Jedro

Hišna preiskava obsega vse prostore, pohištvo in druge stvari, ki se nahajajo v stanovanju, na katerega se nanaša odredba za hišno preiskavo, če je mogoče pričakovati, da bodo na teh mestih odkriti sledovi oziroma predmeti, zaradi iskanja katerih je bila hišna preiskava odrejena.

Ker policija oseb, od katerih zbira obvestila, ne zaslišuje kot priče, takšna obvestila obstoja koluzijske nevarnosti ne morejo odpravljati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 39930/2011 z dne 28. 10. 2011 zoper osumljenega R. M. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti in koluzijske nevarnosti po 3. in 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem, drugem in prvem odstavku 314. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 39930/2011 z dne 29. 10. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedena sklepa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa v celoti razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je vztrajal pri navedbah zahteve ter navedel dodatne razloge.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se izpodbijani sklep o odreditvi pripora opira na nezakonito pridobljen dokaz, in sicer posetnico, ki jo je policija pri hišni preiskavi našla v torbici obdolženčeve žene. Po mnenju zagovornika bi moralo sodišče ta dokaz izločiti, saj torbica ni bila predmet hišne preiskave. Iz zapisnika o hišni preiskavi, ki je bila odrejena s sklepom sodišča Kpd 39930/2011 z dne 7. 10. 2011, izhaja, da je bila posetnica najdena v torbici Š. M., in sicer v prostorih, za katere je bila odrejena hišna preiskava. Hišna preiskava obsega vse prostore, pohištvo in druge stvari, ki se nahajajo v stanovanju, na katerega se nanaša odredba za hišno preiskavo, če je mogoče pričakovati, da bodo na teh mestih odkriti sledovi oziroma predmeti, zaradi iskanja katerih je bila hišna preiskava odrejena. V obravnavanem primeru je dežurni preiskovalni sodnik odredil hišno preiskavo, zaradi verjetnosti, da se v stanovanju obdolženca nahajajo računi, zapisi datumov in krajev sestankov, seznami predmetov, mobilni telefoni, SIM kartice ter podobni predmeti, ki dokazujejo kontakte med obdolžencem ter storilci iz Hrvaške. Ker gre torej za manjše predmete, za katere je bilo mogoče pričakovati, da se bodo lahko nahajali tudi v torbici obdolženčeve žene, je bila preiskava navedene torbice izvedena znotraj okvirov sodne odredbe. Posetnica, ki je bila pri tej preiskavi zasežena, tako ni dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti.

6. Prav tako ni mogoče slediti navedbam zagovornika, da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi in samimi listinami in zapisniki, saj iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da gre samo za en račun z dne 17. 8. 2011 izdan ob 19:10 uri, medtem ko je sodišče v sklepu o odreditvi pripora navedlo, da so bili zaseženi trije računi, pritožbeno sodišče pa, da gre za dva računa. Preiskovalna sodnica je zaključke o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi kupil predmete, ki so bili uporabljeni pri izvršitvi kaznivega dejanja, oprla zgolj na račun z dne 17. 8. 2011, na katerega se sklicuje tudi zagovornik. Ali so bili poleg navedenega računa zaseženi še drugi računi, pa za presojo utemeljenega suma ni odločilno.

7. Zagovorniku ni mogoče pritrditi niti, ko uveljavlja protispisnost zaključkov zunajobravnavnega senata, da priče ter domnevni storilci še niso bili zaslišani. V spisu se ne nahajajo zapisniki o zaslišanju soobdolžencev pred preiskovalnim sodnikom, prav tako pa tudi tudi V. K. in L. B. še nista bila zaslišana kot priči, pač pa sta le podala izjavo policiji, po določbah drugega odstavka 148. člena ZKP. Ker policija oseb, od katerih zbira obvestila, ne zaslišuje kot priče, takšna obvestila obstoja koluzijske nevarnosti ne morejo odpravljati.

8. Kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo. Vrhovno sodišče ni presojalo navedb zagovornika, s katerimi slednji izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti, saj so bile te navedbe podane šele v izjavi na odgovor vrhovnega tožilca, ki je bila Vrhovnemu sodišču izročena po poteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP.