Jedro

Tožnica svoj pravni interes zatrjuje, ko trdi, da skladno z najemno pogodbo živi v nepremičnini s svojimi otroki, najemnik pa da tam ne živi več, sama pa da tudi plačuje najemnino, zato bi dvig le-te prizadel ravno njen pravni interes, saj da ima nizke osebne dohodke. Upoštevaje spoznanja pravne doktrine o tem, kaj pravni interes je in kaj pravni interes ni, sodišče glede na te tožničine trditve sodi, da dejansko tožnica ne zatrjuje prizadetosti svojega pravnega interesa, temveč prizadetost svojih dejanskih in ekonomskih koristi. Po navedbah tožbe namreč tožnica kot uporabnica po najemni pogodbi živi v stanovanju, ki ga najema nekdo drug, s komer je tožnica še vedno poročena, ne živi pa več s to osebo, pri čemer sama plačuje najemnino za to stanovanje, zato ima interes, da se le-ta ne poviša. Če bi sodišče tožničini izpodbojni tožbi ugodilo, to tožničinega pravnega položaja v ničemer ne bi spremenilo, saj bi še naprej bila zgolj uporabnica, ne pa najemnica sporne nepremičnine, in še vedno bi (ali pa ne) najemnino zanjo plačevala po svoji lastni presoji, ne pa ker bi bila k temu pravnoformalno zavezana.

Izrek

I. Postopek po tožbi zaradi molka prvotožene stranke in drugotožene stranke se ustavi.

II. Tožba zoper odločbo JSS MOL št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017 v zvezi z odločbo MOL št. 3523-26/2017-28 z dne 12. 3. 2018 se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organov prve in druge stopnje, saj je dne 12. 6. 2017 vložila zahtevo za prenos najemne pogodbe za neprofitno stanovanje na tožnico, o čemer pa prvotožena stranka ni odločila, ravno tako pa o tem v izreku ni odločila niti drugotožena stranka pri odločanju o pritožbi tožnice zoper odločbo prvotožene stranke št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017. Tožnica je obenem vložila tudi tožbo zoper cit. odločbo prvotožene stranke št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017 in zoper odločbo drugotožene stranke št. 3523-26/2017-28 z dne 12. 3. 2018, pri čemer je zahtevala njuno odpravo ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Skupaj s tožbo je tožnica zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu zadržalo izvršitev odločbe prvotožene stranke št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017. 2. Sodišče je izdajo predlagane začasne odredbe s sklepom z dne 25. 4. 2018 zavrnilo.

3. Tožnica je po pozivu sodišča k razdružitvi tožbe dne 17. 5. 2018 sodišču sporočila, da vztraja le še pri svoji izpodbojni tožbi zaradi odprave izpodbijane odločbe prvotožene stranke v zvezi o odločbo drugotožene stranke (tožbeni predlog je tožnica v primerjavi s prvotno podanim v tem delu rahlo preformulirala), ne pa tudi več pri tožbi zaradi molka, pri čemer vsled navedenega po njenem kot toženka tako ostaja le še drugotožena stranka. Tožnica je sodišču obenem dostavila korigiran čistopis tožbe.

4. Vsled tožničine pritožbe zoper zavrnitev začasne odredbe je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VSRS) s sklepom z dne 6. 6. 2018 pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o zavrnitvi začasne odredbe. V cit. sklepu je VSRS opozorilo, da kljub meritorni obravnavi tožničine pritožbe to ne pomeni, da šteje, da so podane procesne predpostavke za ta upravni spor. Vsak tožnik v upravnem sporu mora izkazovati obstoj procesnih predpostavk, izpolnjenost katerih presoja samo sodišče, ki pri tem ni vezano na predhodna stališča oz. odločitve upravnih organov. Sodišče mora tožbo zavreči, če izpodbijani akt ne posega v tožnikov pravni položaj, enako tudi če tožnik ne uveljavlja svojih pravic oz. pravnih koristi (6. oz. 3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče prve stopnje mora zato po mnenju VSRS najprej odločiti, ali so podane procesne predpostavke za vodenje postopka, in torej preveriti: (i) ali gre v konkretnem primeru sploh za upravni akt, o katerem se lahko odloča v upravnem sporu, (ii) ali je tožnica sploh lahko tožnica v tem postopku in (iii) ali ima tožnica pravni ali pa mogoče zgolj dejanski interes, tj. ali v tem postopku sploh varuje svoje neposredne, na zakon oprte pravice in pravne koristi.

k I. točki izreka

5. Sodišče je tako postopek glede primarnega tožbenega predloga oz. zahtevka, ki je glasil „1) Na tožnico kot najemnico se prenese najemno razmerje za stanovanje na naslovu A. po najemni pogodbi št. 544/2002 z dne 04.09.2002 in (ali) 2) odloči se, da najemnik oz. tožnica kot najemnica izpolnjuje splošne pogoje za upravičenost do neprofitnega stanovanja, skladno z najemno pogodbo št. 544/2002 z dne 04.09.2002 in da najemnina ostane nespremenjena, se pravi v enaki neprofitni višini kot do konca leta 2017.“, glede na to, da je tožnica s pisno vlogo sodišču sporočila, da pri njem več ne vztraja, ustavilo na podlagi 34. člena ZUS-1. k II. točki izreka

6. Sodišče je v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi, ki je hiter postopek, v katerem mora sodišče odločiti v predpisanem (kratkem) roku, najprej preliminarno ocenilo izkazanost procesnih predpostavk za tožničino tožbo v glavni stvari. Glede na to, da je bila med drugim izpodbijana odločba prvotožene stranke tožnici vročena in ji je bila dana možnost vložitve pravnega sredstva, njena pritožba pa je bila pri drugotoženi stranki vsebinsko obravnavana, še posebej pa tudi glede na to, da je tožnica sočasno s podredno izpodbojno tožbo tožila primarno tudi zaradi molka prvotožene in drugotožene stranke in z njo zahtevala (med drugim) prenos najemnega razmerja nanjo kot najemnico, je sodišče po predhodnem preizkusu ocenilo, da so procesne predpostavke za tožbo podane.

