Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba III U 309/2015

ECLI:SI:UPRS:2016:III.U.309.2015 Upravni oddelek

prekršek stroški postopka obrazložitev odločbe
Upravno sodišče
12. julij 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni priznala stroškov, ki jih je tožnik priglasil v vlogi z dne 12. 1. 2011, torej v času trajanja postopka. S to vlogo je tožnik zahteval, da se mu povrnejo stroški sestave vloge v višini 200 točk, pisarniški stroški v višini 2 % ter DDV. Sodišče zato meni, da je v tem obsegu tožena stranka kršila določbe postopka, in sicer določbo prvega odstavka 214. člena ZUP. Obrazložitve odločitve tožene stranke glede tožnikove vloge z dne 12. 1. 2011 dejansko ni, prav tako tudi ne obrazložitve glede zahtevanih zamudnih obresti in je torej mogoče zgolj sklepati, da teh stroškov tožena stranka ni priznala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Občinskega inšpektorata in redarstva Občine Izola, št. 340-02-409/2003 z dne 26. 8. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Občinski inšpektorat Občine Izola (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku dne 11. 12. 2003 izdal plačilni nalog zaradi napačnega parkiranja. Tožnik je po pooblaščenem odvetniku zoper ta plačilni nalog ugovarjal, vendar pa je prekrškovni organ njegov ugovor dne 21. 1. 2004 kot prepoznega zavrgel, odločitev pa je po pritožbi potrdila takratna županja Občine Izola. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. U 99/2004-14 z dne 8. 9. 2006 zavrnilo, vendar pa je bila ta odločitev s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Up 298/2007 z dne 25. 11. 2009 razveljavljena, zadeva pa vrnjena upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče je o tožbi ponovno odločilo s sodbo, opr. št. III U 434/2009 dne 19. 2. 2010, ko je tožbi ugodilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku dne 3. 3. 2011 izdal uradni zaznamek, s katerim je postopek o prekršku zaradi nastopa absolutnega zastaranja ustavil in o tem obvestil tožnika, nato pa ga še z dopisom z dne 12. 4. 2012 seznanil, da mu stroški ne bodo priznani, saj je zamudil rok za njihovo prijavo. Tožnik je po pooblaščenem odvetniku dne 26. 9. 2013 vložil pritožbo zaradi molka organa in zahteval, da prvostopenjski organ izda sklep o ustavitvi postopka. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 14. 3. 2014 pritožbo zavrgel, odločitev pa potrdil župan občine Izola (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo pri tukajšnjem sodišču, ki ji je s sodbo, opr. št. III U 217/2014 z dne 6. 3. 2014, ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo znova vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

2. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku odločil s sedaj izpodbijano odločbo sklepom z dne 26. 8. 2015. Pritožbi tožnika, ki jo je vložil zaradi molka, je ugodil ter odločil, da se mu odmerijo stroški postopka v višini 209,98 EUR in povrne plačana sodna taksa v višini 14,19 EUR. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da se je pri odločanju oprl za določbe Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/1983, 36/1983, 42/1985, 2/1986, 47/1987, 5/1990, Uradni list RS, št. 10/1991, 17/1991, 13/1993, 66/1993, 87/1997, 73/1998, 31/2000, 24/2001, 110/2002, 7/2003, v nadaljevanju ZP), ki je veljal v času, ko se je prekrškovni postopek zaključil z izdajo uradnega zaznamka, torej dne 3. 3. 2011. Sedaj veljavni Zakon o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003, 86/2004, 44/2005, 40/2006, 51/2006, 115/2006, 17/2008, 21/2008, 76/2008, 108/2009, 45/2010, 9/2011, 21/2013, 111/2013, v nadaljevanju ZP-1) je namreč v prvem odstavku 222. člena določil, da se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih, kamor sodi tudi odločanje o tožnikovi pritožbi. Prvostopenjski organ uvodoma ugotavlja, da je prekrškovni organ postopek ustavil z izdajo uradnega zaznamka, saj je pregon zoper tožnika zastaral. O tem je obvestil tožnika in zato ni utemeljena njegova trditev, da prvostopenjski organ ni izdal odločbe. Utemeljena pa je njegova pritožbena navedba, da je bila z izdajo uradnega zaznamka kršena pravica do pravnega sredstva glede odločitve o stroških postopka. Ugotavlja, da je tožnik stroške priglasil z vlogo z dne 25. 10. 2012, torej pravočasno. Rok za uveljavljanje stroškov postopka je namreč največ tri mesece po tem, ko je pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati tak zahtevek. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da se za odmero stroškov, skladno z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) uporablja Odvetniška tarifa, saj se je prekrškovni postopek pričel pred uveljavitvijo ZOdvT. Prvostopenjski organ v nadaljevanju odločbe pojasnjuje, da je, skladno s tem, tožniku priznal stroške ugovora z dne 18. 12. 2003 v višini 125 točk, stroške pritožbe z dne 26. 1. 2004 v višini 250 točk in stroške pisarne v višini 2 %, kar, skupaj z 20 % DDV, znaša 209,98 EUR. Za ostale priglašene stroške, to je stroške upravnega spora, je prvostopenjski organ ugotovil, da o teh stroških po določbi 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odloča upravno sodišče. Ocenil je tudi, da priglašeni stroški obvestila stranki in stroški dopolnitve vloge za oprostitev taks, za odločitev niso bili potrebni, da pa je tožnik upravičen še do povrnitve stroškov upravne takse za vložitev pritožbe v višini 3.400,00 takratnih SIT, oziroma sedaj 14,19 EUR.

3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil in pritrdil vsem argumentom v izpodbijani odločbi. Ocenil je, da je prvostopenjski organ razumljivo pojasnil svojo odločitev in se utemeljeno oprl na vlogo tožnika z dne 25. 10. 2010, saj je s tem sledil napotkom upravnega sodišča v sodbi, opr. št. III U 217/2014 z dne 6. 3. 2015. Upravni organ je namreč pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje upravnega sodišča glede uporabe materialnega prava. Pojasnil je še, da so se pisarniški stroški tožnika odmerili v višini 2 % od sicer priznanih stroškov, od skupne vsote stroškov pa tudi odmeril DDV po stopnji 20 %, ki je veljala na dan izvedbe odvetniških storitev.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V uvodu tožbe sicer navaja, da izpodbija odločitev drugostopenjskega organa, vendar pa je iz teksta tožbe in iz tožbenega zahtevka razvidno, da dejansko izpodbija prvostopenjsko odločitev, ki se tudi sicer praviloma presoja v upravnem sporu. Tožnik navaja, da odločitev izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da bi se tožena stranka morala opredeliti do vseh stroškov, ki so bili priglašeni v vlogi z dne 25. 10. 2010, kot tudi do stroškov v vlogi z dne 12. 1. 2011, saj sta bili obe vloženi pred izdajo obvestila o uradnem zaznamku, da odločba o prekršku ne bo izdana. Prav tako bi se morala opredeliti tudi do priglašenih stroškov v vlogi z dne 26. 9. 2013 in z dne 14. 4. 2014, nazadnje tudi z dne 7. 9. 2015. Vsa ta pisanja so bila nujno potrebna, kar najbolj jasno kaže dejstvo, da je prvostopenjski organ šele z odločbo z dne 26. 8. 2015 priznal strošek, ki je nastal pred dvanajstimi leti. Meni, da bi morala tožena stranka obračun stroškov izvesti po vrednosti točke nazadnje veljavne Odvetniške tarife, prav tako obračunati 22 % DDV, ker bo sicer moral razliko 2 % DDV poravnati njegov pooblaščenec. Tožena stranka, kljub večkratnim pozivom, stroškov ni poravnala in je bila zato korespondenca, za katero zahteva povrnitev stroškov, nujna in so ti stroški zato tudi dejansko nastali. Postopek v resnici še ni končan, saj je tudi odločitev o stroških sestavni del samega postopka. Tožena stranka se tudi ni opredelila do vprašanja zamudnih obresti niti pojasnila, zakaj jih ni obračunala. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj je več kot očitno, da tožena stranka sama o stroških ne bo nikoli odločila, navaja pa o katerih, v več vlogah priglašenih stroških, doslej še ni bilo odločeno. Tožnik smiselno vztraja pri svojih navedbah tudi v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2016, ki jo je vložil po prejemu odgovora tožene stranke na tožbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne. Uvodoma ugotavlja, kateri stroški so bili tožniku priznani in meni, da se je s tem, ko je v izpodbijani odločbi pojasnila, da nekateri od priglašenih stroškov niso bili potrebni za odločitev v zadevi, odločila o vseh stroških. Izpostavlja, da je sodišče v sodbi ugotovilo, da je šlo pri izdaji uradnega zaznamka z dne 3. 3. 2011 zgolj za napačno obliko akta, s katerim je bil postopek sicer zaključen. Prvostopenjski organ je torej pravilno upošteval trimesečni rok za vložitev zahtevka za povrnitev stroškov, ki teče od izdaje tega uradnega zaznamka dalje. Iz istega razloga je pri odmeri stroškov pravilno izhajal iz Odvetniške tarife, ki je bila v veljavi pred ZOdvT. Neutemeljena so tudi zatrjevanja tožnika o priznani stopnji DDV. Odvetniške storitve so bile opravljene pred 1. 7. 2013, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A), ki je splošno stopnjo DDV iz 20 % dvignil na 22 %. Obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali storitve opravljene, kar pomeni, da se tudi v konkretnem primeru, ko so bile odvetniške storitve izvedene pred 1. 7. 2013, upošteva DDV po stopnji 20 %. Kolikor bo tožnikov odvetnik račun izdal šele sedaj, to okoliščin glede časa izvedbe storitve ne spremeni.

