Jedro

V postopku v gospodarskih sporih dovoljeno v pritožbi navajati nova dejstva le pod pogojem, da pritožnik tega brez svoje krivde ni mogel storiti že do konca glavne obravnave, tega pa tožeča stranka ne zatrjuje Zato pritožbeno pojasnjevanje spornega razmerja med pravdnima strankama ne more imeti pravnih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. štev.

IVL 771/96 z dne 21.6.1996 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožene stranke (2. točka izreka). Ker na ugovor tožene stranke, da pravdni stranki nista bili v poslovnem razmerju, tožeča stranka ni predložila dokazov za svojo terjatev, račun pa kot enostranska listina ne dokazuje obstoja terjatve, je ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji tožena stranka dolguje vtoževani znesek.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja na določilo 1. odstavka 7. člena ZPP, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, vendar pri tem spregleda določilo 219. člena ZPP. Na podlagi tega določila mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe ali dokaze nasprotnika. To določilo torej vsebuje pravilo o trditveni podlagi.

Vendar kljub veljavnemu določilu cit. 7. čl. ZPP, trditveno breme ne pomeni trditvene dolžnosti. Sodišče ne more prisiliti stranke, da bi navajala pravno relevantna dejstva. Vendar če jih ne navede, izpade odločba v njeno škodo. Ker je tožena stranka v ugovoru zanikala, da bi bila s tožečo stranko v poslovnem razmerju glede vtoževane terjatve, na glavni obravnavi dne 10.12.1998 pa je navajala, da vtoževanega materiala nikoli ni prejela in da vtoževane storitve niso bile opravljena, bi morala tožeča stranka navesti trditve za obstoj pravnega razmerja in predložiti dokaze za svojo terjatev, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče. Ker pa je odgovorila, da bi tožena stranka lahko že poprej obrazložila svoj ugovor, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela možnost izjaviti se o navedbah nasprotne stranke (prim. 1. odst. 299. čl. ZPP), pa tega ni storila.

Šele v pritožbi je navedla, da je za toženo stranko opravljala gradbene storitve in da je tožena stranka vtoževani račun štev.

072/95 delno že poravnala. Pojasnila je tudi, da mu tožena stranka nikoli ni oporekala, pa čeprav ni bil opravljen prevzem del, kar po njenem nedvomno dokazuje obstoj poslovnega razmerja. Ker pa je po določilu 1. odstavka 496.a člena ZPP v postopku v gospodarskih sporih dovoljeno v pritožbi navajati nova dejstva le pod pogojem, da pritožnik tega brez svoje krivde ni mogel storiti že do konca glavne obravnave, tega pa tožeča stranka ne zatrjuje, pritožbeno pojasnjevanje spornega razmerja med pravdnima strankama ne more imeti pravnih posledic. Iz istega razloga je tudi šele pritožbeno sklicevanje na slovenske računovdoske standarde neupoštevno.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 365. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 166. člena, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.