Jedro

Ker je torej sodišče prve stopnje (ob že ugotovljeni privolitvi obdolženca) v skladu z načelom sorazmernosti opravilo tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami obdolženca in oškodovanke, pri tem pa pravilno ugotovilo, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanke, je zaključiti, da kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca ni podana in se določba drugega odstavka 18. člena ZKP v dani situaciji ne more uporabiti.

Kljub temu, da je višje sodišče očitke v smeri zmerljivk in žaljivk iz opisa dejanja izpustilo ter opis ustrezno prilagodilo, je nujno poudariti, da se je na ta način kriminalna količina očitanega dejanja zgolj nekoliko zmanjšala, v tako prilagojenem opisu dejanja pa so še zmeraj podani vsi zakonski znaki, ki konstituirajo kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti besedilo v prvem odstavku “ter žalil“, besedilo v prvi alineji „zmerjati ter jo“, besedilo v drugi alineji „žalil oškodovanko in jo zmerjal ter ji“ ter besedilo v šesti alineji „jo žaliti ter“ in „in jo zmerjati“.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, in sicer sodne takse, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je obdolženec dolžan plačati krivdno povzročene stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo sodišču znani. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je še odločilo, da se stroški in nagrada z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč postavljene zagovornice obdolženca izplačajo iz sredstev te službe.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica, navaja da iz vseh pritožbenih razlogov kot so navedeni v 370. členu ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči, da se obdolžencu povrnejo vsi stroški, ki jih je imel. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti USB ključ z videoposnetki, saj ocenjuje, da je bil navedeni dokaz pridobljen s kršitvijo obdolženčevih ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V utemeljitev navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec dal soglasje, da se ga posname, saj na podlagi obdolženčevih navedb v zapisniku z dne 12. 10. 2020 takšno njegovo soglasje ni bilo podano. Zagovornica v tej zvezi dodatno zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, prav tako pa meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju s tem, kar je izpovedal obdolženec oziroma sodišče prve stopnje pri presoji ni povzelo in upoštevalo njegove celotne izjave.

5. Zagovornica nima prav. Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe obdolženčeve besede, kot so zapisane v zapisniku o glavni obravnavi z dne 12. 10. 2020, pravilno povzelo in interpretiralo na način, da obdolženec ravnanju oškodovanke ni nasprotoval oziroma je vanj privolil. Obdolženec je namreč tedaj sam izrecno povedal, da je oškodovanki dejal „briga me, če me snemaš“, kar je potrdila tudi oškodovanka, ko je izpovedala, da jo je obdolženec večkrat izzval z besedami „kar snemaj me“. Višje sodišče zato v zaključke sodišča prve stopnje nima nobenih pomislekov, zagovornica pa v nasprotno ne more prepričati z izpostavljanjem obdolženčevih preostalih navedb, da si sicer ni mislil, da ga oškodovanka dejansko snema, saj obdolženčevo notranje mišljenje in predvidevanje, ki navzven ni zaznavno, ne more biti upoštevno v kontrastu z njegovimi jasno izraženimi besedami, s katerimi se je svoji zasebnosti prostovoljno odpovedal, in ko tudi sicer obdolženec svoje besede na ta način skuša očitno zgolj omiliti. Iz enakih razlogov obdolženčeve privolitve tudi ni mogoče sanirati z njegovim post festum odgovorom na sugestivno vprašanje zagovornice, da „misli, da ne bi, ne bi“ soglašal s tem, da ga oškodovanka snema. Glede na navedeno pa se kot brezpredmetne izkažejo še preostale pritožbene navedbe zagovornice, da sodišče prve stopnje ne razpolaga z nobenim dokazom, da je obdolženec dal kakršnokoli soglasje, da se ga posname med dogodki, ki se nahajajo na USB ključu; da soglasje obdolženca ne izhaja iz videoposnetkov; da je obdolženec izpovedal, da ni vedel, da ga oškodovanka snema; in da je oškodovanka izpovedala, da je večkrat oziroma zelo pogosto snemala obdolženca.