7. Upoštevaje, da tožnica pri tožbi zaradi molka ne vztraja, še posebej pa upoštevaje napotke VSRS iz sklepa z dne 6. 6. 2018, je sodišče v postopku odločanja o tožbi ponovno preverilo obstoj procesnih predpostavk za tožbo, na katere mora skladno z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 paziti ves čas postopka.

8. Sodišče tako presoja, da izpodbijana odločba št. 3653-2362/2017-18 3217 z dne 18. 12. 2017, je upravni akt, o katerem se odloča v upravnem sporu upoštevaje tretji odstavek 30. člena v zvezi s 24. členom Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem v zvezi z drugim odstavkom 87. člena Stanovanjskega zakona. O (ne)upravičenosti do nadaljevanja neprofitnega najemnega razmerja namreč najemodajalci odločijo z odločbo v upravnem postopku (takšna je tudi izpodbijana odločba), zoper takšno odločbo je dopustna pritožba na župana v primeru, da je najemodajalec občina, kar velja smiselno enako kot v primeru pritožbe zoper odločitev o uvrstitvi na prednostno listo, v tej zvezi pa so mogoči upravni spori. Navedeno izhaja tudi iz pravnega pouka odločbe drugotožene stranke št. 3523-26/2017-28 z dne 12. 3. 2018, na kar sodišče sicer ni vezano, vendar pa sodišče to sprejema kot pravilno. Sodišče torej ne vidi podlage za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Po presoji sodišča tožnica tudi je lahko tožnica v tem upravnem sporu skladno s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1. Tožnica je v postopku izdaje izpodbijane odločbe sodelovala, dana pa ji je bila tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, ki je bilo tudi vsebinsko obravnavano. Razvidno je torej, da je tožnica imela v upravnem postopku vsaj položaj stranskega udeleženca, če že ne stranke. Obenem pa je tožnica v svoji tožbi tudi na ravni trditev, ki jih je podala, tj. da se odločitev o najemni pogodbi nanaša tudi nanjo in v celoti vpliva tudi na njene pravice, saj v nepremičnini skladno z najemno pogodbo živi le še ona s svojima otrokoma, zatrjevala, da varuje s tožbo svoj lastni pravni položaj, ne pa položaja koga drugega oz. splošnih interesov.1 Sodišče tudi ne vidi podlage za zavrženje tožbe po 3. točki prvega odstavka 36. člena in prvem odstavku 17. člena ZUS-1. 10. Sodišče je še preverjalo, ali ima tožnica pravni ali morda zgolj dejanski interes za tožbo, tj. ali izpodbijana odločba posega v tožničino pravico oz. njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. V tej zvezi sodišče po podrobnejšem pregledu in še posebej upoštevaje napotke VSRS iz sklepa z dne 6. 6. 2018 ugotavlja, da, četudi tožnica zatrjuje kršitev lastnih pravic oz. koristi, pa izpodbijana odločba ne posega v njeno pravno korist. Tožnica svoj pravni interes zatrjuje, ko trdi, da skladno z najemno pogodbo živi v predmetni nepremičnini s svojimi otroki, najemnik pa da tam ne živi več, sama pa da tudi plačuje najemnino, zato bi dvig le-te prizadel ravno njen pravni interes, saj da ima nizke osebne dohodke. Upoštevaje spoznanja pravne doktrine o tem, kaj pravni interes je in kaj pravni interes ni, sodišče glede na te tožničine trditve sodi, da dejansko tožnica ne zatrjuje prizadetosti svojega pravnega interesa, temveč prizadetost svojih dejanskih in ekonomskih koristi. Po navedbah tožbe namreč tožnica kot uporabnica po najemni pogodbi živi v stanovanju, ki ga najema nekdo drug, s komer je tožnica še vedno poročena, ne živi pa več s to osebo, pri čemer sama plačuje najemnino za to stanovanje, zato ima interes, da se le-ta ne poviša. Če bi sodišče tožničini izpodbojni tožbi ugodilo, to tožničinega pravnega položaja v ničemer ne bi spremenilo, saj bi še naprej bila zgolj uporabnica, ne pa najemnica sporne nepremičnine, in še vedno bi (ali pa ne) najemnino zanjo plačevala po svoji lastni presoji, ne pa ker bi bila k temu pravnoformalno zavezana. Takšne zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi tožnikovega pravnega položaja, pa naj se iz nadaljnjega obravnavanja izločijo.2 Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena tožničino izpodbojno tožbo, kot je bila podana s tožničino vlogo z dne 17. 5. 2018, zavrglo.

k III. točki izreka

11. Če sodišče tožbo zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

12. Sodišče je o zavrženju tožbe (II. točka izreka tega sklepa) odločilo v senatu skladno s tretjim odstavkom 36. člena ZUS‑1, pri čemer je iz razloga ekonomičnosti postopka obenem v isti sestavi odločilo tudi o ustavitvi postopka (I. točka izreka tega sklepa) in stroških (III. točka izreka tega sklepa).

1 Prim. v tej zvezi Upravno procesno pravo, Kerševan, Androjna, GV Založba, 2017, str. 567 in 566. 2 Prim. v tej zvezi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Breznik et al., GV Založba, 2008, str. 254.