30. 11. 2017

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki sta jo vložila Oto Brglez, Velenje, ki ga zastopa Simona Preininger, odvetnica v Šmarju pri Jelšah, in družba KOGRAD IGEM proizvodnja gradbenih materialov, d. o. o., Šentjanž pri Dravogradu, ki jo zastopa Robert Preininger, odvetnik v Šmarju pri Jelšah, na seji 30. novembra 2017

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 45162/2011 z dne 13. 11. 2014 se razveljavi, kolikor se nanaša na Ota Brgleza in družbo KOGRAD IGEM proizvodnja gradbenih materialov, d. o. o., Šentjanž pri Dravogradu, in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika sta bila s soobdolženci s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 45162/2011 z dne 5. 9. 2012 obsojena za pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1). Otu Brglezu je Okrožno sodišče izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 16.460 EUR, pravni osebi pa je izreklo denarno kazen 100.000 EUR. Na podlagi pritožbe je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo št. II Kp 45162/2011 z dne 8. 5. 2013 sodbo spremenilo tako, da Otu Brglezu ni izreklo stranske denarne kazni, glede njega pa je tudi razveljavilo odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških postopka. V razveljavljenih delih je zadevo vrnilo v ponovno sojenje, v preostalem delu pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. V novem sojenju je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo št. X K 45162/2011 z dne 10. 10. 2013 Otu Brglezu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 9.024.603,82 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II Kp 45162/2011 z dne 29. 5. 2014 pritožbi pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2.Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Ips 45162/2011 z dne 13. 11. 2014 delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti v korist Albina Kordeža tako, da je razveljavilo sodbe Okrožnega in Višjega sodišča v delih, ki se nanašajo na Albina Kordeža (zaradi nasprotja med razlogi obeh sodb Višjega sodišča o višini protipravne premoženjske koristi in načinu njenega izračuna, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP), in zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke za izračun protipravne premoženjske koristi, kar naj bi pomenilo relativno bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP). Vrhovno sodišče je razveljavilo še odločbo o izreku enotne kazni in odločbo o stroških za Albina Kordeža ter zadevo v obsegu razveljavitve vrnilo Okrožnemu sodišču v novo sojenje. V preostalem je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti Albina Kordeža in drugih vlagateljev, tudi pritožnikov, zavrnilo kot neutemeljene.

3.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave. Navajata, da sodišča niso spoštovala zahteve po obrazloženi sodni odločbi iz 22. člena Ustave. Kršena naj bi jima bila tudi pravica iz 25. člena Ustave, saj naj Višje in Vrhovno sodišče ne bi konkretno obrazložili svojih odločitev, ampak naj bi bile njune odločitve splošne, abstraktne in pavšalne. Pritožnika navajata, da sta bila obsojena kot pomagača pri kaznivem dejanju. Glede na opis kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1 naj bi morala sodišča v sodbi obrazložiti, da sta pritožnika kot pomagača imela naklep (tj. zavest in hotenje) tudi do prenosa predkupnega upravičenja družbe Merkur, d. o. o., Naklo, za Trgovinski center Primskovo na družbo Merfin, d. o. o., Ljubljana. Pritožnika trdita, da so sodišča kljub izrecnim navajanjem obrambe, da naklepa pritožnikov ni bilo, zgolj pavšalno, abstraktno in splošno odgovorila na te očitke in da se pritožnikoma v sodbah ni očital niti naklep niti vedenje. V zvezi s to kršitvijo pritožnika zatrjujeta še kršitev pravice do obrambe, ker naj bi šele Vrhovno sodišče formalno "pokrilo" ta del sodbe in naj bi ustrezno obrazložilo naklep pritožnikov kot pomagačev. S tem naj bi bila pritožnikoma odvzeta vsakršna možnost za obrambo kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice iz 22. člena Ustave tudi zaradi arbitrarnega in samovoljnega odločanja sodišč glede stališča Višjega sodišča, da elektronska sporočila izpodbijajo zagovor Ota Brgleza, da ni vedel ničesar o brezplačnem prenosu upravičenja za nakup Trgovinskega centra Primskovo z družbe Merkur na družbo Merfin. Za kršitev 22. člena Ustave zaradi arbitrarnega in samovoljnega odločanja naj bi šlo tudi v primeru stališča Višjega sodišča, po katerem so nesprejemljiva navajanja pritožnika, da imajo kasnejša poplačila družbe Merkur družbi Merfin, opravljena po 29. 6. 2009, podlago v kakšnem drugem poslu, za katerega naj Oto Brglez ne bi vedel. Višje in Vrhovno sodišče naj ne bi dali jasnega odgovora na očitek pritožnikov v zvezi s tem, tak zaključek pa naj bi bil tudi v nasprotju z dejanskim stanjem. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev 14. člena Ustave in pravice iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi delno ugodilo le zahtevi za varstvo zakonitosti Albina Kordeža, ne pa tudi zahtevam za varstvo zakonitosti drugih vlagateljev. Pritožnika menita, da bi moralo Vrhovno sodišče te razloge upoštevati tudi pri njiju in razveljaviti sodbe ter vrniti zadevo v novo sojenje tudi v delu, ki se nanaša nanju. Razloga delne razveljavitve sodb v korist Albina Kordeža (tj. nasprotje med razlogi obeh sodb Višjega sodišča glede višine in načina izračuna protipravne premoženjske koristi in kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist) naj bi se nanašala na nujni zakonski znak kaznivega dejanja, za izvršitev katerega je bilo obsojenih več udeležencev, dejanje pa naj bi bilo izvršeno v istih časovnih in krajevnih okoliščinah.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-168/15 z dne 18. 9. 2017 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

