Jedro

Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč za tožnico niso sporna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa. O uporabljeni pravni podlagi pa se je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla pisno. Med ugovore, ki zatrjujejo zmotno uporabo predpisa, sodi tudi tožničina trditev, da toženka ne bi smela slediti stališču Vrhovnega sodišča ampak bi morala od njega odstopiti. Navedeno ne drži. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je dolžan zavezanec Slovenski državni holding d.d. (v nadaljevanju SDH) v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe skrbniku za posebni primer za upravičenca A. A. izročiti odškodnino v obveznicah družbe v višini 573.003,01 EUR za podržavljene nepremičnine parc. št. 32/3 k.o. ... (sedaj 2567, 2568 in 2569 iste k.o.), ki ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 126/168 tin (1. točka izreka) ter v višini 90.952,86 EUR za podržavljene nepremičnine parc. št. 32/3 k.o. ... (sedaj 2567, 2568 in 2569 iste k.o.), ki ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 20/168 tin (2. točka izreka). Zavrnila pa je zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 32/3 k.o. ... v odškodnini v obveznicah SDH v višini 100.048,15 EUR, ki ustreza lastninskemu deležu na tej nepremičnini do 22/168-tin (3. točka izreka). Odločila je tudi, da stroškov pritožbenega postopka ni (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v ponovljenem postopku odločala v izvrševanju sodbe I U 1314/2017 z dne 5. 2. 2019, s katero je sodišče ugodilo pritožbi SDH in odpravilo 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe št. 4904-3/2008/MOP/201 z dne 17. 5. 2017, 1. točka izreka pa je postala pravnomočna. Upravno sodišče je odločilo, da toženka ni ravnala pravilno, ker pri izračunu odškodnine ni upoštevala, da je skrbnik za poseben primer za obravnavani del premoženja na podlagi drugostopne odločbe z dne 18. 10. 2011 že prejel izplačilo odškodnine v višini 164.004,00 EUR, sporni pa bi bili lahko tudi ugotovljeni deleži že odpravljenih pravnih naslednikov.

3. Navaja, da je v ponovljenem postopku (ponovno) upoštevala razlago materialnega prava, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu X Ips 200/2014 in I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016. Ugotovila je, da znaša vrednost podržavljenega premoženja 764.004,02 EUR, delež tistih dedičev pokojnega upravičenca, ki so bili stranke sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, sklenjenega s B., pa 22/168 – tin, kar upoštevaje ugotovljeno vrednost nepremičnine pomeni 100.048,15 EUR. Od odškodnine, ki glede na to znaša 663.955,87 EUR, bi morala v skladu z napotki Upravnega sodišča odšteti še 164.006,02 EUR, ki so bili izplačani skrbniku za poseben primer na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 18. 10. 2011. Vendar tega ni storila, ker je ugotovila, da je skrbnik za poseben primer prejeto odškodnino zavezancu vrnil. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je o zadevi meritorno odločil drugostopenjski organ. S takim ravnanjem je v nasprotju z osnovno ureditvijo upravnega postopka stranki kršena pravica stranke do pritožbe. Toženka je kršila postopek tudi zato, ker bi morala po 149. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) razpisati ustno obravnavo in ker je za skrbnika določila dr. C. C., nekateri vlagatelji pa so temu nasprotovali.