6. Nadalje ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi s sklepom I K 58106/2017 z dne 10. 9. 2020 opravilo tudi test sorazmernosti, v okviru katerega je opravilo tehtanje med prizadetima pravicama obdolženca in oškodovanke. Pri tem je pravilno pojasnilo, da so videoposnetki nastali ob izvrševanju obdolženčevega nasilnega ravnanja nad oškodovanko, zato je utemeljeno zaključilo, da ima oškodovankina pravica do osebne svobode, varnosti in duševne ter telesne integritete v konkretni situaciji nedvomno prednost pred obdolženčevo pravico do zasebnosti.1 S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje, iz katerega jasno izhaja, da je bila oškodovankina pravica zaradi obdolženčevega izvajanja nasilja neposredno ogrožena (čemur zagovornica niti ne oporeka), pa je po oceni višjega sodišča dovolj utemeljena tudi nujnost oškodovankinega ravnanja oziroma ukrepa. Še zlasti, ko ni mogoče prezreti narave (hudega) kaznivega dejanja nasilja v družini, pri katerem je bila oškodovanka soočena s ponavljajočimi se oblikami obdolženčevega nasilnega ravnanja in spravljena v podrejen položaj. V luči navedenega zagovornica ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje s pritožbenimi navedbami, da bi si oškodovanka lahko zagotovila osebno varnost in dostojanstvo že s prijavo na policijo, kar je storila šele 22. 12. 2017, ter da je posnetke predložila šele tekom postopka. Zagovornica tudi prezre, da je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, da je pri svoji presoji izhajalo iz načela sorazmernosti (ki obsega presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti v ožjem smislu), pri tem pa navedlo dovolj jasne in tehtne razloge o tem, zakaj je v okviru opravljenega tehtanja med prizadetimi ustavnimi pravicami dalo prednost pravici oškodovanke, kot že navedeno. Na ta način je zadostilo standardu obrazloženosti nujnosti ukrepa, zato zagovornica sodišču prve stopnje v tej zvezi neutemeljeno tudi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zmotno ocenjuje, da glede vprašanja izločitve predmetnih posnetkov manjkajo odločilni razlogi o tem, da je bilo dejanje oškodovanke, da posname obdolženca, nujno za zavarovanje njenih pravic. Ker je torej sodišče prve stopnje (ob že ugotovljeni privolitvi obdolženca) v skladu z načelom sorazmernosti opravilo tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami obdolženca in oškodovanke, pri tem pa pravilno ugotovilo, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanke, je zaključiti, da kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca ni podana in se določba drugega odstavka 18. člena ZKP v dani situaciji ne more uporabiti.

7. Po mnenju zagovornice je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi se v posledici seznanitve z USB ključem, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, morala izločiti tudi razpravljajoča sodnica, saj seznanitev s tem dokazom lahko vpliva na njeno odločitev oziroma nepristranskost. Nima prav. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana, če je na glavni obravnavi sodil sodnik, ki bi moral biti izločen iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, na katerega meri zagovornica. Vendar mora biti v tem primeru najprej ugotovljeno, da gre za nedovoljen dokaz, nato pa še, da je vsebina dokaza takšna, da je lahko vplivala na nepristranskost sodnika. Ker v obravnavani zadevi ni najti nobenih razlogov za zaključek, da USB ključ z videoposnetki predstavlja nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, kot že pojasnjeno, ni posledično najti nobenih razlogov za izločitev razpravljajoče sodnice. Ker torej v obravnavani zadevi ni sodila sodnica, ki bi morala biti izločena, očitana kršitev ni podana.

