Jedro

Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 335,98 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka, drugotožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 242/2020 z dne 8. 9. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke dolžne v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 2.229,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.281,72 EUR od 6. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 96,25 EUR od 21. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 82,08 EUR od dne 21. 4. 2019 dalje do plačila, od zneska 48,79 EUR od dne 24. 5. 2019 dalje do plačila, od zneska 43,83 EUR od dne 22. 6. 2019 dalje do plačila, od zneska 495,65 EUR od dne 21. 7. 2019 dalje do plačila, od zneska 137,40 EUR od dne 20. 11. 2019 dalje do plačila in od zneska 44,00 EUR od 13. 11. 2019 dalje do plačila. Odločilo je še, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki povrniti nerazdelno njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditvene podlage tožeče in toženih strank, po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so toženci vstopili v pogodbene obveznosti A. A. o dobavi zemeljskega plina in zato ima po njeni smrti obravnavana pogodba učinek tudi za njene pravdne naslednike, to pa so bili vsi trije toženci, zato je pogodba s Splošnimi pogoji zavezovala tudi njih. Ugotovilo je, da je A. A. vstopila v univerzalno pravno nasledstvo po njenem pokojnem možu B. B., kateri je s tožečo stranko sklenil pogodbo o dobavi zemeljskega plina št. 30000299, ki je še vedno v veljavi, skupaj s Splošnimi pogoji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po smrti A. A., njeni dediči kot univerzalni pravni nasledniki niso odstopili od pogodbe o dobavi zemeljskega plina. V skladu z določili Splošnih pogojev bi morali obvestiti tožečo stranko o spremembi odjemalca oziroma o smrti pokojne pogodbenice. Ker tega niso storili, so tako na podlagi pogodbe solidarno (ker so vsi trije njeni pravni nasledniki) zavezani k plačilu računov za dobavljen plin. Tožena stranka je odstopila od pogodbe šele dne 15. 11. 2019, ko je izvedela za smrt A. A. Sodišče je še ugotovilo, da tudi sprememba lastništva, na katerega se sklicujejo toženci, ne more spremeniti njihove obveznosti. Toženci tudi ob prodaji te obveznosti sporočanja spremembe lastništva niso izpolnili, zato so še vedno bili solidarno zavezani za plačilo obveznosti do tožeče stranke. Tretje toženec ni ugovarjal, da k plačilu ne bi bil zavezan, vendar to dejstvo ostalih dveh tožencev, zaradi pravne podlage po drugem odstavku 125. člena OZ, ne more ekskulpirati plačila te obveznosti. Tudi trditev, da v nepremičnini nista živela, ter da je prvotoženec zaradi slabega stanja drugotoženca moral zanj skrbeti in se ni mogel ukvarjati s temi zadevami, ne predstavlja opravičljivega razloga za dolžnost plačila plina, ki sta ga oba imela do tožeče stranke. Tožene stranka pa se lahko med sabo dogovorijo kateri izmed njih bo obveznost za nesporno dobavljen plin v vtoževanem obdobju, tožeči stranki poravnal. Sodišče je zato na podlagi tega zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti in o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je odločilo o pravdnih stroških na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo prvotoženec po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče vse tri tožence nerazdelno obsodilo na obveznost plačila terjatve v celoti, ne da bi pri tem navedlo kakršnokoli zakonsko podlago za takšno odločitev. Sodišče očitno misli pri ugotavljanju nasledstva na uporabo 142. člena Zakona o dedovanju, za katerega pa na drugi strani reče, da ga ne more uporabiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo določbe člena 125 Obligacijskega zakonika, saj je odločilo o univerzalnem nasledstvu po A. A., ne glede na solastniške deleže tožencev. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da so toženci kot dediči podedovali le 2/4-tine nepremičnine, za katero naj bi s strani tožeče stranke bil dobavljen plin. Navaja, da dejanska pogodbena stranka ni bila A. A., temveč je to bil njen pokojni mož. Plin se je očitno dobavljal za celotno hišo in ne za 2/4-tine, kdo je bil dejanski odjemalec plina za 2/4-tine nepremičnine do smrti A. A., pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo kdo je bil univerzalni pravni naslednik pogodbe za njenim pokojnim možem. Sodba na ta vprašanja ne daje odgovorov. Ker A. A. s tožečo stranko ni sklenila nobene pogodbe o odjemu plina tako, ta neobstoječa pogodba ni imela nobenih posledic in učinkov za njene univerzalne pravne naslednike. Sodišče prve stopnje se sklicuje na Splošne pogoje, s katerimi pa A. A. ni bila seznanjena in z njimi tudi ni bila seznanjena prvotožena stranka. Ker prvotožena stranka za dolžnost obveščanja spremembe lastnika v primeru smrti ni vedela, tako tudi ni bila dolžna tožečo stranko o tem obveščati. K obveščanju tožeče stranke o spremembi lastništva bi bile zavezane osebe, ki so z zapustnico živele v skupnem gospodinjstvu. Pravni naslednik, ki z zapustnikom ni živel, ni v pogodbenem razmerju s tožnikom. Ničesar ni vedel o kakršnekoli dolžnosti obveščanja, saj s Splošnimi pogoji ni bila seznanjena niti zapustnica in zato tudi ne more biti odškodninsko odgovoren za opustitev obvestila. Prvi toženec je res relativno pozno v zemljiški knjigi priglasil dejstvo, da je podedovani delež do 1/8 predmetne nepremičnine prodal. Nadalje navaja, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem ali je dolg, ki je nastal v letu 2019 res obveznost, ki bi izhajala iz domnevno sklenjene pogodbe s pokojno A. A. Ta oseba ni imela s tožečo stranko sklenjene nobene pogodbe, pa če tudi bi jo imela, je ta bila z dnem 18. 7. 2018 dokončno prekinjena. Na ta način je namreč tožeča stranka, po njenih lastnih tožbenih trditvah, prekinila distribucijo zemeljskega plina za odjemno mesto v stavbi na naslovu P. Zakaj se je tožeča stranka odločila, da bo 4. 2. 2019 ponovno izvedla priklop tega odjemnega mesta pa ni jasno. Tretji toženec je namreč priznal nezakonit in samovoljni priklop odjemnega mesta na distribucijsko omrežje plina tožeče stranke, tretje toženec je tudi v celoti priznal svoj dolg po celotni terjatvi tožnika. Tožnik je ravnal neodgovorno, ker je poleg dolžnika, ki je dolg v celoti pripoznal vložil zahtevek še zoper dva nova dolžnika, ki sta po 125. členu OZ bila univerzalna pravna naslednika do obveznosti iz domnevne pogodbe, ničesar pa za dosojeno dajatev od tožnika nista prejela. Navaja še, da kljub izvedbi dokaza z vpogledom v sklep o dedovanju, sodišče povsem zanemari, da se je tretji toženi že prej izogibal svojih obveznosti do zapustnice, zaradi česar so te padle na prvo in drugotoženega, ter da prvo in tretji toženi sploh nimata stikov, zaradi česar izpodbijana sodba vzpostavlja še nove spore v zvezi z morebitnim uveljavljanjem regresnih zahtevkov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na pritožbo prvotožene stranke je odgovorila drugotožena stranka po pooblaščenki. Po mnenju drugotožene stranke sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo kdo je univerzalni pravni naslednik pogodbe o dobavi plina. Izpodbijana sodba na to vprašanje ne daje odgovorov, zato je dejansko stanje kljub predloženim in izvedenim dokazom ostalo nepojasnjeno. Navaja še, da pasivno legitimirane stranke niso bile članice skupnega gospodinjstva in je tako nepravilno sklepanje sodišča, kdo bi moral ali mogel tožečo stranko obvestiti o spremembi lastništva. Tožeča stranka je vedela, da je A. A. pokojna, pa je kljub temu pristala na to, da bo nekdo tretji uporabljal plin. Tožeča stranka vztraja pri plačilu čeprav ve, da je edino tretji toženi uporabil sporni plin, ker nima denarnih sredstev za poplačilo, uveljavlja plačilo od preostalih potomcev oziroma od vseh treh, pri tem pa sodeluje celo sodišče. Predlaga, da se pritožbi prvotožene stranke ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Na pritožbo prvotožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Tožeča stranka se strinja s sodbo sodišča prve stopnje. Prvotožena stranka ni nikoli ugovarjala, da ni zavezana s Splošnimi pogoji in da naj bi bila s plinom ogrevana cela stavba, podedovan pa naj bi bil samo del nepremičnine, tako da sedaj v pritožbi te trditve ne sme več navajati. Splošni pogoji so javno objavljeni na spletni strani in bi si jih lahko ogledali ali pa za njih zaprosili toženci pri tožeči stranki. Tudi očitek, da tožene stranke niso solidarno odgovorne, nima nobene teže. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, saj so tožene stranke univerzalni pravni nasledniki pogodbe, ki je zavezovala zapustnico. Jasno tudi iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila pogodbenica zapustnica, saj je bil o tem narejen uradni zaznamek na pogodbi o dobavi plina, prav tako je plačevala račune. Obličnost pogodbe ni predpisana. Tudi prekinitev pogodbe ni nastala, saj je prišlo samo do prekinitve dobave plina. Nihče ni javil, da je bila pogodba prekinjena. Do prekinitve pogodbe je prišlo šele takrat, ko je tožeča stranka izvedela za smrt zapustnice. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi po zatrjevanjih pritožbe prišlo do nasprotja med samimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da pravna podlaga za odločanje v predmetnem sporu ne more biti določba člena 142 Zakona o dedovanju, da pa je materialno pravna podlaga za odločanje drugi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen, če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe.1 Ravno določba drugega odstavka 125. člena je tista materialnopravna podlaga, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ker so vsi trije dediči - sedaj tožena stranka pravni nasledniki odjemnika plina kot pogodbene stranke, so zato vstopili v Pogodbo o dobavi zemeljskega plina št. 30000299, ki je bila v času izdobave in koriščenja zemeljskega plina, skupaj s Splošnimi pogoji v veljavi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar se v pritožbi tudi ne izpodbija, da so vsi trije toženci pravni nasledniki po A. A. Kot pravni nasledniki pa so zavezani k plačilu izdanih računov, ki so bili izdani na podlagi pogodbe in ki niso bili plačani in se nanašajo na dobavljen in porabljen plin. Toženci v odgovoru na tožbo niso navedli, da so vstopili v pogodbeni odnos s tožečo stranko na podlagi neenakih solastniških deležev na nepremičnini, zato sodišče prve stopnje ni imelo materialnopravne podlage, da bi obveznost toženih strank razdelilo na podlagi drugačne, razdelne obveznosti toženih strank. Štelo je, da so vsi trije njeni pravni nasledniki in ker niso navedli v kakšnih deležih so njeni pravni nasledniki, je zato sodišče pravilno štelo, da so kot univerzalni pravni nasledniki solidarno zavezani k plačilu računov za dobavljen plin. Tožeče stranke tudi niso obvestili v skladu s Splošnimi pogoji o tem, kdo je pravni naslednik pokojne. V času smrti zapustnice so veljali Splošni pogoji iz leta 2012, ki so v točki 4.3 govorili o prenosu pogodbe o dobavi v primeru odsvojitve stavbe, v katero se je dobavljal zemeljski plin in katere lastnik je dosedanji odjemalec. Določali so obveznost dosedanjega in novega odjemalca o obvestitvi dobavitelja o spremembi. Toženci dobavitelja niso obvestili o spremembi pogodbenih strank, ker torej tožene stranke kot univerzalni pravni nasledniki niso podali navedb o tem, da bi v drugačnem sorazmerju pridobili lastninsko pravico na nepremičnini in bi to vplivalo na njihovo pravno nasledstvo, je zato sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so vsi trije toženci po določbi drugega odstavka 125. člena OZ kot univerzalni pravni nasledniki na podlagi pogodbe solidarno odgovorni in so zato vsi trije kot njeni pravni nasledniki zavezani k plačilu računov za dobavljen plin. Sodba ima tako razloge o odločilnih dejstvih in ni podano očitano nasprotje v razlogih sodbe, kot ga prvotožena stranka navaja v prvem odstavku pritožbe, kjer uveljavljajo pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Nadalje prvotožena stranka v pritožbi navaja, da bi lahko sodišče ugotovilo pravno nasledstvo toženih strank le v višini njihovih podedovanih deležev. Sodišče prve stopnje naj bi po mnenju pritožbe nezakonito, celotno obveznost solidarno naložilo vsem solastnikom, ne glede na njihove solastniške deleže. Sodišče prve stopnje v tem delu ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je uporabilo pravila o solidarni, nedeljeni odgovornosti toženih strank, kajti toženci v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah niso navedli, da bi lahko vstopili v pogodbeno razmerje s tožečo stranko le v višini svojih solastniških deležev. Ker tega niso navedli, te trditve o tem, da bi lahko vstopili v pogodbeno razmerje s tožečo stranko le v višini svojih solastniških deležev, te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po določbi člena 337 ZPP ne more upoštevati pri odločanju o pritožbi. Prav tako toženci v odgovoru na tožbo niso navedli, da naj bi podedovali le 2/4-tine nepremičnine in da bi tako bil plin dobavljen tudi še drugemu solastniku iz sklenjene pogodbe. Tega tožene stranke niso navedle in zato to predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 337 ZPP ne more upoštevati. Tožeča stranka je zatrjevala, da je imela sklenjeno pogodbo s pokojnim možem A. A., to je s pokojnim B. B. Kot že obrazloženo, toženci niso navedli, da je bil po Pogodbi o dobavi zemeljskega plina št. 30000299, po tej pogodbi odjemnik še kdo drug, razen B. B. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je po določbi drugega odstavka 125. člena OZ, A. A. vstopila v pogodbene obveznosti pokojnega moža B. B., po njeni smrti pa ima obravnavana pogodba učinek tudi za njene pravne naslednike, to pa so vsi trije toženci, zato je pogodba skupaj s Splošnimi pogoji zavezovala tudi njih. V času vtoževanih računov je bila Pogodba o dobavi zemeljskega plina št. 30000299. še vedno v veljavi, da Splošni pogoji pokojnice ali njenih naslednikov ne bi zavezovali, pa s strani toženih strank ni bilo zatrjevano. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da ni vedela za Splošne pogoje in da ti Splošni pogoji njo ne zavezujejo. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali se je plin nabavljal za celotno hišo ali pa le za 2/4-tini te hiše. Kot že obrazloženo tožene stranke niso navajale, da bi bil odjemalec za ostali 2/4-tini nepremičnine še kdo drug, kakor pa sklenitelj pogodbe to je B. B., po njemu pa njegova univerzalna pravna naslednica A. A., za njo pa vsi trije dediči, vse po določbi drugega odstavka 125. člena OZ. Kot že obrazloženo je v Pogodbi o dobavi plina omenjen le B. B., zato je bila dolžnost toženih strank v kolikor bi menile drugače, da v odgovoru na tožbo navedejo, da se je izdobavljalo le 2/4-tini plina za potrebe odjemalca B. B. oziroma za njegove pravne naslednike, zato te pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo sodišče druge stopnje po določbi člena 337 ZPP ne more upoštevati.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tako razvidno, da je obstajala osnovna Pogodba o dobavi plina, da je nato A. A. po smrti B. B. postala njegov univerzalni pravni naslednik iz te pogodbe, kot njegov dedič. Tožene stranke tudi niso navedle v odgovoru na tožbo, da niso vedele za obveznosti njihovega pravnega prednika. Res sta prva in drugotožena stranki navedli v odgovoru na tožbo, da je plin po pogodbi uporablja le tretje toženec, vendar pa s tem nista zanikali obstoja pravnega nasledstva po pokojni A. A. Prav tako toženci v odgovoru na tožbo niso navedli, da Splošni pogoji pokojni A. A. niso bili predočeni in da zato zanjo niso bili zavezujoči, kakor tudi naj ne bi bili zavezujoči za njih kot za njene pravne naslednike. Glede na določbe točke 12.1. Splošnih pogojev z dne 12. 9. 2017 pa je bil tudi prvotoženec kot pravni naslednik zavezan k dejstvu, da o prenehanju odjemalca sporoči dobavitelju plina. Predmet tega spora pa ni odškodninska odgovornost za škodo, nastalo zaradi neobvestitve, temveč je predmet tega spora plačilo neplačanih računov za izdobavljen plin kot storitev tožeče stranke. Dejstvo, da določen pravni naslednik ni živel v skupnem gospodinjstvu z zapustnikom, pa na obstoj univerzalnega pravnega nasledstva ne učinkuje.

