Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

Evidence tožene stranke o obremenjenosti ne odražajo dejanskega stanja glede tožnikovih prostih dni, saj so bile tovrstne evidence za udeležence misije pripravljene vnaprej, z vnaprej predvidenimi datumi tedenskega počitka (nedelje), ter so bile vsak teden podpisane s strani vojakov, ne glede na to, ali je bil posamezniku na v evidenci navedeni dan tedenski počitek dejansko omogočen ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.751,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 dalje do plačila (točka I izreka) ter da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v višini 1.173,37 EUR (točka II izreka). Z dopolnilnim sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti (še) stroške postopka v višini 150,00 EUR.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naložil plačilo stroškov postopka tožene stranke. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo pričanja poveljnika A.A. oziroma ni napravilo ustrezne dokazne presoje, saj je ta z gotovostjo izpovedal, da bi bil seznanjen, če bi podrejeni B.B. in tožnik na proste dneve opravljala kakršnekoli naloge, ter da skupina B.B. izven delovnih dni nikdar ni bila "taskirana", to je, da bi morala opravljati kakršnokoli delo. Tožniku je bil tedenski počitek zagotovljen. Glede evidenc je izpovedal, da predstavljajo verodostojen dokaz o zagotovitvi prostih dni. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo izpoved priče C.C., ki bi moral biti kot nadrejeni obveščen, če bi skupina B.B. opravljala delovne obveznosti na proste dni. C.C. je izpovedal, da so poudarjali, da morajo biti prosti dnevi zagotovljeni in v zvezi s tem ni nikoli dobil nikakršne pritožbe, da ne bi bili. Glede na to, da tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, je po stališču pritožbe preuranjen tudi izpodbijani dopolnilni sklep, ki toženi stranki nalaga plačilo sodne takse v višini 150,00 EUR, ki naj ga pritožbeno sodišče razveljavi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in dopolnilnega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je bil kot pripadnik Slovenske vojske (SV) napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države v mirovni operaciji "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN, za obdobje od 20. 4. 2016 do 28. 10. 2016. Tožnik je poveljeval skupini D., katere naloga je bila varovanje skupine E.. Poveljeval je petim podrejenim vojakom, njemu pa je bil nadrejen poveljnik skupine E. B.B., ki mu je odrejal delovne naloge. V času opravljanja nalog v tujini mu po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ni zagotovila niti enega dne počitka na teden. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delo opravljal vseh sedem dni v tednu, vključno z nedeljami, ki so bile sicer v evidencah tožene stranke beležene kot prosti dnevi. Tožnik je v zvezi z varovanjem skupine E. opravil vsakodnevni sestanek s B.B., skupaj sta naredila načrt premika ter umika skupine E. za primer napada na pripadnike E. na terenu. Sestanki so trajali od pol ure do ene ure dnevno, tem sestankom pa je vedno sledil še sestanek tožnika z njegovimi podrejenimi glede natančne organizacije za prihodnji dan načrtovanega premika skupine E.. Prav tako je vsakodnevno pregledoval elektronsko pošto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poleg opisanih vsakodnevnih zadolžitev ob nedeljah opravljal tudi določene druge delovne naloge, pri čemer je vodil lastno evidenco, v katero je vsakodnevno zapisoval naloge, ki jih je tega dne opravil. 7. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Takšna dokazna ocena temelji na izpovedi tožnika, B.B. ter tožniku podrejenih pripadnikov SV F.F. ter G.G.. Izpoved A.A. ne more vplivati na pravilnost dokazne ocene, da tožniku pripada odškodnina zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka. A.A. je bil izvršilni častnik v sektorju H. za obveščevalne zadeve v poveljstvu KFOR, tožniku ni bil neposredno nadrejen ter mu zato tudi ni neposredno odrejal nalog. Naloge je namreč odrejal B.B. oziroma skupini E.. Dejstvo, da ga B.B. o delu ob nedeljah ni seznanil, čeprav bi ga po izpovedi priče moral seznaniti, še ne pomeni, da tožnik po ukazu neposredno nadrejenega B.B. ni opravljal dela tudi ob nedeljah. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na izpoved A.A. v delu, da so evidence tožene stranke verodostojno izkazovale dela proste dni pripadnikov SV na misiji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da evidence tožene stranke o obremenjenosti ne odražajo dejanskega stanja glede tožnikovih prostih dni, saj so bile tovrstne evidence za udeležence misije pripravljene vnaprej, z vnaprej predvidenimi datumi tedenskega počitka (nedelje), ter so bile vsak teden podpisane s strani vojakov, ne glede na to, ali je bil posamezniku na v evidenci navedeni dan tedenski počitek dejansko omogočen ali ne.

8. Enako velja glede izpovedi C.C., ki je poveljeval slovenskemu kontingentu na misiji. Tudi on ni tožniku neposredno odrejal nalog, ter s tožnikovim delom ni bil neposredno seznanjen, zato njegova povsem splošna izpoved o tem, da je bil pripadnikom SV tedenski počitek na misiji zagotovljen, ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o vsakodnevnih opravilih tožnika, ki jih je moral po ukazu nadrejenega izvajati v času misije, pri čemer je B.B. v svoji izpovedi potrdil, da je tožnik delal vsak dan v tednu.

9. Glede na to, da niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba tožene stranke zoper dopolnilni sklep temelji na zmotnem stališču, da je odločitev glede tožbenega zahtevka nepravilna, zato naj bi bil sklep preuranjen. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku pravilna, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper dopolnilni sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP in po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato te stroške krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).