K točki I izreka:

6. Sodišče meni, da je za obravnavano zadevo ključno vprašanje, ali je bil postopek o prekršku, ki se je vodil zoper tožnika in za katerega ni dvoma, da je pregon prekrška absolutno zastaral, že zaključen. Na to vprašanje je sodišče že odgovorilo v sodbi, opr. št. III U 217/2014 z dne 6. 3. 2014, ko se je postavilo na stališče, da je bil postopek zaključen z uradnim zaznamkom in da gre pri taki izdaji odločitve zgolj za napačno obliko akta. Izhodišče za tako odločitev je določba 222. člena ZP-1, po kateri se v postopkih o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dosedanjih predpisih. ZP-1 se je pričel uporabljati z dnem 1. 1. 2005, kar pomeni, da je podlaga za odločanje v obravnavani zadevi ZP, saj je bil postopek zaradi storitve prekrška zoper tožnika pričet dne 11. 12. 2003 z izdajo plačilnega naloga in se je tudi nadaljeval ob upoštevanju tega predpisa. Prav tako je, po mnenju sodišča, tožena stranka postopala pravilno, ko se je pri odmeri stroškov oprla na določbe Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003, 70/2003, 115/2006, 121/2007). ZOdvT, ki je stopil v veljavo z dnem 9. 5. 2009 in je veljal v času, ko je tožena stranka sprejela svojo odločitev, je namreč v prvem odstavku 41. člena določil, da se, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po prej veljavni Odvetniški tarifi. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da je tožniku priznala DDV po stopnji 20 % in ne po stopnji 22 %, kot velja sedaj. Tako 19. člen Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/1998, 30/2001, 67/2002, 101/2003, 45/2004, 84/2004, 114/2004, 108/2005 - ZDDV), ki je veljal v času, ko so bila v prekrškovnem postopku opravljena opravila, za katera je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, kot tudi 33. člen sedaj veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, 52/2007, 33/2009, 85/2009, 85/2010, 18/2011, 78/2011, 38/2012, 83/2012, 14/2013, 86/2014, 90/2015 - ZDDV-1) namreč enako določata, da nastane obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. V času, ko so bila izvedena odvetniška opravila za tožnika, torej odvetniške storitve, je namreč bila stopnja DDV določena v višini 20 % in je zatorej ni dopustno obračunavati po stopnji, ki velja sedaj.

