Jedro

Tožnica je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi predsednice uprave družbe A. d.d., v kateri je bilo dogovorjeno, da ima predsednica uprave, če jo skupščina delniške družbe predčasno odpokliče brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegla v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljala funkcijo predsednice uprave, če je opravljala funkcijo po tej pogodbi manj kot 12 mesecev, pa se izračuna njena mesečna povprečna plača za obdobje, ko je opravljala funkcijo. Družba A. se je statusno preoblikovala iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo, tožnica pa je bila s sklepom skupščine razrešena kot direktorica. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi predsednice uprave, ker je bila s funkcije odpoklicana neutemeljeno. Tožnica je bila s funkcije neutemeljeno odpoklicana zato, ker v sklepu o odpoklicu s funkcije niso bili navedeni razlogi za odpoklic. Če namreč v sklepu o odpoklicu članov in predsednika uprave delniške družbe niso navedeni razlogi za odpoklic, gre za odpoklic brez utemeljenih razlogov. Enako velja velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo in odpoklic poslovodje (direktorja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati 25.711,32 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji plačati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25.711,32 EUR od 12. 3. 2009 do 18. 6. 2013 in za plačilo celotnega prisojenega zneska brez odvoda davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razlike med bruto in neto zneskom) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.726,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da uporaba analogije z delniško družbo ni pravilna, saj so bila stališča sodne prakse v zvezi z delniško družbo sprejeta v vsebinsko bistveno drugačnih okoliščinah, in sicer v času drugačne zakonske ureditve pravice do odpravnine v primeru neutemeljenega odpoklica in izhajajoč iz drugačnih statusno pravnih značilnosti d. d. v primerjavi z d. o. o.. Judikati, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, so bili sprejeti v času zakonske ureditve, po kateri je bil možen odpoklic člana uprave v d. d. oziroma poslovodje v d. o .o. brez utemeljenega razloga proti plačilu odpravnine. Zahtevki za plačilo odpravnine, ki so jih uveljavljali neutemeljeno razrešeni člani uprave oziroma poslovodje, so imeli pravno podlago neposredno v zakonu. V tem kontekstu se je razvila sodna zahteva po navedbi razloga za odpoklic v samem sklepu o odpoklicu. Z uveljavitvijo novele ZGD-F, ki je stopila v veljavo 22. 6. 2001, ni bilo več zakonske podlage za uveljavljanje odpravnine v primeru neutemeljene razrešitve, saj pravica do odpravnine v primeru neutemeljenega odpoklica ni več zakonska pravica. Meni, da je s tem odpadla tudi potreba po tem, da se v sporih o pravici do odpravnine upravičencem pomaga z domnevo o obstoju utemeljenega razloga. Navaja, da ne drži, da se tretji odstavek 449. člena ZGD glede odpoklica ne razlikuje od v spornem obdobju veljavnega ZGD-1. Poudarja, da se vsebina tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 bistveno razlikuje od tretjega odstavka 449. člena ZGD, in sicer po tem, da se po prej veljavnem ZGD po samem zakonu zahteva utemeljen razlog za odpoklic (če takšnega razloga ni, ima odpoklicani zakonsko pravico do odpravnine), po ureditvi po ZGD-1 pa pravica do odpravnine ni več urejena v zakonu, poleg tega pa se zahteva utemeljen razlog za odpoklic samo v primeru, če je tako določeno v družbeni pogodbi. Judikat opr. št. III Ips 195/2008 se res nanaša na d. o. o., vendar je bil sprejet v kontekstu zakonske ureditve, kakršna je bila pred uveljavitvijo ZGD-F. Poudarja, da je položaj poslovodje v d.o.o. bistveno različen od položaja uprave v d.d. V primeru d.o.o. je zakonodaja v glavnem dispozitivna in dopušča vpliv družbenikov na vodenje družbe ter je poslovodja celo dolžan slediti navodilom družbenikov. Iz tega razloga torej ni potrebe, da zakon ščiti neodvisen, samostojen položaj poslovodje. Bistvena razlika v zakonski ureditvi razlogov za odpoklic člana uprave v d.d. in poslovodje v d.o.o. je v tem, da lahko nadzorni svet odpokliče člane uprave samo iz zakonsko določenih razlogov (drugi odstavek 268. člena ZGD-1), medtem ko lahko skupščina družbenikov odpokliče poslovodjo kadarkoli. Omejitev te možnosti odpoklica na posamezne vnaprej določene razloge pa je možna samo, če je predvidena v družbeni pogodbi (tretji odstavek 515. člena ZGD-1). Navaja, da je pravna podlaga tožničinega zahtevka za plačilo odpravnine tretji odstavek 515. člena ZGD-1, ki določa, da lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče poslovodjo, v družbeni pogodbi pa se lahko določi, da lahko skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Meni, da je tožba nesklepčna, ker tožnica ni zatrjevala, da je družbena pogodba vsebovala določilo, da lahko skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Tožnica se je sklicevala samo na določbo 12. člena pogodbe o zaposlitvi, kar po mnenju tožene stranke ne zadostuje. Tožnica namreč ne uveljavlja delovnopravnega zahtevka (odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja), ampak uveljavlja korporacijski zahtevek (odpravnino zaradi odpoklica s funkcije poslovodje). Pravno podlago upravičenja do odpravnine najprej predstavlja družbena pogodba in šele nato pogodba o zaposlitvi in še to pod pogojem, da družbena pogodba sploh določa razloge za odpoklic. Sodišče prve stopnje se do navedenih okoliščin ni opredelilo, zato meni, da je v zvezi s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ji je kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka vse navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila pritožbenih stroškov toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Toženi stranki tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o vprašanju, ali je tožnica upravičena do odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi predsednice uprave zaradi odpoklica s funkcije. Ugotovilo je, da je imela tožnica sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za mesto funkcije predsednice uprave družbe A. d. d.. Iz 12.1. točke navedene pogodbe izhaja, da ima predsednica uprave, če jo skupščina delniške družbe predčasno odpokliče brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegla v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljala funkcijo predsednice uprave, če je opravljala funkcijo po tej pogodbi manj kot 12 mesecev, pa se izračuna njena mesečna povprečna plača za obdobje, ko je opravljala funkcijo. Dne 20. 12. 2006 je prišlo do statusnopravnega preoblikovanja družbe A. iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo. S sklepom skupščine družbe A. d. o. o. z dne 12. 3. 2009 je bila tožnica razrešena kot direktorica. V sklepu razlogi za razrešitev niso bili navedeni.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi predsednice uprave, ker je bila s funkcije odpoklicana neutemeljeno. Da je bila tožnica s funkcije odpoklicana neutemeljeno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi tega, ker razlogi za odpoklic v sklepu o odpoklicu niso bili navedeni. Sklicevalo se je na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 103/2004, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo, da če v sklepu o odpoklicu članov in predsednika uprave delniške družbe niso navedeni razlogi za odpoklic, gre za odpoklic brez utemeljenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da navedeno velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo in odpoklic poslovodje (direktorja), saj takšno stališče izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 195/2008. Ugotovilo je, da je bila navedena odločba sprejeta sicer ob upoštevanju pravne ureditve Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 in nasl. – ZGD), in sicer na podlagi tretjega odstavka 449. člena ZGD, ki pa se glede odpoklica poslovodje ne razlikuje od v spornem obdobju veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl. – ZGD-1).

