Jedro

Režim odloga plačila trošarine je ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ kot solidarna dolžnika za plačilo trošarine plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake 2710 19 41 kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju KNCT) določil družbo A. d.o.o., in tožnika (1. točka izreka). Za mesece marec, april in maj 2005 znaša po tej odločbi trošarinski dolg za nezakonito sproščenih 1.127.740 litrov plinskega olja za pogonski namen 353.465,54 EUR, za nezakonito vnesenih 33.107 litrov plinskega olja za pogonski namen v mesecu maju 2005 pa še 11.149,78 EUR. Skupaj z obrestmi znaša trošarinski dolg 384.808,94 EUR (2. točka izreka), ki sta ga dolžnika dolžna solidarno plačati v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4 in 5 izreka).

Carinski organ je obravnaval 36 pošiljk navedenega trošarinskega blaga, od katerih je bilo 35 pošiljk trošarinskega blaga nezakonito sproščenega v porabo, ena pošiljka pa je bila nezakonito vnesena v Republiko Slovenijo, saj je bila vnesena 27. 5. 2005, ko prejemnica pošiljke, družba A. d.o.o., ni več imela dovoljenja za pooblaščenega prejemnika.

V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je Carinski urad družbi A. d.o.o. izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega je družba v okviru svoje dejavnosti smela v režimu odloga plačila trošarine prejemati trošarinske izdelke iz tarifnih oznak kombinirane nomenklature 2710 11 in 2710 19 iz druge države članice, vendar ji je bilo to dovoljenje 25. 5. 2005 odvzeto. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopni organ uvedel trošarinski nadzor nad pravilnim izvajanjem trošarinskih predpisov, obračunavanjem in plačevanjem trošarine za energente družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o..

Carinski urad Murska Sobota je pri pregledu evidenc trošarinskih dokumentov (35. člen Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 103/04 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZCS-1) ugotovil, da pooblaščeni prejemnik (tj. družba A. d.o.o.) ni predložil niti enega izvoda (list 3 in 4) trošarinskega dokumenta nadzornemu carinskemu organu v potrditev. Iz evidenc obračunov trošarine je razvidno, da je pooblaščeni prejemnik predložil dva obračuna trošarine za davčni obdobji marec in april 2005, vendar je v njih navedel, da gorivo iz držav članic EU ni bilo prejeto in sproščeno v porabo v Republiki Sloveniji. Družba je tako navedla, da v teh davčnih obdobjih obveznost za plačilo trošarine ni nastala, zato tudi ni plačala trošarine. Za maj 2005 družba A. d.o.o. obračuna trošarine kljub pozivu carinskega urada ni predložila.

Nadalje prvostopni organ pojasnjuje, da lahko imetnik dovoljenja za pooblaščenega prejemnika prejema trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine, in da takšne pošiljke spremlja trošarinski dokument, na katerem prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki ga vrne pošiljatelju. V skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZTro pa mora prejemnik, preden vrne potrjen izvod pošiljatelju, trošarinski dokument predložiti v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu (tretja alineja prvega odstavka 5. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah, Uradni list RS, št. 49/04, v nadaljevanju PZTro). Carinski organ v skladu s 35. členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – ZCS-1) vodi evidenco trošarinskih dokumentov. Trošarinski zavezanec mora trošarino za trošarinske izdelke, ki jih prejema iz drugih držav članic, obračunavati sam (33. člen ZTro), obračunano trošarino pa mora izkazati v mesečnem obračunu trošarine, ki ga mora predložiti carinskemu organu do 25. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.

Prvostopni organ se sklicuje na določbe 8. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 s spremembami, ZTro-UPB2 – v nadaljevanju ZTro), 1. in 5. točko 4. člena, 3. točko prvega odstavka 5. člena, 2. točko drugega odstavka 7. člena, 1. točko prvega odstavka 13.a člena, drugi in četrti odstavek 29.a člena, 33., 35., 64. člen ter prvi odstavek 16. člena in 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro, ki jih citira. Pojasnjuje, da po 3. točki prvega odstavka 5. člena ZTro trošarinska obveznost nastane, ko so trošarinski izdelki vneseni z ozemlja drugih držav članic oziroma Skupnosti v Slovenijo. Za obračun in zapadlost trošarine v plačilo pa se sklicuje na 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) in na 35. člen ZTro.

Po 1. in 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito sproščeni v porabo (1. točka) ali vneseni v Slovenijo iz druge države članice (3.točka), razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. V skladu s 6. točko drugega odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese v druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, ti za plačilo trošarine odgovarjajo solidarno (tretji odstavek 17. člena).

