izplačala 272 opravljenih službenih poti omenjene relacije, in ne le 209. Od tega je 189 poti po 62,00 SIT za kilometer in 83 poti po 69,00 SIT za kilometer, kar predstavlja skupaj 8.735,60 EUR. Do 30. 8. 2006 je tožnik bival v A. in opravil 357 poti. Sodišče bi moralo natančno prikazati, katere izmed navedenih poti je izločilo in zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Po mnenju tožnika je mogoče izločiti poti D.-E. območja ter F. doline, kjer zaradi začetne točke A. sodišče lahko zavrne izplačilo dodatnega zneska za 120 km. Odšteti je potrebno tudi dneve praznikov in dopustov, kar je tožnik že storil in skrčil svoj zahtevek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika pritrjuje, da sodišče ni pojasnilo, za katere dneve je tožniku priznalo dodatnih 120 km, prav tako pa tudi ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo njenega obračuna. Tožnik ni upravičen do nikakršnega zneska, saj je pri svojem obračunu navajal neresnične podatke. Ne pripadajo mu niti stroški za marec in polovico aprila 2008, ko je bil na dopustu. Tožnikov obračun vsebuje napake, zato se tožena stranka v celoti sklicuje na svoj izračun.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo razlike v kilometrini med zneskom kilometrine, ki jo je prejel za službene poti terenskega dela, in zneskom kilometrine, ki mu jo je tožena stranka kot delodajalec dolžna povrniti skladno z veljavnimi predpisi glede na njegovo prebivališče, in sicer za čas od 23. 2. 2005 do 6. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo dodatni znesek iz naslova kilometrine za 209 opravljenih poti A. - C. - A- (120 km za vsako pot, kar predstavlja 6.621,93 EUR) ter za 105 opravljenih poti B. - C. - B. (8,5 km za vsako pot; kar predstavlja 258,12 EUR), kar skupaj znaša 6.880,05 EUR. Višji tožbeni zahtevek (za 7.136,48 EUR) je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, hkrati pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP, katero uveljavljata obe pritožbi. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo, za katere dni je tožniku priznalo dodatne kilometre in za katere dni je priznanje dodatnih kilometrov zavrnilo. Glede na navedeno je sprejeta odločitev nepravilna oziroma nezakonita.

Med strankama ni sporno, da je tožnik od 11. 7. 2001 dalje bival na naslovu A., od 30. 8. 2006 dalje pa na naslovu B., medtem ko je na potne naloge kot začetno in končno točko relacije vedno navedel C.. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo tudi, da je tožena stranka tožniku plačala vse, kar je slednji navedel in obračunal v potnih poročilih. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi moralo upoštevati njene navedbe, da si je tožnik v potnih nalogih obračunal več kilometrov, kot bi jih dejansko opravil na poti od C. do namembnega kraja in nazaj. Pritožba tožene stranke zato utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče ta „višek“ obračunanih in plačanih kilometrov upoštevati v primerih, ko je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za razdaljo med A. in C. oziroma med B. in C. povrniti dodatno kilometrino.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe obeh strank, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati dodatni znesek iz naslova kilometrine za 209 opravljenih poti A. - C. - A. (120 km za vsako pot, kar predstavlja 6.621,93 EUR) ter za 105 opravljenih poti B. - C. - B. (8,5 km za vsako pot; kar predstavlja 258,12 EUR). Sodišče prve stopnje je namreč le primeroma navedlo, da je tožena stranka tožniku plačala premalo kilometrine za dni, ko je tožnik na svoji službeni poti iz A. oziroma B. moral najprej do C. (kot npr. v G., H., I., J., itd). Takšna obrazložitev sodbe pa je pomanjkljiva, saj bi sodišče prve stopnje moralo natančno navesti, za katere dni oziroma poti je tožniku priznalo dodatno kilometrino in na drugi strani, za katere dni oziroma poti tožniku dodatnih kilometrov ni priznalo. Glede na navedeno so v izpodbijanem delu sodbe podane takšne pomanjkljivosti, da je ni možno preizkusiti, zlasti ker je na obračunu tožene stranke, ki je sodišču služil za osnovo za izračun, navedenih 712 službenih poti oziroma relacij, zato jo je potrebno v tem delu razveljaviti. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče pri svoji odločitvi neutemeljeno upoštevalo le del izračuna tožene stranke v prilogi B11. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2013 sprejelo sklep, da se med drugim dopusti tudi dokaz v prilogi B11, medtem ko je zaradi prekluzije zavrnilo listino v prilogi B14 (obračun potnih stroškov za obdobje januar 2005 do december 2006). Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati celoten izračun, tudi tisti del, iz katerega izhaja, da je tožena stranka tožniku obračunala več kilometrov, kot mu je na navedenih relacijah dejansko pripadalo. Tožena stranka s tem delom izračuna ni bila prekludirana, saj je že na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je tožniku v določenem obdobju izplačevala več kilometrov, kot bi mu pripadalo, če je tako izhajalo iz potnih poročil, ki jih je tožnik samostojno pripravljal, v tem izračunu pa je tožena stranka le specificirala poti, ko je bilo tožniku obračunano več, kot bi mu pripadalo.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnikov zahtevek zastaral v celoti, ker naj bi tožnik spremenil pravni temelj tožbenega zahtevka dne 19. 3. 2013. Tožnik je v tožbi sicer res navedel, da uveljavlja plačilo prevoza na delo, vendar iz same tožbe in prilog izhaja, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu terenski komercialist, ki delo opravlja na terenu, zato gre dejansko ves čas za zahtevek za plačilo kilometrine za službene poti od kraja bivališča tožnika do namembnega kraja na terenu, ker je za službene poti prejemal kilometrino le za relacijo sedež družbe - teren. Zahtevka tožnik tekom pravde torej ni spreminjal, ne nazadnje pa sodišče na pravno kvalifikacijo zahtevka ni vezano. Ker ne gre za spremembo tožbe, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe tožene stranke na sodno prakso Višjega in delovnega sodišča v Ljubljani, saj ne gre za podobne primere. Sodišče prve stopnje pa naj v ponovljenem postopku preveri, ali gre za morebitno zastaranje dela tožbenega zahtevka pred 20. 4. 2005 glede na datum vložitve tožbe (20. 4. 2010).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP razveljavilo I. in III. točko izreka sodbe, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje (predvsem zato, ker je potrebno primerjati obračunane in dejanske kilometre na relacijah C. - namembni kraj - C., sodbo pa je potrebno dodatno obrazložiti). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo in obrazložilo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki niso bistvenega pomena.

V ponovljenem postopku naj sodišče podrobno obrazloži, za katere poti izmed 712 navedenih je tožniku priznalo dodatno kilometrino, pri čemer naj navede tudi zaporedne številke poti iz priloge B11. Pri svoji odločitvi naj upošteva morebiten višek obračunanih in plačanih kilometrov na relacijah od C. do namembnega kraja ter nazaj do C., ter te viške upošteva pri poteh, kjer mu je bilo izplačano manj, kot mu je pripadalo. Na koncu naj sodišče prve stopnje preveri še utemeljenost pritožbenih navedb tožene stranke, da je bilo tožniku zaradi teh viškov obračunanih in plačanih kilometrov skupno izplačano več, kot mu je dejansko pripadalo, ter utemeljenost ugovora zastaranja (glede na datum vložitve tožbe), ki ga je podala tožena stranka, in nato ponovno odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločitev.