Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavani zadevi je tožnica izpodbijala upravni akt tožene stranke, postopek odločanja pred pristojnim upravnim organom pa ni bil končan, ampak se nadaljuje na podlagi vrnitve v ponovno odločanje. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo, pri tem pa je za svojo odločitev navedlo tudi relevantno pravno podlago (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (načelo ignorantia iuris nocet), poleg tega pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v svoji obrazložitvi jasno navedlo pravno podlago ter določno citiralo člene zakona, na katere je oprlo svojo odločitev.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. in 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2007, v 2. točki izreka pa na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da v obravnavani zadevi ni izpolnjena predpostavka za sprožitev upravnega spora iz 1. odstavka 5. člena ZUS-1, ker postopek odločanja še ni bil končan, saj je drugostopni upravni organ zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Poleg tega pa je bilo treba tožbo zavreči tudi zato, ker tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je drugostopni upravni organ z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi tožnice in odpravil sklep prvostopnega upravnega organa, s tem pa vzpostavil pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta organa prve stopnje. Tožnica je v vlogi z dne 18.9.2007 tudi sama navajala, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku že izdal novo odločbo, zoper katero je vložila pritožbo, zato izpodbijana odločba tožene stranke, tudi ne posega (več) v pravice in pravne koristi tožeče stranke, saj svojega položaja v upravnem sporu ne more izboljšati.
Zoper navedeni sklep se tožnica pritožuje in predlaga sodišču, da zavrne vse sklepe in odločbe z zahtevki, ki se glasijo na njeno ime, ter zahteva povračilo vseh nastalih stroškov. Navaja, da ni nikjer napisala, naj se njena pritožba zoper odločbo tožene stranke obravnava kot tožba, ampak želi le, da se zadeva uredi, ter smiselno ponavlja navedbe iz svojih vlog. Navaja, da členov in kratic, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijanem sklepu, ne pozna in se nanje zato ne more odzvati.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi določbe 26. člena ZUS-1 se upravni spor začne s tožbo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vlogo tožeče stranke (naslovljeno „pritožba“) z dne 2.7.2007 pravilno štelo za tožbo zoper odločbo tožene stranke. Tožnica sicer tudi po pozivu sodišča z dne 13.9.2007, naj sporoči, ali naj se njena vloga obravnava kot tožba v upravnem sporu, tega v vlogi z dne 18.9.2007 ni izrecno navedla, je pa prvostopno sodišče o tem pravilno zaključilo na podlagi njenih navedb v obeh vlogah.
Na podlagi 1. odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Po 1. odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko akt, s katerimi je na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev upravni akt odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja o zadevi končan. Po določbi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Kot izhaja že iz izpodbijanega sklepa in iz listin v spisu, je tožnica s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke, s katero je ta ugodila pritožbi tožnice, odpravila sklep prvostopnega upravnega organa (Davčne uprave RS, Davčnega urada G.) in vrnila zadevo v ponovni postopek. V obravnavani zadevi je tožnica torej izpodbijala upravni akt tožene stranke, postopek odločanja pred pristojnim upravnim organom pa ni bil končan, temveč se nadaljuje na podlagi vrnitve v ponovno odločanje. Zato je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrglo, pri tem pa je za svojo odločitev navedlo tudi relevantno pravno podlago (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se strinja tudi ugotovitvami sodišča prve stopnje, glede zavrženja tožbe na podlagi 6. točke 1. odstavka 34. člena ZUS-1, ter se glede tega sklicuje na razloge tožene stranke in jih v izogib ponavljanju, ne navaja.
Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor tožeče stranke, da je laik glede zakonskih predpisov in ne pozna kratic in členov. Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (načelo ignorantia iuris nocet), poleg tega pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v svoji obrazložitvi jasno navedlo pravno podlago ter določno citiralo člene in zakone, na katere je oprlo svojo odločitev.
Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora v skladu s 3. odstavkom 75. člena ZUS-1 sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.