9. Pritožnik nadalje v pritožbi navaja, da je dejansko relativno pozno v zemljiški knjigi priglasil dejstvo, da je podedovani delež do 1/8 predmetne nepremičnine prodal, s čemer naj bi dokazoval, da s pokojno ni nikoli živel v skupnem gospodinjstvu, na naslovu kjer je ona prebivala. Iz aktualnih zemljiškoknjižnih podatkov je razvidno, da so vsi trije toženci še vedno v solastniškem razmerju na nepremičnini, ki naj bi bila predmet prodaje po prodajni pogodbi z dne 11. 10. 2017.2

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem ali je dolg, ki je nastal v letu 2019 res obveznost, ki bi izhajala iz domnevno sklenjene pogodbe s pokojno A. A. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je A. A. vstopila v pogodbeno razmerje kot univerzalni naslednik odjemalca plina po Pogodbi za odjem plina št. 30000299 po B. B., v te pogodbene obveznosti pa so kot zavezanci za izpolnitev plačila dobavljenega plina vstopili dediči po pokojni kot njeni univerzalni pravni nasledniki. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da je bila pogodba z dne 17. 7. 2000 prekinjena z dnem 18. 7. 2018. Na ta dan je bila samo prekinjena distribucija zemeljskega plina za to odjemno mesto, nato je bil 4. 2. 2019 ponovno izveden priklop plina za to odjemno mesto. Prekinitev in ponovna dobava zemeljskega plina pa ne pomeni, da je tožeča stranka odstopila od prej citirane pogodbe, samo začasno je prekinila dobavo plina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba prenehala veljati dne 15. 11. 2019 zaradi tega, ker je tožeča stranka kot dobavitelj odstopila od pogodbe. V času nastanka obveznosti je tako bila pogodba veljavna in je učinkovala tudi za pravne naslednike A. A. Ni bilo vzpostavljeno nobeno novo pogodbeno razmerje z novim odjemalcem. Kot že obrazloženo je bila A. A. univerzalni pravni naslednik prvotnega sklenitelja pogodbe, do razveze pogodbe je prišlo šele dne 15. 11. 2019 in pogodba je tako bila v času dobave plina pravno formalno veljavna. Zato pritožbene navedbe, da je tožeča stranka samovoljno in nezakonito priklapljala oziroma odklopila odjemno mesto, v smislu veljavnosti pogodbenega odnosa, pritožbeno niso upoštevne kot dejstvo, da je prišlo zaradi tega do prekinitve pogodbe. Pogodba je bila v celoti, v vsem omenjenem obdobju veljavna in je zavezovala pogodbene stranke vse do 4. 2. 2019. Tožeča stranka je dokazala, da je plin po pogodbi dobavila pogodbeni stranki oziroma ga je ena od pogodbenih strank tudi nevestno, mimo števca uporabljala, tako da tožeči stranki ni mogoče očitati kot to meni pritožba, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Vsi trije toženci so univerzalni pravni nasledniki A. A. po drugem odstavku 125. člena OZ, o spremembi lastništva oziroma smrti prednika pa tožeče stranke niso obveščali. Tožečo stranko tudi niso obveščali o tem kdo je po smrti A. A. dejanski odjemnik in porabnik plina in tožeče stranke tudi niso obveščali na primer, da je samo tretje toženec bil po njihovem dogovoru zavezan k plačilu dobavljenega plina. Ker tožene stranke tako niso tožečo stranko obveščale o tem, da bo koristnik plina le tretje tožena stranka, tako sodišče prve stopnje ni nezakonito obsodilo na plačilo solidarnega dela dolga tudi prvega toženca. Kot že obrazloženo pa so bili ne samo člani skupnega gospodinjstva, temveč pravni nasledniki dolžni obvestiti tožečo stranko o smrti pravnega prednika. Pritožbene navedbe o tem, da se je tretji toženi že prej izogibal svojih obveznosti do zapustnice, zaradi česar so te padle na prvo in drugotoženega ter, da s tretjim tožencem nimata stikov pa ne vplivajo na to, da bi sodba zaradi tega bila nepravilna ali nezakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in je pravilno ugotovilo pravno nasledstvo vseh treh toženih strank, zato te pritožbene navedbe ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 125. člena OZ. Zato je pravilno odločilo, da so vsi trije toženci kot univerzalni pravni nasledniki vstopili v pogodbeno razmerje s tožečo stranko po Pogodbi št. 30000299 z dne 17. 7. 2000. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da vsi izstavljeni računi za izdobavo plina niso bili plačani in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kot univerzalni pravni nasledniki iz te pogodbe, vsi trije toženci solidarno odgovarjajo za ta nastali dolg. Kot obrazloženo pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Prvotožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Prvotožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, katere je le-ta utemeljeno priglasila po Odvetniški tarifi in sicer je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo po tar. št. 22 Odvetniške tarife, kar predstavlja 450 odvetniških točk, kar ob vrednosti Odvetniške točke, skupaj z 2 % materialnih stroškov in z 22 % DDV, znaša skupaj 335,98 EUR. Te stroške za odgovor na pritožbo je prvotožena stranka dolžna tožeči povrniti na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Stroške za odgovor na pritožbo pa sama krije drugotožena stranka, ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Tako tudi VSC, sodba Cp 56/2022 z dne 2. 3. 2022 2 Glej aktualne z.k. podatke iz zemljiške knjige za parc. št. 789/1 k.o. ...