Jedro

Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega I. C. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolženemu I. C. po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po drugem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika določi denarna kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov, to je 900,00 EUR, ki obdolžencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. V primeru preklica pogojne obsodbe je obdolženec dolžan plačati denarno kazen v roku 3 (treh) mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 60,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora.

Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku, je obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 112,00 EUR, pri čemer se mu dovoli, da jo poravna v treh enakih zaporednih mesečnih obrokih.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega I. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter mu po drugem odstavku 158. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo denarno kazen, in sicer v višini 30 dnevnih zneskov, kar je 900,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. V kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, kar je 60,00 EUR, določilo en dan zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun, obdolženec pa mora na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati sodno takso v višini 210,00 EUR, ki jo lahko poravna v treh enakih zaporednih zneskih. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca B. R. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Preizkus pred sodiščem prve stopnje je pokazal naslednje:

4. Po oceni pritožnikov je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je napačno zaključilo, da priči P. D. in A. K. nista potrdili oziroma sta v izpovedbah celo negirali, da bi se druženje po nogometni tekmi „zavleklo“ v pozne večerne ure, saj iz izpovedbe priče A. K. izhaja ravno nasprotno. O odločilnih dejstvih je zato precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami, saj je okoliščina, kje se je obdolženec nahajal 8. 9. 2018 ob 20.57 uri odločilno dejstvo, od katerega je odvisno, ali je obdolženec objektivno gledano sploh bil zmožen izvršiti očitano mu kaznivo dejanje.

5. Kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe res navedlo, da priči P. D. in A. K. nista potrdili oziroma sta v izpovedbah pravzaprav negirali, da bi druženje trajalo v pozne večerne ure, vendar pa navedeno ne predstavlja pritožbeno zatrjevane kršitve, marveč le dokazno oceno prič. Pri navedenem zaključku sodišča prve stopnje je namreč potrebno izhajati iz samega konteksta postavljanja vprašanj pričam, ki sta glede druženj na splošno izpovedali, da so ta ob posebnih priložnostih trajala tudi do 20.00 - 21.00 ure, glede konkretne nogometne tekme oziroma druženja po tekmi obravnavanega dne, pa se nista spomnili ničesar.

6. Neutemeljena je pritožba zagovornikov tudi iz izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožnikov pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovorniki ne strinjajo. Smiselno opozarjajo na posredno naravo dokazov ter poudarjajo, da je sicer res bil komentar na spletni strani P.info (pravilno P.com) zapisan z uporabo IP-ja, katerega imetnik je obdolženec, vendar pa dejstvo, da je ravno obdolženec avtor spornega komentarja, ni bilo z gotovostjo dokazano. Ravno nasprotno, izvedeni dokazi celo potrjujejo, da obdolženca obravnavanega dne ob navedeni uri, sploh ni bilo doma.

8. S povzetim ni mogoče soglašati. Neprepričljiv zagovor obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je ravno obdolženec 8. 9. 2018 ob 20.57 uri na spletni strani P.com objavil komentar z žaljivo vsebino, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Čeprav je zaključek opiralo na posredne dokaze, je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Enako kot pri neposrednih dokazih je namreč tudi pri posrednih dokazih odločilna njihova vsebina, s tem, da mora biti na njihovi podlagi sklenjen tako imenovani indični krog, kar je bilo v obravnavani zadevi nedvomno izpolnjeno. Poudariti je treba, da je bil žaljiv komentar zoper oškodovanca B. R. objavljen z IP naslova, katerega uporabnik je obdolženec, pri čemer pa obdolženec in njegova žena, navkljub izrecnemu vprašanju sodišča prve stopnje, nista izpostavila niti ene osebe, ki bi v inkriminiranem času uporabljala računalnik ali omrežje v obdolženčevi hiši, niti obdolženec v zagovoru ni navajal možnosti tako imenovanega zunanjega dostopa do računalnika oziroma omrežja. V sklopu presoje posrednih dokazov ne gre prezreti niti, da je nekaj dni kasneje (19. 11. 2018) na istem spletnem portalu, v skoraj istem časovnem obdobju ter z zelo podobnim načinom pisanja v prekmurščini, z istega IP naslova bil objavljen žaljiv komentar tudi zoper direktorja PU Murska Sobota D. I., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da je bilo žaljivo pisanje, posredovano z IP naslova, ki je pripadal obdolžencu, s katerim se je sam pogovoril in se nato odločil, da bo od pregona zoper njega odstopil, kot to izhaja tudi iz priloge A 11. Ob navedenem pa pritožniki prezrejo še, da ima tudi obdolženčev motiv pomen indica. Obdolženec namreč kot bivši zaposleni na PU Murska Sobota, slednje v letu 2013 ni zapustil samoiniciativno, marveč na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je to sam pojasnil in kot nenazadnje izhaja iz pisne izjave, ki jo je obdolženec podal v zadevi objavljenega komentarja proti D. I. (listina pod prilogo A 10). Iz slednje med drugim izhaja, da obdolženec, kljub njegovemu siceršnjemu zanikanju, goji zamere do policije, navsezadnje pa je kljub časovni oddaljenosti očitno ohranil določen stik s policijo.

