Jedro

Predaja prosilca ali druge osebe iz 18. člena Uredbe Dublin III iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo (prvi odstavek 1. točke 29. člena Uredbe Dublin III). V kolikor se predaja tožnika v tem roku ne bi opravila, pa bi RS avtomatsko postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena te iste uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/20131, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 23. 2. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 18. 10. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Bolgarije. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Bolgarije v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, vendar v predpisanem roku odgovora ni prejela. Zato je Bolgarija v skladu s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III postala odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 28. člena te uredbe, ki določa, da se v primerih, ko ima prosilec izrečen ukrep pridržanja za namen predaje, odgovor poda v dveh tednih od prejema zahtevka. Če v tem času odgovora ni, je to enakovredno sprejetju zahteve.

4. V prvem odstavku 5. člena Uredbe Dublin III je določeno, da država članica s prosilcem opravi osebni razgovor. Tožnik je v razgovoru povedal, da je po nezakonitem vstopu na ozemlje Bolgarije policija nanje spustila pse, ki so jih napadli, posledice pasjega ugriza pa so vidne še danes. Policisti so jih po prijetju prepeljali v mesto Sofija, jih za 24 ur zaprli v sobo in jih v tem času pustili brez hrane, pijače in brez zdravniške oskrbe. Po tem, ko so jim na silo z uporabo električnih palic odvzeli prstne odtise, so jih namestili v zaprti del kampa. Tam je bil skupaj s še šestimi osebami šestnajst dni zaprt v sobi, veliki približno 6 m2. V tej sobi so jedli, pili in opravljali potrebo. Ker so jim rekli, da bodo tam ostali, če za mednarodno zaščito ne zaprosijo, je nazadnje prošnjo vložil. Po vložitvi prošnje so jih namestili v zgornje nadstropje, kjer se je nahajalo od petdeset do šestdeset ljudi. Nekateri med njimi so bili tudi nasilni, med seboj so se prepirali, zato je bilo bivanje oteženo. Ker je bilo vse zelo umazano, je dobil garje, rana zaradi pasjega ugriza pa se mu je vnela. Zaradi garij niti urina ni mogel odvajati. Če je zaprosil za zdravniško pomoč, so ga pretepli in mu dejali, naj se vrne nazaj v prostor. Tudi obroki hrane so bili majhni, zato se ni mogel do sitega najesti, hrana pa je bila slaba. Opisal je tudi dogodek, v katerem se je policist do njega obnašal nasilno, ker je odšel v jedilnico ogrnjen zgolj v posteljnino, ker je ravno opral svoja oblačila, drugih – suhih – pa ni imel. Kot je povedal, je te dogodke posnel s telefonom, vendar mu ga je hrvaška policija ob prijetju odvzela. Bolgarijo je zapustil po šestih dneh bivanja v odprtem kampu. Razlog je bil slab odnos s strani policistov in njegova želja, da bi se kje drugje čim prej pozdravil, odločitve v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito pa v Bolgariji ni prejel. Meni, da bi v primeru vrnitve v Bolgarijo policisti z njim enako nečloveško in ponižujoče ravnali kot poprej. Zato bi raje umrl, kot se tja vrnil. Povedal je še, da je v Bolgariji prejel kartico za prevzem hrane, na njej pa so bili zapisani tudi njegovi osebni podatki. Dejali so mu tudi, da mora v 20 dneh zapustiti državo, v nasprotnem primeru ga bodo ponovno zaprli v majhno sobo. Povedal je še, da je bil na odprtem oddelku zdravnik, ki je k njemu hodil šest dni. Dal mu je belo tekočino, s katero se je moral tuširati, vendar se mu stanje ni izboljšalo, pač pa poslabšalo. V odprtem kampu so bili prisotni tudi socialni delavci, vendar so bili nesramni, niso jim želeli odgovarjati na vprašanja.