5. Ugovarja tudi temu, da je toženka sledila napotkom Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 200/2014 in I Up 184/2014. Vezanost na odločitev višjih instanc ne pomeni, da je upravnemu organu ob ustrezno utemeljeni odločitvi prepovedano odločiti drugače. Vrhovno sodišče je iz neznanih razlogov sprejelo precedenčno stališče, s katerim je dalo dedičem bivših lastnikov več pravic, kot jim pripadajo po ZDen. Toženka se je tako ukvarjala z dejstvi, ki se tičejo dednega postopka. Ob dejstvu, da se v spisu nahaja sklep o dedovanju II D 649/2002 z dne 14. 10. 2009 in da upravni organ ni pristojen za ugotavljanje deležev, pa je vsako ugotavljanje dejstev glede deležev v postopku denacionalizacije odveč. Trdi, da je delež, do katerega bi bil upravičen A. A., napačno ugotovljen, ker izračun izhaja iz predpostavke, da upravičencu pripada odškodnina, ki je odvisna od deležev njegovih dedičev, kar pa ni pravilno. Vztraja, da upravičencu pripada le odškodnina v višini razlike do polne vrednosti nepremičnine, tj. 320.763,98 DEM oziroma 164.004,02 EUR. Za ta postopek ni pomembno, kako so se dediči dogovorili o delitvi po sporazumu izplačanega zneska, kajti če je kdo oškodovan, lahko svojo pravico uveljavlja v ustreznem civilnem ali kazenskem postopku. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek oziroma v zadevi samo odloči. 6. V pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2022 tožnica ponavlja nekatere tožbene ugovore.

7. Stranka z interesom D. D. se v odgovoru na tožbo strinja s trditvami tožnice, da je toženka z ugotavljanjem dednih deležev dedičev po denacionalizacijskem upravičencu vodila postopek v napačni smeri, kot tudi z njenimi opozorili, da obstaja pravnomočen sklep sodišča o tem, kdo so dediči pokojnega upravičenca in na kateri podlagi. Strinja se, da so dedni deleži po pok. upravičencu nepravilno ugotovljeni, čeprav iz drugih razlogov kot navaja tožnica, in sicer trdi, da si toženka napotila Vrhovnega sodišča napačno razlaga. Vrhovno sodišče je odločilo, da je sporazum poravnava za izplačilo odškodnine v tistem znesku, ki bi ga podpisniki vrednostno podedovali po pokojnem upravičencu. Če torej noben podpisnik sporazuma ni dedič po pokojnem upravičencu, je tožnica dolžna izplačati odškodnino v polni vrednosti, če pa so kateri dediči, se odškodnina sorazmerno zmanjša. Zato je ključno, da se ugotovi, na podlagi česa so določeni dediči po pokojnem upravičencu. Iz sklepa O 123/55 izhaja, da so določeni na podlagi oporoke in ne na podlagi zakona, kot je to pri svojem izračunu napačno upoštevala toženka. Predlaga, da sodišče v zadevi odloči in prizna odškodnino v višini 764.004,20 EUR.

8. Stranka z interesom E. E. v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot nesklepčno zavrže in podredno, da jo spozna za nično, saj vlaganje tožbe po 29 letih pomeni zamudno odločanje in sojenje.

9. Stranka z interesom F. F. in ostali se strinjajo z ugotovitvami toženke in menijo, da do kršitev postopka ni prišlo. Obravnava bi bi bila povsem nepotrebna in bi le podaljševala že tako predolg postopek, tožnica pa je tudi imela možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o ugotovitvah toženke, ki so ji bile vročene 11. 8. 2021 in ponovno 18. 10. 2021, v njih pa so izračunani deleži, ki so vsebina dopolnilne odločbe. Zato bi bilo treba zahtevek tožnice zavreči kot prepozen. Naziranje, da upravni organ ne bi smel določati pravnih naslednikov, je napačno, saj upravni organi to ob uporabi 11. in 12. člena ZDen počnejo že zadnjih 30 let. Izpodbijana odločba dosledno sledi napotkom Upravnega in Vrhovnega sodišča, tožnica pa uveljavlja iste ugovore, ki jih je neuspešno že uveljavljala, in o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

10. Stranka z interesom G. G. v odgovoru na tožbo opisuje odločitve in postopke organov in sodišč od leta 2007 do izpodbijane odločitve. Meni, da kršitve postopka niso bistvene. Predlaga, naj sodišče odloči, da mora tožnica upravičencu izročiti odškodnino v obveznicah SOD v višini 764.004,02 EUR, in da mora začeti postopke za izterjavo zoper neupravičeno obogatene osebe.

11. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V ponovljenem postopku je toženka odločala o pritožbi strank z interesom zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009, in sicer v izvrševanju sodbe I U 1314/2017 z dne 5. 2. 2019. Tožnica ugovarja temu, da je v ponovljenem postopku o zadevi meritorno odločil drugostopenjski organ, češ da ji je s tem kršena pravica do pritožbe.

14. Ravnanje organa druge stopnje s pritožbo ureja (tudi) 234. člen ZUP/86, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar.

15. Toženka je torej ravnala v skladu z zakonom, pri čemer tudi ni kršila 25. člena Ustave, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je ustavna pravica do pritožbe spoštovana, če je na voljo drugo pravno sredstvo, ki pa mora biti enako učinkovito kot pritožba. Zadostiti mora zahtevam po učinkovitosti, hitrosti postopka in pravnem varstvu ter vzpostaviti učinkom pritožbe primerljivo varstvo. Načelu inštančnosti je načeloma zadoščeno, če ima pritožba ali drugo pravno sredstvo odložilni učinek in za pritožnika v primeru uspeha vzpostavitev v prejšnje stanje ni nesorazmerno otežena.1 Ker v primeru denacionalizacije po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) učinke ustvarja šele pravnomočna (in ne dokončna) odločba in torej v primeru uspeha s to tožbo prejšnjega stanja niti ne bi bilo treba vzpostavljati, sodišče sodi, da tožnici s tem, ko je o zadevi odločil drugostopenjski organ, pravica do pritožbe ni bila kršena.

16. Komentatorji ZUP pri vsebinsko primerljivi določbi 252. člena ZUP poudarjajo, da organ v primeru, ko spremeni odločitev prvostopenjskega organa, ne izvaja drugih dokazov razen listin, ki so že med dokumenti upravne zadeve. Zato tudi ni treba stranke ponovno pozivati, da se o navedenih dokazih izjavi, če je imela pravico do izjave že v postopku na prvi stopnji. Vendar pa je treba tudi pri tem upoštevati strankino pravico do izjave, ki je v poštenem upravnem postopku varovana v okviru 22. člena Ustave in ji na njeno zahtevo omogočiti, da se seznani s pravnim stališčem organa druge stopnje. Tudi v primeru drugačne materialnopravne presoje je treba upoštevati dejstvo, da vsaka bistvena sprememba pravne podlage za odločitev, na katero se nobena stranka v postopku ni sklicevala in nanjo ob potrebni skrbnosti ni mogla računati, pomeni ustavno nedopustno presenečenje za stranko, ki ima pravico ostati subjekt upravnega postopka. Če upravni organ druge stopnje ugotovi, da je treba v zadevi odločiti na popolnoma drugačni pravni podlagi in s tem tudi ob drugačni ugotovitvi dejstev, mora zadevo tudi zaradi zagotovitve pravice do dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku praviloma vrniti organu prve stopnje. Če v danih pravnih okvirih upravni organ druge stopnje zgolj na podlagi vpogleda v (prvostopenjske) dokumente upravne zadeve pride do drugačnih logičnih zaključkov ter drugačne razlage materialnega prava, ima po tem členu pooblastilo, da sam odloči o zadevi ter ne more vrniti odločanja na prvostopenjski organ.2

17. Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi organ ni prišel do drugačnih zaključkov oziroma do drugačne razlage materialnega prava na podlagi pritožbe, ampak na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi in sklepu X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje II U 88/2013 z dne 12. 3. 2014 tako, da je odpravilo 1., 2., 3., 4.,6. in 7. točko odločbe z dne 18. 10. 2011. Po izdaji te sodbe je toženka v zadevi odločila še z odločbo št. 4904-3/2008-MOP/2001 z dne 17. 5. 2017, ki jo je s sodbo I U 1314/2017 z dne 5. 2. 2019 odpravilo naslovno sodišče. Že iz tega izhaja, da ne gre za odločanje, ko bi organ na drugi stopnji odločil na popolnoma drugi pravni podlagi, ki bi terjala popolnoma drugo ugotavljanje dejstev, o katerih se tožnica ne bi mogla izreči prej kot v tej tožbi.

18. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v 16. točki navedene sodbe in sklepa so med strankami (že ves čas) sporni učinki sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, ki so ga s B., d. d. sklenili nekateri pravni nasledniki H. H., na podlagi katerega so v zameno za umik tožbe zoper dokončno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij prejeli znesek 600.000,00 EUR. Od tega je odvisna tudi višina odškodnine, ki jo je denacionalizacijskemu upravičencu še dolžan SDH. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da so se stranke s tem sporazumom, ki je omogočal lastninjenje objekta, odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi.

19. Opozorilo pa je, da sporazum, pri katerem niso sodelovali vsi pravni nasledniki pokojnega upravičenca, ne učinkuje na upravičenja tistih pravnih naslednikov, ki iz njega niso pridobili pravic. Zato je drugostopenjskemu organu naložilo, naj v ponovljenem postopku glede na specifično situacijo, kot predhodno vprašanje razreši, kdo so dediči upravičenca. Če se bo izkazalo, da so med njimi tudi tisti, ki so na podlagi navedenega sporazuma prejeli odškodnino, bo moral ugotoviti njihove dedne deleže in v tem obsegu upoštevati odškodnino, ki so jo prejeli po tem sporazumu. Za ta del bo moral zmanjšati znesek odškodnine v obveznicah, ki jo je SDH še dolžan upravičencu, kar se bo odrazilo v znesku, navedenem v izreku denacionalizacijske odločbe. Razloge za tako zmanjšanje in obračun, iz katerega bo razvidno, na račun katerih pravnih naslednikov je odškodnina zmanjšana, bo moral pojasniti v obrazložitvi odločbe, tako da bo zapuščinsko sodišče, ki bo v nadaljevanju odločalo o dedovanju vrnjenega premoženja, te okoliščine upoštevalo pri svoji odločitvi.

20. Tožnica v tožbi zapiše, da je dejansko stanje, na katerega je toženka oprla svojo odločitev sporno, vendar sodišče ugotavlja, da to ne drži. 21. Med strankami namreč ni sporno, da znaša ugotovljena vrednost nepremičnine 764.004,02 EUR. Nihče tudi ne ugovarja ugotovitvam toženke, da je bila nepremičnina parc. št. 32/2 k.o. ... podržavljena A. A., ki ni imel otrok, imel pa je tri brate, I. I., J. J. in H. H. ter sestro K. K. Nadalje ni sporno, da pravni nasledniki K. K. ter brata I. I. in J .J. niso sklepali sporazuma, zaradi česar toženka pojasni, da je za višino njihovih teoretičnih dednih deležev na ugotovljeni vrednosti podržavljenega premoženja, tj. ¾ oziroma 126/168, določila odškodnino v obveznicah, kar glede na ugotovljeno vrednost podržavljenega premoženja znaša 573.003,01 EUR. Tožnica ne ugovarja niti nadaljnjim ugotovitvam organa, da pripada pravnim naslednikom H. H. odškodnina v višini ¼ celotne vrednosti in niti pravilnosti podrobno opisanega izračuna toženke, na podlagi katerega je ugotovila, da je skupni delež pravnih naslednikov H. H., ki so sklenili sporazum 22/168, skupni delež pravnih naslednikov H. H., ki niso sklepali sporazuma pa 20/168, na podlagi česar je toženka zaključila, da upravičencu pripada še nadaljnjih 20/168-tin od vrednosti podržavljenega premoženja, tj. 90.952,86 EUR. Vračilo preostale odškodnine v višini 100.048,15 EUR, ki ustreza lastninskemu deležu 22/168-tin in predstavlja delež tistih pravnih naslednikov, ki so sodelovali pri sklenitvi sporazuma SV 352/04, je zato v 3. točki izreka zavrnila.3