8. Zagovornica navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 371. člena ZKP, ker je zaključek sodišča prve stopnje glede videoposnetka z dne 23. 8. 2017 samovoljen in v nasprotju s posnetkom dogodka. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Obdolžencu se očita, da je v obdobju od začetka maja 2017 do 22. 12. 2017 večkrat prihajal k oškodovanki v delavnico, kjer je bil do nje psihično in fizično nasilen, kar med drugim izhaja iz splošnega opisa obdolženčevih ravnanj, kakor tudi iz nadalje podrobneje specificiranih posameznih dogodkov. O dokazanosti teh očitkov pa sodišče prve stopnje ni sklepalo zgolj na podlagi videoposnetka z dne 23. 8. 2017, kot to skuša prepričati zagovornica, temveč tudi na podlagi izpovedbe oškodovanke, ki je o posameznih obdolženčevih prihodih v delavnico večkrat izpovedala, ob tem pa izrecno pojasnila, da si je bila primorana zamenjati ključavnico na vratih delavnice, vse z namenom, da obdolžencu prepreči dostop (točke 7, 9 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Višje sodišče zato nima nobenih pomislekov v dokazno oceno videoposnetka z dne 23. 8. 2017, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je obdolženec tudi tega dne (torej znotraj inkriminiranega obdobja) mudil v delovnih kletnih prostorih oškodovanke, pri tem pa je pravilno razbralo obdolženčev bes, ki se je odražal v dvignjeni roki in pospešenih korakih, s katerim je prostor zapustil. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec večkrat prihajal v delovne prostore oškodovanke ter se znašal nanjo, kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe, zato ni samovoljen, niti ni nasproten posnetku dogodka. Tudi sicer pa s povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornica ne uveljavlja nobene izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč neutemeljeno graja „zgolj“ ugotovljeno dejansko stanje.

9. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da se v opisu dejanja obdolžencu očitajo določena ravnanja, ki niso konkretizirana. Slednje utemeljuje z izpostavljanjem posameznih izvršitvenih ravnanj, v okviru katerih se obdolžencu med drugim očita, da naj bi oškodovanko zmerjal in žalil ter se nanjo drl in jo naganjal. Takšni očitki, iz katerih ni razvidno, kako naj bi obdolženec oškodovanko zmerjal in žalil, ter na kakšen način bi se naj nanjo drl in jo naganjal, po oceni zagovornice ne predstavljajo konkretiziranega opisa kaznivega dejanja.

10. Zagovornica ima delno prav. Pritrditi ji je v zatrjevanju, da se obdolžencu v izreku izpodbijane sodbe med drugim očita, da naj bi oškodovanko žalil in zmerjal, pri tem pa iz opisa dejanja ni razvidno, kako oziroma na kakšen način naj bi to počel. Namreč tudi po presoji višjega sodišča v tem delu obravnavani opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zaradi izključne uporabe generaliziranih pojmov (zmerljivke in žaljivke) ni dovolj konkretiziran, saj ne ponuja nikakršne vsebine, ki bi v tej smeri omogočala presojo besed, ki bi jih naj obdolženec izrekal oškodovanki. Prav opis kaznivega dejanja je temelj oziroma okvir za kazenski postopek in mora zaradi tega vsebovati vse znake kaznivega dejanja, ki se očita v obtožbi, ter vse okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Za zaključek, da posamezne besede predstavljajo zmerljivke oziroma žaljivke je torej potrebno presoditi in analizirati konkretne besede, le-te pa morajo biti določno navedene v opisu dejanja, čemur v konkretni zadevi ni bilo zadoščeno. Glede na navedeno je višje sodišče v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in izpodbijano sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona2 spremenilo tako, da je v korist obdolžencu iz opisa dejanja izpustilo besedilo v prvem odstavku “ter žalil“, besedilo v prvi alineji „zmerjati ter jo“, besedilo v drugi alineji „žalil oškodovanko in jo zmerjal ter ji“ ter besedilo v šesti alineji „jo žaliti ter“ in „in jo zmerjati“. Kljub temu, da je iz prej navedenih razlogov višje sodišče očitke v smeri zmerljivk in žaljivk iz opisa dejanja izpustilo ter opis ustrezno prilagodilo, je nujno poudariti, da se je na ta način kriminalna količina očitanega dejanja zgolj nekoliko zmanjšala, v tako prilagojenem opisu dejanja pa so še zmeraj podani vsi zakonski znaki, ki konstituirajo kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Ob tem je dodati, da ni mogoče soglašati z zagovornico, ki v opisu kaznivega dejanja pogreša še natančnejšo konkretizacijo obdolženčevega „dretja in naganjanja“, saj iz opisa dejanja, katerega je potrebno brati kot celoto, dovolj jasno izhaja, da je šlo za naganjanje oškodovanke iz skupnega prebivališča – hiše, medtem ko je dovolj jasna in razumljiva v tej zvezi tudi definicija glagola „dreti se“.

11. Prav tako zagovornici ni mogoče pritrditi v njenih nadaljnjih pritožbenih navedbah, v katerih zatrjuje, da zakonski znak spravljanja v podrejen položaj v opisu dejanja ni konkretiziran, zaradi česar po njeni presoji niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Višje sodišče je v obravnavani zadevi že s sklepom IV Kp 58106/2017 z dne 9. 7. 2020 pojasnilo, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zahtevani znaki očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, vključno z zakonskim znakom spravljanja v podrejen položaj. V nasprotju s prepričanjem zagovornice je zakonski znak podrejenega položaja v opisu dejanja jasno in izrecno zatrjevan, razviden pa tudi iz obdolženčevih dalj časa trajajočih izvršitvenih ravnanj. V opisu kaznivega dejanja opredeljeno obdolženčevo ravnanje – ko je oškodovanko naganjal iz hiše, jo z glavo udaril v predel čela, ji v obraz vrgel hrano, ji grozil, da jo bo pretepel, ji ni dovolil, da bi zapustila hišo in ji s silo telesa preprečeval dostop do vrat, jo z odprto dlanjo udaril po glavi, ji ni dovolil odhoda iz pisarne na način, da se je postavil med podboje vrat, ko pa je hotela pobegniti, jo je z odprto dlanjo dvakrat udaril po obrazu, ji zagrozil, da jo bo lastnoročno zadavil, se drl nanjo in jo naganjal iz hiše, nato pa udaril v predel ustnic, jo prijel z obema rokama in potisnil med škatle, jo klečečo na tleh s stisnjenim komolcem čez vrat davil, povsem jasno opredeljuje podrejen položaj, v katerega je bila z ravnanjem obdolženca potisnjena. Skupek takih ponavljajočih obdolženčevih ravnanj v obdobju od začetka maja 2017 do 22. 12. 2017 namreč nedvomno pomeni, da je oškodovanka postala objekt obdolženčevega izvajanja nasilja (tako psihičnega kot fizičnega), iz tega pa izhaja tudi njena ponižanost in nemoč. Prav tako je v opisu dejanja navedeno, da oškodovanka zaradi strahu in občutka ogroženosti (v posledici obdolženčevih ravnanj) ni več upala spati na naslovu bivališča (torej znotraj lastnega doma). Na podlagi vsega navedenega višje sodišče zato ne dvomi, da je zakonski znak spravljanja v podrejen položaj zadosti konkretiziran, zaradi česar zagovornici, ki takšno konkretizacijo pogreša in polemizira o posledicah obdolženčevih izvršitvenih ravnanj, ni mogoče pritrditi.

12. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja (kot izhaja iz izpodbijane sodbe in iz te sodbe) v celoti dokazana. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema, v odsotnosti drugih pritožbenih navedb pa jim tudi nima ničesar več za dodati.

13. Glede na uveljavljane pritožbene razloge je višje sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je navkljub izpustitvi posameznih očitkov iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca, saj to kriminalne količine ni zmanjšalo v taki meri, da bi lahko kakorkoli vplivalo na težo kaznivega dejanja. Po oceni višjega sodišča je tako sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje obdolženčeve krivde ter upoštevaje obteževalne in olajševalno okoliščino obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, in bo z njo dosežen učinek na prihodnje življenje obdolženca v družbenem okolju.

14. Po obrazloženem, in ker zagovornica ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP in prvi odstavek 394. člena ZKP).

15. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo s to sodbo deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017. 2 Če zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni, ima to lahko za posledico, da je izrek sodbe nerazumljiv, vendar v takem primeru ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (prim. Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 793, tč. 49.).