5. Na vprašanje svojega pooblaščenca, je povedal, da je bil v Bolgariji štiriindvajset dni, vendar v tem času ni slišal, da bi kdo od Afganistancev dobil v Bolgariji zdravniško pomoč ali mednarodno zaščito.

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik naknadno predložil še informacije o stanju v Bolgariji. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Bolgariji.

7. V zvezi z opisom nastanitvenih objektov v času njegovega bivanja v zaprtem objektu, tožena stranka meni, da gre za opis zaprtega oddelka, kjer je bil prostor opremljen s toaletnimi prostori. Ugotavlja, da je tudi tožnik sam, to bivanje povezal s karanteno in epidemijo. Zato je po njenem mnenju tudi popolnoma razumljivo, da mu je bilo v tem času prosto gibanje onemogočeno. Takšna oblika karantene se izvaja tudi v preostalih državah članicah.

8. Glede tožnikove izjave o prisilnem odvzemu prstnih odtisov in da so ga prisilili, da je zaprosil za mednarodno zaščito, pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, zakaj v Bolgariji ni hotel zaprositi za mednarodno zaščito. Razen tega še ugotavlja, da je v upravnem postopku povedal, da je prošnjo pred vstopom v RS vložil tudi na Hrvaškem, medtem ko Bolgarije sploh ni omenil, vendar pa ni pojasnil, zakaj tudi na Hrvaškem ni počakal na odločitev. Glede tožnikovega opisa dogajanja v Bolgariji tožena stranka meni, da je tožnik na policijski postaji podal namero za vložitev prošnje, zato so ga policisti prepeljali v azilni center in ga namestili med ostale prosilce za mednarodno zaščito. Meni, da so ga zaradi izvajanja epidemioloških ukrepov najprej namestili v zaprti del kampa, ki ga vodi Državna agencija za begunce. Tam pa naj bi tožnik nato zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar so mu nato vzeli prstne odtise in jih posredovali v bazo EURODAC. Ugotavlja še, da je azilni center Voenna Rampa, kjer je bil tožnik nameščen, pod civilnim upravljanjem. Delo tam opravlja civilno osebje in ne policija. Zato tožena stranka ne sprejema, da bi tožnika policisti z električnimi palicami silili k oddaji prstnih odtisov. Ugotavlja še, da če tožnik ne bi podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, potem ga policija ne bi nastanila v azilnem domu, ampak bi ga skušala vrniti v Turčijo. Tudi predloženi članki in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ne potrjuje navedb tožnika o siljenju k vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, ampak ravno nasprotno govorijo o primerih nedovoljenega vračanja (»push back« vračanja) ob meji s Turčijo.

9. V zvezi s tožnikovo navedbo, da so policisti nadenj spustili pse, pa ugotavlja, da gre za dogodke preden je tožnik pridobil status prosilca za mednarodno zaščito, tožnik pa teh svojih navedb ni izkazal. Ker gre za navedbe v zvezi z nezakonitim vstopom v Bolgarijo, ti dogodki ne morejo izkazovati sistemskih pomanjkljivosti tamkajšnjih azilnih postopkov.