22. Tudi stranke z interesom temu izračunu ne ugovarjajo, ampak nekatere v odgovorih na tožbo trdijo, da bi morala toženka upoštevati oporočno dedovanje, ker med podpisniki sporazuma ni oporočnih dedičev, pa bi morala toženka po njihovem mnenju plačati odškodnino za celotno ugotovljeno vrednost nepremičnine. Sodišče strankam z interesom s tem v zvezi pojasnjuje, da v upravnem sporu ne odloča o zahtevkih strank z interesom, ampak odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, to pa izključno na podlagi tožbe in v njej uveljavljenih tožbenih razlogov. Tožbo mora stranka, ki z izpodbijano odločbo ni zadovoljna, vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (26. in 28. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

23. Stališče, da odškodnina pripada le tistim pravnim naslednikom po upravičencu, ki niso sklepali sporazuma, sledi razlagi prava, kot jo je podalo Vrhovno sodišče. Tožnica torej dejansko ugovarja tej razlagi materialnega prava. Trdi namreč, da izračun izhaja iz predpostavke, da upravičencu pripada odškodnina, ki ni odvisna od deležev njegovih dedičev, ki so prejeli odškodnino po sporazumu. Vztraja, da upravičencu pripada odškodnina do polne vrednosti nepremičnine, tj. v višini 320.763,98 DEM oziroma 164.004,02 EUR, saj je znesek 600.000 EUR, ki ga je izplačal B. na podlagi poravnave večji del vrednosti premoženja A. A. in njegovih dedičev. Zato je po presoji sodišča med strankama spor o uporabi prava in ne o dejstvih. Toženka tudi zato s tem, ko je meritorno odločila o zadevi na drugi stopnji, ni kršila tožničine pravice do izjave. Tožnici je navedeno pravno naziranje Vrhovnega sodišča poznano že nekaj let in je imela zato možnost, da se o njem večkrat izjavi, kar je tudi storila. Vztrajala je in še vedno vztraja, da to stališče ni pravilno, ker bi se morala od odškodnine v obveznicah odšteti celotna, v denarju prejeta odškodnina od B., to razlago pa je Vrhovno sodišče že zavrnilo.

24. Tožnica toženki očita tudi kršitev 149. člena ZUP/86, po kateri lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati: 1) v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali 2) kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišanje prič in izvedencev.

25. Toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ustne obravnave ni izvedla, čeprav so v postopku udeležene stranke z nasprotnimi interesi. Opustitev obligatorne ustne obravnave po 237. členu ZUP ni uvrščena med absolutno bistvene kršitve. Zato je treba v vsakem primeru posebej preizkusiti, ali je zagrešena kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Opustitev izvedbe ustne obravnave lahko preraste v kršitev načela zaslišanja stranke. Če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, bodisi na ustni obravnavi, lahko pa tudi zunaj nje, je podana absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.4

26. ZUP/86 sicer ni izrecno ločeval med absolutno bistvenimi kršitvami in relativno bistveni kršitvami postopka, kot to ločuje 237. člen ZUP. Vendar iz drugega odstavka 240. člena ZUP/86 izhaja enako. Določal je namreč, da organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bile take, da bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Tudi po ZUP/86 je torej relevantno, ali je kršitev lahko vplivala na odločitev.

27. Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč za tožnico niso sporna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa. O uporabljeni pravni podlagi pa se je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla pisno. Med ugovore, ki zatrjujejo zmotno uporabo predpisa, sodi tudi tožničina trditev, da toženka ne bi smela slediti stališču Vrhovnega sodišča ampak bi morala od njega odstopiti. Navedeno ne drži. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Iz starejše sodne prakse sicer izhaja stališče, po katerem ta vezanost upravnega organa ni absolutna.5 Vendar je novejša sodna praksa od tega odstopila. Vrhovno sodišče je namreč v zadevah X Ips 94/2017 in I Up 62/20216 pojasnilo, da Upravno sodišče v okviru sprejete sodbe, v zadevi, ki jo obravnava, odloči pravnomočno tudi glede v njej vsebovanih stališč o pravilni uporabi prava. Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, izhaja tudi, da navedeno ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih.7