5.Pritožnika med drugim zatrjujeta kršitev 14. člena Ustave in pravice iz 22. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče delno ugodilo le zahtevi za varstvo zakonitosti Albina Kordeža, ugotovljenih kršitev pa na podlagi instituta beneficium cohaesionis ni upoštevalo tudi pri pritožnikih. Ustavno sodišče je presojalo, ali je stališče Vrhovnega sodišča sprejemljivo z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave[1] oziroma ali pomeni stališče Vrhovnega sodišča nerazumno razlikovanje med pravnim položajem Albina Kordeža na eni strani in ustavnih pritožnikov na drugi strani.

6.V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To načelo pa ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi Ustave in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, vendar pa jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč odločitev, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, vendar pa pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-804/14 poudarilo, da je temeljni namen instituta beneficium cohaesionis v tem, da se prepreči neenaka obravnava soobdolžencev, obsojenih z isto pravnomočno sodbo, zgolj na podlagi tega, ali so pravno sredstvo vložili, oziroma če so ga vložili, glede na to, katere razloge so v njem uveljavljali. Smisel tega instituta je torej zagotoviti enak položaj vsem obdolžencem, celo tistim, ki pravnega sredstva sploh ne vložijo. Ustavno sodišče je zato sprejelo stališče, da razlaga drugega odstavka 424. člena ZKP, po kateri se institut beneficium cohaesionis lahko uporabi le, če zahteve za varstvo zakonitosti pritožnik ali njegov zagovornik sploh ne bi vložila, ne pa tudi v primeru, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer vložil pritožnikov zagovornik, a z njo ni bil uspešen, ni skladna s pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

8.V skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče tako kršitev ne preizkuša po uradni dolžnosti, temveč pazi le na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik. Kljub temu pa ZKP v drugem odstavku 424. člena predvideva izjemo od tega pravila; če namreč Vrhovno sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena. S tem je (tudi) v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti predvidena uporaba instituta beneficium cohaesionis.