10. V zvezi s tožnikovimi izjavami, da v času bivanja na zaprtem delu ni imel dostopa do zdravnika, pa je tožena stranka po preučitvi informacij, ki jih je tožnik predložil, na podlagi poročila AIDA ugotovila, da so prosilci za mednarodno zaščito upravičeni do enakega zdravstvenega varstva kot državljani Bolgarije. Zdravstveno zavarovanje jim krije Državna agencija za begunce. Ugotavlja še, da so trenutno vsi nastanitveni centri opremljeni z zdravstvenimi posvetovalnicami, ki jim nudijo osnovne zdravstvene storitve. Obseg le-teh se razlikuje glede na razpoložljivost izvajalcev teh storitev. Ugotavlja še, da se osnovna zdravstvena oskrba v nastanitvenih centrih izvaja bodisi prek lastnega zdravstvenega osebja bodisi z napotitvijo prosilcev v enote nujne zdravstvene pomoči v lokalnih bolnišnicah. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijane odločbe še meni, da bi si prosilci svoje bivalne prostore lahko tudi sami očistili, saj podobno tudi prosilci, ki so nastanjeni v RS, sami čistijo svoje prostore. V zvezi s tožnikovo navedbo, da afganistanski prosilci za azil statusa ne dobijo, pa je preverila statistične podatke in ugotovila, da je v resnici število odobrenih prošenj nizko, a da se to število od avgusta 2021, ko so oblast v Afganistanu prevzeli talibani, povečuje. Ob tem pa izpostavlja, da večina prosilcev za azil Bolgarijo zapusti pred odločitvijo o njihovi prošnji, med katerimi je največ ravno afganistanskih državljanov. Kar pa se tiče zdravniške pomoči, ki da je Afganistanci ne prejmejo, pa ugotavlja, da je tožnik prav nasprotno celo sam zase povedal, da je zaradi zdravstvenih težav k zdravniku hodil šest dni in prejel belo tekočino za umivanje.

11. V zvezi z informacijami, ki jih je predložil tožnik, tožena stranka še ugotavlja, da se članki nanašajo na obdobje od marca 2020 do začetka novembra 2021 in opisujejo posamezne dogodke, ki so se zgodili v daljšem časovnem obdobju. Zato meni, da ne dokazujejo takih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Poudarja, da se spletni članki nanašajo predvsem na problematiko vračanja ilegalnih migrantov v Turčijo, težave v posameznih nastanitvenih objektih v različnih časovnih obdobjih, diskriminatorno odločanje v postopkih mednarodne zaščite, sodbo ESČP ter sodbo nemškega Upravnega sodišča iz marca 2020, kjer pa gre za posamičen primer. Meni, da članki in sodba ESČP, ki opisujejo tako imenovana »push back« vračanja za ta primer niso relevantni, saj je tožniku dostop do mednarodne zaščite bil omogočen.

12. Poleg tega meni, da spletni članki opisujejo le periodične težave v posameznih nastanitvenih centrih in zato ne predstavljajo takšnih pomanjkljivosti v pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Navaja, da se posamezna vzdrževalna dela izvajajo tudi v slovenskih nastanitvenih kapacitetah, ki so namenjene za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito, saj so objekti ves čas polno zasedeni tudi na območju RS. Ugotavlja še, da spletni članek poročilo AIDA, ki opisuje porast nastanitev prosilcev v zaprte centre, zanemarja dejstvo, da se je v večini evropskih držav v časovnem obdobju, ki ga opisuje spletni članek, izvajala nastanitvena karantena v povezavi z izvajanjem preventivnih ukrepov, povezanih z epidemijo Covid-19. Tak režim je veljal tudi v RS.

13. Tožena stranka še ugotavlja, da tožnik v primeru vrnitve v Bolgarijo, ne bo nastanjen v zaprti nastanitveni center, zato opis v spletnem članku ni relevanten za njegov primer. Prav tako je spletni članek v poročilu AIDA, ki opisuje diskriminatorno odločanje v postopkih mednarodne zaščite, nastal v začetku leta 2021 in ni relevanten za postopke, ki se obravnavajo v letu 2022. 14. Pristojni organ pripominja, da nobena država članica EU in pridružene države članice ni ustavila dublinskih transferjev v Bolgarijo. V zadnjih dveh letih je bil sodno ustavljen le en individualni dublinski transfer v sodnem postopku v Zvezni Republiki Nemčiji, ki ga je predložil pooblaščenec v marcu leta 2020, to pa je bilo v času, ko se zaradi kovidnih ukrepov dublinski transferji sploh niso nikjer izvajali. Na podlagi podatkov analitične službe Evropske agencije za azil še ugotavlja, da so se dublinski transferji v Bolgarijo v letu 2021 v primerjavi z letom 2020 več kot podvojili, največ dublinskih transferjev pa je izvedeno iz Nemčije in Francije.

15. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal obstoja utemeljenih okoliščin, ki bi preprečevale njegovo predajo Bolgariji. Meni, da ima uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo pravice urejene v skladu s skupno evropsko zakonodajo, zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Bolgarija je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red EU in s tem Uredbo Dublin III. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Bolgarija.

16. Tožnik zoper izdani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz razpoložljivih virov informacij izhaja, da so zaradi t.i. ukrajinske krize transferji v vzhodno Evropo ustavljeni. Ne strinja se s posplošeno oceno tožene stranke, da se bolgarski varnostni in migracijski organi držijo uveljavljene azilne zakonodaje. Navaja, da Bolgarija ni eksplicitno odobrila transferja, nastanitvene razmere pa so v odprtem in odprtem nastanitvenem tipu enake. Sam je skušal kar najbolj pojasniti razmere v katerih je bival, tožena stranka pa svojih ugotovitev, da je tožnik v Bolgariji kar 26 dni bival oz. bil pridržan v zaprtem delu zaradi epidemioloških ukrepov, ne izkaže. Prav tako tudi ni ponudila nobenega dokaza, ki bi kazal, da imajo evropske države enomesečne karantene za tujce. Tožnik v zvezi s tem v Bolgariji tudi ni prejel nobene odločbe. Nerazumljiv mu je tudi očitek tožene stranke v zvezi s slabimi higienskimi razmerami v Bolgariji, da bi si sam lahko uredil prijetnejše in čistejše bivanje, saj je opisal tako bivalne razmere kot ravnanje bolgarskih varnostnih organov. Bil je subjekt ponižujočega ravnanja ter v strahu.

17. Meni, da so informacije tožene stranke v zvezi z uspešnimi transferji v Bolgarijo zastarele, saj se ne nanašajo na leto 2022. Poudarja, da je Bolgarijo zapustil zaradi diskriminatornega ravnanja varnostnih in migracijskih organov do afganistanskih državljanov ter zaradi neprimernih sprejemnih pogojev v zvezi z nastanitvijo tako v zaprtem kot odprtem delu kampa, zato se tja noče vrniti. Navaja še, da tako nevladne organizacije kot humanitarne organizacije sedaj dostopa do azilantov nimajo več.

18. Poudarja, da je bil v Bolgariji ustrahovan, ponižan, količina hrane, ki jo je prejemal, je bila majhna, dostopa do zdravstvene oskrbe ni imel, pa tudi za varnost ni bilo poskrbljeno. Ve tudi, da afganistanskim prosilcem mednarodna zaščita ni podeljena zaradi diskriminacije in ne zaradi samovoljnih odhodov prosilcev iz te države.

19. Navaja še, da možnosti, da bi pojasnil razloge za odhod iz Afganistana, še ni imel. Iz sklepa tožene stranke pa ni razvidno, v kateri fazi postopka se tožnik v Bolgariji nahaja, saj Bolgarija na poziv RS za ponovni sprejem tožnika ni odgovorila. Sam meni, da bi bil ob vrnitvi v Bolgarijo obravnavan kot tujec in nastanjen v zaprt center za leto in pol, nato pa deportiran v Afganistan, česar se zelo boji, saj bi bil tako življenjsko ogrožen. Želi ostati v Sloveniji. Navaja, da tudi iz zadnjega poročila AIDA (stran 12) izhaja, da so afganistanski prosilci tudi po avgustu 2021 eni izmed še vedno z najnižjo stopnjo ugodenih prošenj za mednarodno zaščito, pogoji za sprejem pa pod standardi. Meni, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav glede tamkajšnjega bivanja.

20. Opozarja še na sodno prakso ESČP, po kateri prosilec ne sme biti predan drugi državi, če obstaja realna nevarnost, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ocena te nevarnosti pa se mora presojati po najnižjem nivoju strogosti. Sklicujoč na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 še navaja, da za obstoj utemeljene domneve zadošča že, če tožnik s svojimi izjavami in morebitnimi dokazi pri „povprečnem človeku“ vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev, dokazno breme pa se tedaj prevali na toženo stranko. Navedbe tožene stranke pa so bile v tej smeri zgolj pavšalne.

21. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. V primeru predaje Bolgariji še pred pravnomočno odločitvijo v tej stvari bi to pomenilo, da bi bil izpostavljen nevarnosti ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa zagotovo ne bo nasprotovala javni koristi. Meni, da bi mu tudi ob upoštevanju tretjega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III lahko nastala nepopravljiva škoda.

22. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na izpodbijani sklep in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je odločitev sprejela po natančni proučitvi tožnikovega primera in ob upoštevanju poročila AIDA, na katerega se sklicuje tudi tožnik. Poudarja, da se v skladu z bolgarsko zakonodajo osebe, ki so vrnjene v dublinskem postopku nastani v azilnih sprejemnih centrih, azilni postopek pa nadaljuje po vrnitvi te osebe. Po preučitvi razpoložljivih statističnih podatkov je ugotovila, da se je trend priznavanja statusa obrnil navzgor po avgustu 2021. Ponovno izpostavlja, da večina afganistanskih državljanov na odločitev ne počaka, kot tudi ne v RS. V zvezi z diskriminatornim ravnanjem tamkajšnjih organov in neprimernimi nastanitvenimi prostori pa ugotavlja, da tožnik zanje dokazov ni predložil. Kar se tiče siljenja v podajo prošnje, ponovno ugotavlja, da predložene informacije izkazujejo prav nasprotno. Glede na tožnikove navedbe o veliki zasedenosti azilnih centrov pa ugotavlja, da iz pridobljenih podatkov ne izhaja, da bi bili azilni centri v času tožnikovega bivanja v Bolgariji prezasedeni do te mere, da bi prihajalo do osnovnih kršitev človekovih pravic. Našla je zgolj podatek o prezasedenosti na varnem oddelku za mladoletnike brez spremstva v centru Voenna Rampa v Sofiji, podatek pa se nanaša na avgust 2021. Težave s popravili v posameznih centrih so navedene, vendar pa v zvezi z občasnimi težavami z oskrbo z vodo oziroma toplo vodo in ne da bi bila okna razbita in sobe pozimi ne bi bile ogrevane, kot je zatrjeval tožnik.

23. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje namen dublinskih postopkov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju držav članic, da sledijo standardom, ki jih določa EU. Mogoče so tudi izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene. Tožnik le s pavšalnim in nekonkretiziranim zatrjevanjem ne more biti uspešen.

24. Sodišče je v navedeni zadevi dne 11. 4. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis.

**K točki I izreka:**

25. Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito zaradi predaje drugi državi članici. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

27. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v RS nahajal v Bolgariji, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Uredba Dublin III v b. točki prvega odstavka 18. člena določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Obstoj teh okoliščin torej ni sporen. Ker pristojni organ Bolgarije v roku, ki ga določa Uredba Dublin III, na prošnjo za ponovni sprejem ni odgovoril, je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito postala Bolgarija na podlagi drugega pododstavka tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. V zvezi s tožbeno navedbo, da iz razpoložljivih virov informacij, ki jih tožnik sicer ni predložil oziroma se nanje ni konkretizirano skliceval, izhaja, da so transferji v Bolgarijo ustavljeni zaradi t.i. ukrajinske krize, pa sodišče zgolj dodaja, da t..i. ukrajinska kriza ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Predaja prosilca ali druge osebe iz 18. člena Uredbe Dublin III iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo (prvi odstavek 1. točke 29. člena Uredbe Dublin III). V kolikor se predaja tožnika v tem roku ne bi opravila, pa bi RS avtomatsko postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena te iste uredbe.

28. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica. V tem upravnem sporu je sporno to, ali je Bolgarija taka država, kjer bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

29. Po presoji sodišča tožbeni očitki v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Bolgariji niso utemeljeni. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka konkretno opredelila do vsake tožnikove navedbe in odločila, da te ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom kot tudi ne, da bi bil v primeru vrnitve v Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tega ne dokazujejo niti v tožbi ponovljene tožnikove trditve iz upravnega postopka glede hrane in čistoče, ki jih je že tožena stranka utemeljeno zavrnila tudi z obrazložitvijo o primerljivi situaciji v Sloveniji. Nedokazane so tudi trditve, da so se tako varnostni kot migracijski organi do njega obnašali nehumano oziroma nečloveško. Kot je pojasnila že tožena stranka, je potrebno ločiti med policijskim postopkom ob ilegalnem prehodu državne meje (poškodba s strani policijskega psa) in med postopkom mednarodne zaščite, ki je bil tožniku v celoti omogočen. Tožnikove trditve v zvezi z odsotnostjo zdravstvene oskrbe tudi sodišče ne sprejema, saj je celo iz njegovih navedb jasno razvidno, da mu ta dostop ni bil onemogočen (povedal je, da je do zdravnika zaradi težav z garjami odšel šestkrat). Sodišče ob tem še ugotavlja, da je tožena stranka natančno preučila vse razpoložljive informacije v zvezi z možnostjo dostopa azilantov do zdravstvene oskrbe (stran 6 izpodbijanega sklepa) in se do tožnikovih navedb konkretno opredelila ter jih pravilno zavrnila kot neutemeljene.

30. Tožena stranka se je po presoji sodišča tudi celovito opredelila do tožnikovih navedb, da je bil v podajo prošnje za mednarodno zaščito prisiljen, ter jih sklicujoč na informacije, ki jih je tožnik predložil, v celoti zavrnila. Kot je tožena stranka pojasnila, se predloženi članki nanašajo na primere nezakonitega vračanja beguncev v Turčijo, torej na primere, ko je posameznikom onemogočen postopek mednarodne zaščite, kar je ravno nasprotno od tega, kar tožnik trdi.

31. Tožnik v tožbi še navaja, da nevladne in humanitarne organizacije dostopa do azilnih domov v Bolgariji nimajo več, vendar za to ne ponudi nobenega dokaza, kar tudi sodišču onemogoča, da bi se do tega tožbenega ugovora lahko opredelilo. Kar pa se tiče tožnikove navedbe, da razlogov za svojo prošnjo ni še nikjer obrazložil, pa sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je iz Bolgarije, ki je pristojna za odločanje o njegovi prošnji, odšel preden je ta imela možnost o njegovi prošnji odločiti. Kot je namreč povedal, je Bolgarijo zapustil že po šestnajstih dneh bivanja v zaprtem delu in šestih dneh bivanja v odprtem delu. S tem v zvezi pa so tudi tožnikovi strahovi, da bo po vrnitvi v Bolgarijo obravnavan kot tujec, nastanjen v zaprti center za leto in pol, nato pa deportiran v Afganistan, povsem neosnovani.

32. Glede na navedeno tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal takšnih okoliščin, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Pri tem je po presoji sodišča treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Bolgariji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Tudi sicer se je tožena stranka opredelila do vseh s tem povezanih tožnikovih izjav in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene (5. do 8. stran izpodbijanega sklepa), saj iz njih ne izhajajo pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi terjale drugačno odločitev od sprejete. Tožena stranka je pojasnila, da je sistem pravic in obveznosti prosilcev urejen v skladu z azilno zakonodajo in da tožnikove navedbe ne pomenijo pomanjkljivosti azilnega sistema. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Bolgariji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Bolgarije.

33. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

34. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

35. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da bi bil v primeru predaje Bolgariji še pred pravnomočnostjo odločitve izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Zgolj z navedbo o tem, da bi mu tako nastala nepopravljiva škoda, škoda ni izkazana, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Bolgarije, ki naj bi tožniku takšno škodo povzročil, pa je sodišče presojalo pri odločanju o tožbenem zahtevku in odločilo, da ta tožbeni očitek ni utemeljen. Poleg tega Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma, ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).