28. Upravno sodišče pa je v okviru ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), tj. zagotavljanja enotne sodne prakse, dolžno slediti razlagam predpisa, ki jih zavzame Vrhovno sodišče, ki odloča o tistih revizijskih vprašanjih, na podlagi katerih je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367. a člen Zakona o pravdnem postopku). Upravno sodišče bi sicer od stališč Vrhovnega sodišča lahko odstopilo, vendar le, če bi za to obstajali prepričljivi argumenti, ki pa jih sodišče ni našlo, ker jih tožnica niti ne zatrjuje. Trditve, da bi bila nepremičnina, če tožba zoper zavrnjeno začasno odredbo ne bi bila umaknjena, vrnjena v naravi in ji zato ne bi bilo treba plačati nobene odškodnine, namreč ne spremenijo dejstva, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Razlog za to je po ZDen irelevanten oziroma so tudi tisti upravičenci, ki začasne odredbe sploh niso vložili in je bila nepremičnina lastninjena, upravičeni do odškodnine v obveznicah. Poleg tega so trditve, kaj bi bilo, če ne bi bilo, povsem hipotetične.

29. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore v zvezi s skrbnikom, češ da mu nekateri dediči nasprotujejo, saj tožnica s tem ne uveljavlja svojega ampak tuj pravni interes. Tožnica ni pooblaščenka dedičev pokojnega upravičenca, da bi ta ugovor uveljavljala v njihovem imenu. Ker to, kdo je skrbnik za posebne primere, na njene pravice in obveznosti ne vpliva, pa sodišče takega ugovora ni dolžno presojati.

30. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje (opisano v 21. točki te sodbe), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankami ni sporno. Pripominja še, da iz odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-794/18-25 z dne 19. 11. 2022 izhaja, da zavrnitev dokaznih predlogov, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, ker je zatrjevana dejstva mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov, ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic. V obravnavani zadevi pa sploh ne gre za ugotavljanje dejstev in tožnica izvedbe dokazov v tem upravnem sporu tudi ni predlagala.

31. Pri tem je sodišče še upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku8. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.9 Tak je tudi obravnavani primer.

32. Sodišče o stroških tožnice ni odločalo, ker jih ni priglasila. Zahtevek strank z interesom za povračilo stroškov je zavrnilo, ker z navedbami iz odgovora na tožbo niso v ničemer prispevale k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej U-I-190/00, Up-2501/08, U-I-98/07 in druge. 2 Glej E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 612-613. 3 Toženka ugotavlja, da je imel H. H. 7 otrok, od katerih je H. H. ml. umrl brez potomcev, L. L. je bil stranka sklenjenega sporazuma v celoti svojega dednega deleža 1/28, pokojni M .M. v delu 2/84 (otroka N. N. in O. O. sta sporazum sklenila, sin P. P. pa ne), pok. R. R. v celoti svojega deleža 1/28 (otrok R. R. ml.), pok. S. S. v delu 1/56 (sporazum je sklenil sin S. S. ne pa tudi hči T. T.) in U. U., poročena ..., v celoti svojega deleža 1/56 (otrok V. V., ki je sklenila sporazum, ni pa ga sklenil sin Z. Z.). Dediči pokojnega upravičenca A. A., ki niso prejeli odškodnine, so torej poleg 3/4 ugotovljene vrednosti (126/168) upravičeni še do razlike (42/168-22/168), in sicer do deleža 20/168 vrednosti, kolikor bi pripadalo pravnim naslednikom pokojnega upravičenca, ki so istočasno pravni nasledniki pokojnega H. H., ki niso sklepali sporazuma, in sicer P. P. (1/84), T. T. (1/56) in N. N. (1/28), Z. Z. (1/56) in H. H. ml. (1/28). 4 Glej N. Hudej v P. Kovač, E. Kerševan, (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 170. 5 Glej X Ips 169/2010. 6 Glej obrazložitev v točki 24. 7 Tako tudi Ustavno sodišče v 28. točki obrazložitve odločbe Up-95/16 z dne 14. 3. 2019. 8 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 9 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.