9. Po obrazloženem, ko je torej sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva na podlagi posrednih dokazov, ki so bili med seboj tako trdno in logično povezani, da so tvorili omenjen indični krog, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe glede kršitve načela in dubio pro reo. To načelo pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je zaključilo, da je obdolžencu očitano dejanje dokazano ter svoj zaključek v izpodbijani sodbi tudi tehtno utemeljilo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.

10. Dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne more vzbuditi pritožba niti s trditvami, da je priča A. K. z gotovostjo izpovedal, da je druženje po tekmi 8. 9. 2018 trajalo vsaj do 21.00 ure, ter da je obdolženčev prihod domov okrog 22.00 ali 23.00 ure potrdila njegova žena - priča J. C., za katero ni najti razloga, da je ne bi bilo mogoče šteti za verodostojno pričo. Trditvi nista točni. A. K. se ni spomnil, kdaj je obdolženec odšel, pojasnil pa je, da so kakšna siceršnja druženja zagotovo trajala tudi do 20.00 - 21.00 ure, in torej ne konkretno dne 8. 9. 2018, kot si to napak razlagajo zagovorniki. Prav tako se priča J. C. ni konkretno spomnila, kdaj se je obdolženec 8. 9. 2018 vrnil z nogometne tekme, pri čemer je izpovedala, da je še pozno večer strigla znance in prijatelje obdolženca, le-ta pa ob tej uri (20.57) še ni bil doma. Za takšno njeno izpovedbo je sodišče prve stopnje, upoštevaje vse izvedene dokaze, utemeljeno ocenilo, da ni povsem verodostojna. Še zlasti, ko ima kot priložnostna frizerka določen krog ljudi, ki jih, čeprav iz majhnega kraja, ni znala našteti. V tej luči zagovorniki ne morejo biti uspešni niti z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do okoliščine, da je komentar lahko zapisala tudi kakšna druga oseba, ki se je povezala na omrežje, katerega imetnik IP-ja je obdolženec. Slednje namreč predstavlja pritožbeno novoto, saj zagovorniki šele v pritožbi zatrjujejo možnost zunanjega dostopa (s strani tretjih oseb) do obdolženčevega omrežja, brez da bi pojasnili, zakaj teh dejstev niso navajali že prej. Nenazadnje pa niti ne predložijo nobenega dokaza, s katerim bi se to dejstvo dokazovalo. V kolikor pa merijo na možnost takšnega dostopa s strani oseb, ki so se nahajale v obdolženčevi hiši, pa je dodati le, da se je sodišče prve stopnje glede na obdolženčev zagovor, v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe zadostno opredelilo tudi glede možnosti uporabe interneta v obdolženčevi hiši s strani oseb, ki bi naj prihajale k njim na dom zaradi frizerskih storitev, ki jih je občasno opravljala obdolženčeva žena, pri tem pa je hkrati podrobno pojasnilo, da teh okoliščin niti ni imelo možnosti preveriti. Obdolženec in priča J. C. namreč nista želela navesti nobene osebe, ki bi lahko karkoli izpovedala o okoliščinah, da so se pri njih doma v večernih urah nahajali gostje oziroma stranke za frizerske storitve ter, ali so (lahko) uporabljali internet, vsled česar je nepreverljivo, katere osebe so se (če sploh) inkriminiranega dne ob 20.57 uri nahajale v obdolženčevi hiši oziroma na dosegu njegovega internetnega omrežja. Po navedenem je zatorej pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da sodišče ne more samo izvajati dokazov, ki naj bi bili v sferi obdolženca in s katerimi sámo ne razpolaga.

11. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem pritožba ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

12. Zagovorniki odločbe o kazenski sankciji niso grajali, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljani izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo obdolženčevo krivdo (direktni naklep), olajševalne okoliščine (obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter dejstvo, da je oče treh otrok), medtem ko obteževalnih okoliščin ni zasledilo, vendar pa je vse ugotovljeno napačno ovrednotilo in obdolžencu posledično izreklo (efektivno) denarno kazen. Po oceni pritožbenega sodišča namreč ravno ugotovljene okoliščine dajejo podlago za zaključek o obstoju pozitivne prognoze, da obdolženec v prihodnje ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Obdolženčeva predhodna nekaznovanost, zlasti pa teža očitanega kaznivega dejanja, ko je zoper oškodovanca objavil le en komentar z žaljivo vsebino, ni takšna, da bi zahtevala izrek efektivne denarne kazni. Zato je pritožbeno sodišče poseglo v odločbo o kazenski sankciji ter obdolžencu izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. V slednji mu je, upoštevaje vse pravilne razloge v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, glede višine posameznega dnevnega zneska v višini 30,00 EUR, določilo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, skupno 900,00 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Takšna kazenska sankcija je po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna in pravična ter bo zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Sprememba odločbe o kazenski sankciji pa je terjala tudi spremembo zneska sodne takse kot stroška kazenskega postopka. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje tako glede ugotovljenih premoženjskih razmerah, kakor tudi, da se obdolžencu dovoli obročno odplačilo sodne takse Vendar pa je bilo potrebno slednjo odmeriti po tarifnih številkah 7112 in 71113 taksne tarife Zakona o sodnih taksah, in sicer v znesku 112,00 EUR.

15. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).