9.Institut beneficium cohaesionis je v ZKP urejen na več mestih, vsem navedenim določbam pa je skupen namen tega instituta, ki je v tem, da se pod določenimi pogoji pravno sredstvo, ki ga je uporabil eden od obdolženih, razširi tudi na druge obdolžence, če bi bilo to pravno sredstvo tudi njim v korist. Na ta način se želi preprečiti, da bi bilo v pravnomočni sodni odločbi kljub enakemu dejanskemu in pravnemu stanju glede posameznih obdolžencev različno odločeno, zgolj na podlagi tega, ali so določeno pravno sredstvo vložili in iz katerih razlogov. Namen instituta beneficium cohaesionis pa ni le varstvo obdolženca, ampak tudi pravna varnost, zaupanje v pravo ter preprečevanje sprejemanja nezdružljivih sodnih odločitev. To so razlogi, ki so v interesu pravnega sistema samega in ki narekujejo uporabo instituta po uradni dolžnosti (ex officio oziroma sua sponte). Da bi se uporabil institut beneficium cohaesionis, ni nujno, da gre za soobdolžence za ista kazniva dejanja, prav tako ni pomembna oblika udeležbe. Bistveno je le, da je bila za vse obdolžence v enotnem postopku izdana ista sodna odločba oziroma da so obtoženi z isto obtožnico.

10.Vrhovno sodišče je pritrdilo zagovornikom Albina Kordeža, da je z odločitvijo Višjega sodišča v ponovljenem kazenskem postopku nastalo nasprotje med razlogi sodbe. V svoji prvi sodbi naj bi Višje sodišče v 14. točki zavrnilo ugovor obrambe, da izračun protipravne premoženjske koristi, ki si jo je pridobil Albin Kordež, ni pravilen, ker naj bi bila ta izračunana na podlagi lastninskega deleža obsojenca v družbi Merfin in zneska, za kakršnega je bila tej družbi pridobljena premoženjska korist (9.024.603,82 EUR), namesto na podlagi morebitnega oziroma ustreznega povečanja vrednosti družbe. V svoji drugi sodbi pa naj bi Višje sodišče ugotovilo, da višine protipravne premoženjske koristi Albina Kordeža ni mogoče izračunati na podlagi povečane knjigovodske vrednosti kapitala družbe in da je vrednost lastninskega kapitala posameznega družbenika mogoče ugotavljati le na podlagi tržne vrednosti deleža. Šlo naj bi za vprašanje metodologije izračuna premoženjske koristi. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče ugotovilo obstoj absolutne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker v skladu z ustaljeno sodno prakso nasprotje med razlogi sodbe pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP samo pod pogojem, da se nanaša na pravno upoštevno, odločilno dejstvo, je Vrhovno sodišče presojalo, ali je ugotovljeno nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje podano glede odločilnega dejstva. Upoštevajoč opredelitev kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 je ugotovilo, da je pridobitev protipravne premoženjske koristi določena kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, in sicer kot prepovedana posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano. To po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da se ugotovljeno nasprotje nanaša na dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, vendar se ne nanaša na dejstva, od katerih je glede na opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe odvisen sam obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Ugotovljeno nasprotje med dejstvi pa naj bi bilo še vedno upoštevno za ugotovitev kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi šlo za nasprotje med razlogi sodbe, ki se nanašajo na obstoj zakonskega znaka kaznivega dejanja, torej na odločilno dejstvo, ki naj bi ga Višje sodišče upoštevalo tudi pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona. Poleg tega naj bi Okrožno sodišče dejstvo, da si je Albin Kordež s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 2.366.251,12 EUR, upoštevalo kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijane pravnomočne sodbe v obsegu, določenem v 1. točki izreka sodbe Vrhovnega sodišča.

11.Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je utemeljen tudi očitek, da je bila Albinu Kordežu z zavrnitvijo predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal obstoj in višino premoženjske koristi, ki se mu je očitala, kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ta kršitev naj bi vplivala na zakonitost sodbe, saj naj bi šele s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ki bi opravil vrednotenje družbe Merfin po mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti, sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali si je obsojenec s kaznivim dejanjem pridobil protipravno premoženjsko korist, in če si jo je, v kolikšni višini. Po stališču Vrhovnega sodišča je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Tudi zato je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo v navedenem delu. V preostalem delu je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov Albina Kordeža in drugih vložnikov, tudi pritožnikov, zavrnilo.

