Jedro

Le konkretna dodelitvena odločba (zakon o urejanju naselij in posegov v prostor) lahko spremeni namembnost zemljišča (kmetijskega v stavbno).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženim strankam naložilo, da so dolžne izročiti tožeči stranki del parc. št. 558/8 k.o. , ki ga imajo v posesti v obsegu, ki je v izreku sodbe opredeljeno opisan, pri čemer so dolžni s tega dela parcele odstraniti leseno lopo, nekaj gradbenega materiala ter kokošnjak in zajčnik. Pritožbi toženih strank in stranskega intervenienta Občine K. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti tej sodbi vlagajo toženci revizijo z navedbo vseh revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP in predlagajo razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je neizvršljiva, ker prvi toženec ne more izročiti tega, kar zasedata drugi ali tretji toženec in obratno. Obveznost tožencev ni solidarna, kar bi sicer sledilo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tudi glede površine parcele, ki naj jo toženci izroče, je navedena le približna številka. Sporni del zemljišča torej ni opredeljen. Sicer pa je sporni del zemljišča postal funkcionalno zemljišče hiše tožencev in torej gradbeno zemljišče. V trenutku sklepanja menjalne pogodbe med tožničinim očetom in kmetijsko zemljiško skupnostjo ni bil kmetijsko zemljišče. Menjalna pogodba je nična, ničnost pa ima za posledico neutemeljenost zahtevka. Sicer pa je bivša samoupravna stanovanjska skupnost na spornem delu zemljišča sezidala prizidek za hiše tožencev. Toženci so svoja stanovanja v tej hiši s prizidkom že odkupili in so postali tudi solastniki funkcionalnega zemljišča v smislu določil stanovanjskega zakona.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V smeri revizijskega razloga po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP (bistvena kršitev določb pravdnega postopka), revizija ne navaja ustreznih dejstev. V tej smeri je torej ni bilo mogoče preizkusiti. Pri tem pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Revizijske trditve, ki izpodbijani sodbi očitajo neupoštevanje dopisa Občine K. z dne 3.10.1989 in Zavoda za družbeni razvoj iste občine z dne 14.4.1988 (dopisa se nanašata na opredelitev spornega zemljišča s stališča njegove namembnosti), zadevajo sicer materialnopravno presojo, pomenijo pa tudi očitek napačne dejanske presoje. Vsebina omenjenih listin je bila na nižjih stopnjah ocenjena, sprejeta pa je bila (tudi po opravljenem ogledu na kraju samem) ugotovitev, da objektov, ki bi utemeljevali opredelitev spornega zemljišča kot funkcionalnega, na zemljišču ni. Ne glede na namembnost zemljišča po srednjeročnem planu Občine K. je odločilno, da ni bil sprejet prostorski izvedbeni načrt, ki bi to zemljišče opredelil kot stavbno s konkretno dodelitveno odločbo (3. odstavek 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor - Uradni list SRS, št. 18/84). Ob menjavi v letu 1985, ko je lastnik spornega zemljišča postal pravni prednik tožeče stranke, je torej Kmetijska zemljiška skupost iz K. lahko z zemljiščem pravnoveljavno razpolagala. Revizijsko sodišče se zato strinja z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, da toženci za posest vtoževanega dela parc. št. 558/8 k.o... nimajo naslova. S trditvijo o zazidanosti (dela) spornega zemljišča pa toženci posegajo v drugače ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah in deloma zatrjujejo revizijsko novoto, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena in 387. člen ZPP).

Nesprejemljiva je revizijska trditev, da je tožencem naložena solidarna obveznost ob nedoločenem sodbenem izreku. Naloženo jim je le, da zemljišče izroče tožnici v posest po odstranitvi raznih provizorijev, ki so jih tja postavili, vendar samo tisto, kar ima vsak od njih v posesti. Za navedbo, da so dolžni izročiti, kar imajo v posesti, je sodbeni izrek v zadostni meri opredeljen. Opredelitev obveznosti tožencev pa je glede površine zemljišča v sodbenem izreku tudi dovolj jasno precizirana.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).