Po ugotovitvah prvostopnega organa je trošarinske dokumente o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskemu prejemniku izdal dobavitelj C.. Trošarina v Republiki Avstriji ni bila plačana, ker so bila mineralna olja odpremljena v režimu odloga plačila trošarine. Prvostopni organ je ugotovil, da je družba A. d.o.o. potrdila prejem vseh obravnavanih pošiljk, da je družba B. d.o.o. kupila in fizično prejela navedene količine trošarinskih izdelkov ter da za te količine trošarinskih izdelkov carinski organ ni prejel plačila trošarine. Vse pošiljke je družba A. d.o.o. prodala družbi D. d.o.o., ta pa družbi B. d.o.o. Natančen potek poslov za vseh 36 pošiljk je razviden na straneh 8 do 27 prvostopne odločbe.

Ugotovitve trošarinskega nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 9. 2. 2007. Solidarna dolžnica, družba A. d.o.o., ga ni dvignila, tožnik pa je vložil pripombe in dopolnitve pripomb, ki jih je prvostopni organ zavrnil iz razlogov, ki so razvidni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Z ZTro sta obe direktivi (Direktiva Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 in Direktiva Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994), ki ju tožnik navaja, že vneseni v slovenski pravni red, zato se v konkretnem postopku že z uporabo ZTro v celoti upoštevajo določbe omenjenih direktiv. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi carinskih predpisov, saj ti ne urejajo trošarinskega sistema. Iz dejstev, da so bile kršitve predpisov in nepravilnosti storjene in ugotovljene na ozemlju Republike Slovenije in da so bile obravnavane pošiljke trošarinskih izdelkov vnesene v Republiko Slovenijo, prejete in sproščene v uporabo v Sloveniji, je po mnenju prvostopnega organa tudi obveznost za plačilo trošarine nastala v Republiki Sloveniji (kjer je treba trošarino pobrati), kot to določata 1. in 3. točka prvega odstavka 16. člena ZTro. Glede vprašanja, kaj pomeni pojem nezakonita sprostitev v porabo in nezakonit vnos, se prvostopni organ sklicuje na določbe ZTro in Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992. Zavrača tudi očitke glede dobrovernosti kupca. Sklicuje se na določbo 16. člena ZTro, ki izključuje dobrovernost pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, ter 6. točko drugega odstavka 17. člena istega zakona glede plačnikov trošarine. Očitke glede neupoštevanja, kdo je v Republiki Avstriji plačeval gorivo in kako je tekel finančni tok, prvostopni organ zavrne kot neupoštevne, saj v primeru kot je obravnavani, to za določitev trošarinske obveznosti ni odločilno. Ugotovljeno je namreč bilo, da trošarina ni bila plačana. Trditev, da je bila trošarina plačana, pa prvostopni organ zavrne s pojasnilom o načinu obračuna in plačevanja trošarine, kot je urejeno z ZTro.

V zvezi z vprašanji, ki jih je postavil tožnik, prvostopni organ pojasnjuje, da se v tem postopku veljavnost TD ne ugotavlja, ker je ta dokument le dokazilo o odpremi pošiljke v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice in o prejemu te pošiljke pri prejemniku v Sloveniji. Trditev, da je treba uporabiti zakonodajo države pošiljatelja, je zavrnil, ker jo tožnik uveljavlja na zmotnem mnenju, da je obveznost plačila trošarine nastala v trenutku prodaje srbski družbi E.. Zavrača tudi vse očitke glede izvedbe trošarinskega nadzora, ki se je opravil v skladu z ZDavP-2 in Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP). Stranki je bila dana možnost, da sodeluje v postopku, da poda pripombe. Očitke glede neopravljene ustne obravnave kot neutemeljene zavrne, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi, tožnik je sodeloval v postopku in imel možnost v pripombah na zapisnik navesti vse okoliščine.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (drugi odstavek 254. člena ZUP). Tožnikovo zahtevo, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami zavrača in se sklicuje na ZTro, ki je prenesel v nacionalno zakonodajo navedene direktive in na 249 PES, po katerem je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod.