12.Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da se je zoper Albina Kordeža in pritožnika vodil enoten kazenski postopek, zoper njih je bila vložena ista obtožnica in na prvi stopnji je bila izdana skupna sodna odločba, prav tako so sodišča odločala o njihovih pravnih sredstvih s skupnimi sodnimi odločbami. Albin Kordež in pritožnika so bili obsojeni za udeležbo pri istem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, Albin Kordež kot sostorilec, pritožnika pa kot pomagača.

13.Kršitvi, ki ju je ugotovilo Vrhovno sodišče za Albina Kordeža, se nanašata na način izračuna in višino protipravne premoženjske koristi. Ker je protipravna premoženjska korist nujni zakonski znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, se ugotovljeni kršitvi nanašata tudi na obstoj zakonskega znaka kaznivega dejanja. Hkrati obstoj velike premoženjske koristi (tj. 50.000 EUR) vpliva na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, saj spremeni kaznivo dejanje iz temeljnega v kvalificirano po drugem odstavku 240. člena KZ-1, za katero sta bila pritožnika obsojena kot pomagača. Tudi iz opisa konkretnega in abstraktnega dejanskega stanu v sodbi Okrožnega sodišča sledi, da je sodišče ne samo pri Albinu Kordežu, ampak tudi pri pritožnikih, ugotovilo pridobitev protipravne premoženjske koristi. Višina protipravne premoženjske koristi je torej upoštevna tako za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja kot tudi za pravilno kvalifikacijo kaznivega dejanja po prvem ali drugem odstavku 240. člena KZ-1.

14.Ker se kršitvi, ki ju je Vrhovno sodišče ugotovilo za Albina Kordeža, nanašata na obstoj zakonskega znaka kaznivega dejanja, pritožnika pa sta bila obsojena za pomoč pri tem kaznivem dejanju, je z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave upoštevno vprašanje, ali ne bi moralo Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 424. člena ZKP glede na vse okoliščine obravnavanega primera ugotovljenih kršitev upoštevati tudi v korist pritožnikov. Vrhovno sodišče bi namreč moralo ali upoštevati ugotovljeni kršitvi tudi v korist pritožnikov ali pa navesti razumen razlog, zakaj ju ni upoštevalo. Ker Vrhovno sodišče tega ni storilo, Ustavno sodišče ne more presojali, ali je imelo Vrhovno sodišče razumen razlog, da je ugotovljeni kršitvi upoštevalo le pri Albinu Kordežu in ne tudi v korist pritožnikov. Že zato je podana kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave.

15.Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, se v druge zatrjevane kršitve človekovih pravic ni spuščalo.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-804/14 z dne 19. 1. 2017, 4. točka obrazložitve.

[2]Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), 14. točka obrazložitve, št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), 7. točka obrazložitve, št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), 22. točka obrazložitve, št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), 12. točka obrazložitve, št. U-I-57/15, U-I-2/16 z dne 14. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 31/16), 9. točka obrazložitve, in št. Up-804//14, 5. točka obrazložitve.

[3]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-336/03 z dne 10. 2. 2005 (Uradni list RS, št. 18/05, in OdlUS XIV, 34), 7. točka obrazložitve, in št. Up-1727/08 z dne 1. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 33/10), 10. točka obrazložitve.

[4]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve, in št. Up-804/14, 5. točka obrazložitve.

[5]Prim. prav tam, 10. točka obrazložitve.

[6]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-804/14, 6. točka obrazložitve.

[7]ZKP predvideva ta privilegij v postopku ugovora zoper obtožnico (281. člen ZKP), v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje (387. člen ZKP), v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča druge stopnje (tretji odstavek 398. člena ZKP), v postopku v zvezi z zahtevo za obnovo kazenskega postopka (drugi odstavek 414. člena ZKP) in v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 424. člena ZKP).

[8]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-804/14, 7. točka obrazložitve.

[9]Prav tam.

[10]Člen 240 KZ-1 je določal: "(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let."

[11]Deveti odstavek 99. člena KZ-1.

[12]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-804/14.