7. Tožnik trdi, da postopek o prekršku z izdajo uradnega zaznamka še ni bil zaključen, tako kot to trdi tožena stranka, pač pa da še vedno teče zato, ker še ni odločeno o stroških postopka. Tožnik namreč meni, da je odločitev o stroških postopka sestavni del odločitve v prekrškovnem postopku. Sodišče s takim tožnikovim stališčem ne soglaša. Po določbi 163. člena ZP se postopek o prekršku na prvi stopnji konča z izdajo odločbe o prekršku. Z odločbo o prekršku se postopek ustavi, ali pa se obdolženec spozna za odgovornega in se mu izreče sankcija za prekršek (prvi odstavek 165. člena ZP). Dikcija zakona torej kaže, da se prekrškovni postopek zaključi s tem, ko sodišče ali prekrškovni organ presodi ali je storilec storil prekršek ali ne in ali je zanj odgovoren. Odločitev o stroških postopka je posledica te odločitve, saj je od njene vsebine odvisno, kdo nosi stroške postopka, o njih pa se lahko odloči v odločbi o prekršku, lahko pa tudi kasneje s posebno odločbo, če ob izdaji odločbe o prekršku ni dovolj podatkov za tako odločitev (177. člen ZP). To pomeni, da ni mogoče slediti trditvi tožnika, da je postopek o prekršku v obravnavanem primeru še vedno v teku, saj je bil zaključen z odločitvijo o očitanem prekršku s tem, da je bila sprejeta ugotovitev, da je pregon zastaral, pa četudi v napačni obliki akta, kar pa, kot je ugotovilo sodišče v sodbi, opr. št. III U 217/2014 z dne 6. 3. 2014, ni taka pomanjkljivost, ki bi terjala njegovo odpravo. V obravnavanem primeru gre torej zgolj za odločanje o stroških postopka, ki so nastali v postopku, zaključenim z uradnim zaznamkom dne 3. 3. 2011 in ne za odločanje v odprti prekrškovni zadevi.

8. Način povrnitve stroškov (torej tudi odvetniških stroškov) v postopku o prekršku je v času, ko je bil postopek o prekršku v obravnavanem primeru zaključen, urejal Pravilnik o stroških postopka o prekršku (Uradni list RS, št. 89/2008). Ta je v 2. členu določal, da se za povrnitev stroškov postopka o prekršku smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v kazenskem postopku, če ta pravilnik ne določa drugače. Temeljne določbe o stroških v kazenskem postopku ureja Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Po določbi drugega odstavka 93. člena tega zakona se lahko zahtevek s podatki o višini stroškov poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Skladno s to zakonsko določbo sodišče ugotavlja, da je stališče tožene stranke, da je kot pravočasne priglasitve stroškov v obravnavanem primeru dopustno šteti le tiste, ki jih je tožnik vložil med trajanjem postopka ali najkasneje v treh mesecih po njegovem zaključku, torej najkasneje v treh mesecih po tem, ko je bil obveščen o uradnem zaznamku z dne 3. 3. 2011 o zaključku postopka, utemeljen. Posledično zato ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da bi morala tožena stranka odločiti tudi o kasneje nastalih stroških, ki so nastali, kot zatrjuje, kot posledica neaktivnosti tožene stranke. Kot stroške postopka je namreč dopustno šteti le tiste stroške, ki so kot taki opredeljeni z zakonom in kolikor so priglašeni v roku, ki je v zakonu določen. Tega pogoja pa stroški, ki so nastali z nadaljnjimi vlogami tožnika, ne izpolnjujejo.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno kot pravočasno štela tožnikovo priglasitev stroškov v vlogi z dne 25. 10. 2010, torej med samim postopkom. Ni pa pojasnila, zakaj ni priznala stroškov, ki jih je tožnik priglasil v vlogi z dne 12. 1. 2011, torej prav tako v času trajanja postopka. S to vlogo je namreč tožnik zahteval, da se mu povrnejo stroški sestave vloge v višini 200 točk, pisarniški stroški v višini 2 % ter DDV po stopnji 20 %. Tožena stranka se tudi ni opredelila do zahtevka tožnika za plačilo zamudnih obresti od priglašenih stroškov v vlogi z dne 25. 10. 2010 niti v obrazložitvi ni pojasnila, zakaj taki zahtevi ni sledila in kaj so razlogi zanjo. Sodišče zato meni, da je v tem obsegu tožena stranka kršila določbe postopka, in sicer določbo prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitve odločitve tožene stranke glede tožnikove vloge z dne 12. 1. 2011 dejansko ni, prav tako tudi ne obrazložitve glede zahtevanih zamudnih obresti in je torej mogoče zgolj sklepati, da teh stroškov tožena stranka tožniku ni priznala. Odločitve torej ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je tožena stranka v tem obsegu bistveno kršila določbe postopka in je že ta ugotovitev razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