8. Drži sicer pritožbena navedba, da se vsebina določbe tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 razlikuje od določbe tretjega odstavka 449. člena ZGD. Tretji odstavek 449. člena ZGD je namreč določal, da lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče poslovodjo, v primeru neutemeljenega odpoklica pa je določal zakonsko pravico do odpravnine, medtem, ko tretji odstavek 515. člena ZGD-1 določa, da lahko skupščina družbenikov poslovodjo odpokliče kadarkoli, ne določa pa več zakonske pravice do odpravnine. Določa pa, da se lahko v družbeni pogodbi določi, da skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se navedeni določbi ne razlikujeta glede odpoklica poslovodje. Obe določbi namreč omogočata skupščini družbenikov, da kadarkoli odpokliče poslovodjo. Zgolj dejstvo, da ureditev po ZGD-1 ne predvideva več zakonske pravice do odpravnine v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga ne vpliva na stališče, sprejeto v sodni praksi, da se šteje, da je bil poslovodja odpoklican brez utemeljenih razlogov, v kolikor razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu družbenikov. Pritožbeno sodišče poudarja, da v sodnem postopku sploh ni možno presojati, ali so razlogi za odpoklic utemeljeni, če ti niso navedeni v sklepu o odpoklicu, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prav tako dejstva, da ZGD-1 izrecno več ne določa pravice do odpravnine v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga, ni mogoče razlagati na način, da stranki te pravice ne moreta urediti v individualni pogodbi o zaposlitvi. V konkretnem primeru sta stranki pravico do odpravnine za primer odpoklica brez utemeljenega razloga uredili v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 12. 1998, celo v času, ko je še ZGD (ureditev pred novelo ZDG-F) določal pravico do odpravnine v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače. 9. Tretjega odstavka 515. člena ZGD-1, ki določa, da se lahko v družbeni pogodbi določi, da lahko družba odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo, tudi ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožba, tj. da navedeno pomeni, da v takem primeru ni mogoče v pogodbi o zaposlitvi določiti odpravnine za primer odpoklica brez razlogov. Pogodbeno določilo o določitvi odpravnine za primer odpoklica brez razlogov je veljavno, saj ne nasprotuje kogentnim zakonskim določbam.

10. Tožnica je na podlagi 12.1. točke pogodbe o zaposlitvi torej upravičeno zahtevala odpravnino zaradi neutemeljenega odpoklica. Na podlagi navedenega tudi ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je tožba nesklepčna (tj. da že iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu neutemeljen), ker tožnica ni zatrjevala, da je družbena pogodba vsebovala določilo, da lahko skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Podlaga tožničinega tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine je 12.1. točka individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila s toženo stranko.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).