Pritožbeni organ očitke tožnika, da je kršen sistem jamstva, ki velja po vsej Skupnosti, v smislu navedene Direktive in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine, zavrača. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu tretjega odstavka 15. člena Direktive in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja, kot navaja tožnik. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno mineralno olje kupil in ga dejansko tudi prejel. Tako ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na trošarinski dokument. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. Pri odločanju, kdo je kupec v smislu 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro v postopku trošarinskega nadzora, je pomemben blagovni tok oziroma komu je bilo nezakonito vneseno blago izročeno in nesporno je tožnik tisti, ki je kupil in prejel sporne pošiljke. Glede na ugotovitve trošarinskega nadzora in glede na določbe ZTro zavrača tudi trditve o dvakratnem plačilu trošarine. Morebitna odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen oziroma je bil nepravilno uporabljen, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, in ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma je iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V tožbi navaja, da družba A. d.o.o., ni imela dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega bi lahko iz drugih držav članic v režimu odloga plačila trošarine prejemala plinsko olje za pogonski namen. Zato naj bi do nezakonitega vnosa plinskega olja za pogonski namen prišlo po krivdi družbe C., ki ni preverila, ali ima družba A. d.o.o. ustrezno dovoljenje. Tožnik pa naj tega ne bi imel možnosti preveriti. Sklicuje se na to, da je prejemnik dolžan 3. izvod trošarinskega dokumenta predložiti nadzornemu organu in ga vrniti pošiljatelju. Navaja, da se je prodajalec, od katerega je kupil trošarinsko blago, izkazal z vso potrebno dokumentacijo, zato ni imel razloga za dvom v pristnost dokumentov, in je bil v dobri veri in za nezakonite posle ni mogel vedeti. Meni, da ni kupec trošarinskih izdelkov v smislu 6. točke drugega odstavka 17. člena ZTro, kupec naj bi bila bodisi družba A. d.o.o. bodisi družba D d.o.o.. Trošarinske izdelke naj bi kupil kot tretji v verigi, ki ni imel nobenega razloga za dvom v pristnost priložene dokumentacije in v pošteno poslovanje poslovnih partnerjev. Uveljavljanje objektivne odgovornosti naj bi bilo v nasprotju z ZTro, Zakonom o prekrških ter Kazenskim zakonikom. Tožena stranka naj bi napačno razlagala ZTro glede nezakonitega vnosa trošarinskega blaga, saj naj bi ga razlagala na način, ki za naslovnike ZTro ustvarja pravno nepredvidljivo situacijo. Trdi, da je plačal vse dajatve za kupljeno gorivo, tako DDV kot trošarino. Izpostavlja instrument zavarovanja izpolnitve trošarinske obveznosti po 23.členu ZTro in se sklicuje na 3.točko 15. člena Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992. Navaja, da pristojni organi pri poslovanju družb A. d.o.o. in D. d.o.o. niso odkrili nepravilnosti in da niso izvajali učinkovitega nadzora nad trošarinskim prometom. Po mnenju tožnika gre tudi za nasprotje med določbami 16/1, 3. člena in 17.člena ZTro. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in odločbo Ministrstva za finance, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer je v obravnavanem primeru šlo za pošiljke trošarinskih izdelkov, ki sta se gibali pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki ju je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe A. d.o.o., in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, je sicer v času prejema prvih 35 pošiljk imela trošarinsko dovoljenje v Republiki Sloveniji, vendar potrjenih izvodov TD ni predložila v potrditev nadzornemu organu, to je carinskemu uradu in ni izkazala obračuna trošarine v mesečih obračunih za obravnavani davčni obdobji. Na ta način je tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega sprostitve v uporabo navedenih trošarinskih izdelkov – plinskega olja za pogonski namen v Slovenijo iz druge države članice. Pošiljka z dne 27. 5. 2005 pa je bila nezakonito vnesena v Republiko Slovenijo, ker navedena družba ustreznega dovoljenja za vnos ni več imela.

Prav tako je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedene pošiljke trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano v skladišče tožnika. Prejem pošiljk tožnika dokazujejo dokumenti, na katere se sklicuje prvostopni organ in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih (str. 8 do 27 izpodbijane odločbe).

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožnika, kot kupca nezakonito sproščenega blaga v uporabo in kupca nezakonito vnesenega trošarinskega blaga pravilno solidarno, skupaj s prejemnikom, zavezal k plačilu trošarine na podlagi 6. točke tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2 (6. točka drugega dostavka 17. člena ZTro-UPB3 ima identično določbo) v povezavi s četrtim odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da prišlo do nezakonite sprostitve v uporabo in nezakonitega vnosa trošarinskih proizvodov s strani družbe A. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine. Tožnik je postal plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je takšne trošarinske izdelke kupil. Tožbeni ugovori so neutemeljeni, kolikor so enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača iz enakih razlogov kot pritožbeni organ.

Da so bili nameni in cilji Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 s spremembami preneseni v določbe ZTro, je pojasnil že pritožbeni organ. Po 2. točki drugega odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji nedvomno prišli, trošarinski izdelki pa so bili v Republiki Sloveniji nedvomno tudi sproščeni v porabo. Nepravilnost (lažen prejem in neverodostojna potrditev s strani organov nadzora) je bila prav tako nesporno storjena v Republiki Sloveniji vendar tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na carinski organ.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (1. in 3. točka prvega odstavka 16. člena ZTro), zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri, na njegovo odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer, tako kot pravilno navajata oba organa, v 6. točki tretjega odstavka 17. člena ZTro-UPB2. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim), vnese ali sprosti v porabo trošarinske izdelke iz druge države članice v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz četrtega odstavka 17. člena ZTro-UPB2, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničemer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov družba A. d.o.o., redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj je tožnik pravna oseba, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne oseba brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba te ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, med strankama ni sporno. Tudi po presoji sodišča so ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.