10. Sodišče, kot je bilo pojasnjeno že v točki 6. te obrazložitve, ugotavlja, da se je pri odmeri stroškov postopka, ki jih je tožnik priglasil z vlogo z dne 25. 10. 2010, tožena stranka pravilno oprla na določbe takrat veljavne Odvetniške tarife. Tožniku je, skladno s tem, priznala stroške sestave ugovora z dne 18. 12. 2003 v višini 125 točk po tar. št. 37 Odvetniške tarife, namesto priglašenih 200 točk (za prekršek nepravilnega parkiranja je zagrožena denarna kazen, ugovor na plačilni nalog pa se šteje za redno pravno sredstvo, torej 100 točk po točki 1, povišano za 25 %, kar je 125 točk), kot tudi priznala stroške vložitve pritožbe z dne 26. 1. 2004 v priglašeni višini 250 točk in 2 % za pisarniške stroške od tako priznanih stroškov, priznala pa tudi DDV po stopnji 20 % od celotnih priznanih stroškov. Niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi pa ni pojasnjeno, kakšno vrednost točke za odmero nagrade je upoštevala tožena stranka in zato njene odločitve ni mogoče preveriti. To velja še zlasti zato, ker izračun, ob upoštevanju vrednosti točke v času izvajanja storitev, ki je bila 0,459 EUR (ali 110,00 SIT), pokaže odstopanje, pa četudi minimalno, od zneska, ki ga je v sklepu navedla tožena stranka in zatorej sprejete odločitve, zaradi pomanjkljive obrazložitve, ni mogoče preizkusiti.

11. Glede preostalih stroškov, ki jih v vlogi z dne 25. 10. 2010 priglaša tožnik, se sodišče pridružuje zaključku tožene stranke v obrazložitvi, da tožnik do teh stroškov ni upravičen. Sodišče soglaša, da stroški obvestila stranki o izidu postopka in stroški za dopolnitev prošnje z dne 11. 2. 2004, za odločitev v zadevi niso bili potrebni. Dejstvo je, da s tema dvema vlogama tožnik ni prispeval k sprejemu odločitve. Preostali priglašeni stroški, to je stroški tožbe, ki je bila vložena pri upravnem sodišču in ostali stroški, ki so nastali v zvezi s tem, pa niso del stroškov postopka o prekršku, pač pa stroški o katerih, skladno z določbo 25. člena ZUS-1, odloča upravno sodišče in kar je v sodbi tudi storilo.

12. Skladno z vsemi opisanimi ugotovitvami je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka v obrazložitvi te sodbe ugotovljene in opisane pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia