Jedro

Oseba, ki začasno biva v domu za ostarele in se občasno vrača v opremljeno stanovanje in v njem občasno biva, ne opusti posesti na stanovanju. Upoštevati je treba, da taka oseba na specifičen način izvršuje posest in da je njena primarna želja živeti v stanovanju in ne v domu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

V izpodbijanem delu sklepa je sodišče ugodilo restitucijskemu in prepovednemu zahtevku in je odredilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja s tem, da mora tožena stranka namestiti staro ključavnico v stanovanju v pritličju stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št. ..., ... in ..., vse k.o. L., neposredno poleg stanovanjske hiše na naslovu L. ..., pošta D. p. P. Sodišče je ugodilo tudi alternativnemu zahtevku, da mora toženec namesto namestitve stare ključavnice, izročiti tožniku ključe nove ključavnice. Tožencu je sodišče prepovedalo v bodoče podobna motitvena dejanja.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Obširno ponavlja trditev, da je prišlo do spremembe tožbe in do zamude roka. Pri tem omenja tudi neizpodbijano točko 1 izreka, čeprav je v tej točki tožena stranka uspela. Omenja tudi delni umik restitucijskega zahtevka. Analizira izpovedbo toženca in zatrjuje, da jo sodišče ni upoštevalo. Sodišče je brez pomislekov verjelo pričam tožeče stranke. Nepomembno je, ali je toženec pred odhodom v dom leta 2005 živel v stanovanju. Toženec po odselitvi ni več uporabljal stanovanja, saj je le nekajkrat prišel na krajši obisk k ženi. Toženec posesti stanovanja v opisanem smislu niti ni branil tožniku. Ni dokazano, da je tožnik od žene prejel pravi ključ, ali da je vstopil s ključem iz leta 2005, ali s tistim ključem, ki ga je dala žena. Ključavnica ni bila zamenjana leta 2007, ampak že eno leto prej. Tožnik ni izrecno zahteval ključa od toženca. Pisna izjava priče H. F. je drugačna kot izpovedba. Priča H. je izpovedala, da je bilo stanovanje 22.12.2007 odklenjeno, ključ tožnika pa ključavnice res ni odklepal. Vstop tožniku ni bil onemogočen. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana zatrjevana kršitev določb postopka, saj je sodišče pravilno ocenilo, da ni prišlo do spremembe istovetnosti zahtevka (čl. 184 ZPP), ampak je tožeča stranka le precizirala navedbe in zahtevek, pri tem pa ni posegla v obe odločilni dejstvi, to je v zadnje posestno stanje in v motilno dejanje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je vseskozi predmet pravde isto stanovanje in isto motilno dejanje. Končno je toženec tudi priznal, da je na spornem stanovanju zamenjal ključavnico, zato prihaja v pritožbi sam s seboj v nasprotje, ko skuša prikazati, da je bil spremenjen zahtevek glede spornega motenega stanovanja. Stranki sta vseskozi imeli v mislih isto stanovanje, saj tudi tožena stranka ne zanika, da stojita skupaj stara hiša in nova hiša, kot nadomestna gradnja. Sicer pa v motenjskih pravdah glede motenja posesti stanovanja ni obvezno navajati parcelnih številk, na katerih stoji zgradba s stanovanjem. Za določenost zahtevka je dovolj, če se stanovanje zanesljivo identificira, na primer s hišno številko in lego stanovanja v hiši. Zato dodajanje parcelnih številk ne pomeni v tem primeru spremembo zahtevka.

Datum, kdaj je tožnik zahteval izročitev ključev, je za to pravdo nepomemben, saj ne vpliva niti na zadnjo posest, niti na motenje. Sodišče pa je itak pravilno ugotovilo, da je tožba pravočasna, saj je tožnik izvedel za motenje 22.12.2007, tožba pa je bila vložena dne 10.1.2008. Tožba bi bila pravočasna tudi v primeru, če bi tožnik izvedel za motenje 15.12.2008. Sodišče je pravilno in zanesljivo ugotovilo zadnje stanje posesti in motilno dejanje (čl. 33 in 34 Stvarnopravnega zakonika).

Pravilna je ocena sodišča, da tožnik kljub začasnemu bivanju v domu za varstvo odraslih ni opustil posesti na spornem stanovanju.

Sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je tožnik tudi po odhodu v dom prosto in neovirano prihajal v stanovanje, kjer je do smrti živela tudi njegova žena. Tožnik je imel v stanovanju opremo in tudi osebne stvari. Žena je tožniku povedala, da je bila ključavnica že prej večkrat zamenjana.

Žena je tožniku oktobra 2007 dala ključ od vhodnih vrat. Takšno zanesljivo izpoved tožnika so potrdile tudi priče F. in M. H. ter K. B. in M. L. Priče so potrdile najprej skupno bivanje tožnika in žene v spornem stanovanju; po ženini smrti pa je tožnik v stanovanje prihajal sam.

Delno sta celo toženec in njegova žena M. J. potrdila bivanje tožnika, čeprav sta najprej v izpovedbi skušala to zanikati, potem pa sta priznala, da tožnik poleti v stanovanju sprejema obiske, da je uporabljal WC in da je pred odhodom v dom 14 dni spal v stanovanju. Glede na takšno delno priznanje izvrševanja posesti s strani tožene stranke, ni mogoče očitati sodišču, da je napačno ocenilo izpovedbe tožnika in prič, ki pa so potrdili izvrševanje posesti z občasnimi obiski in z občasnim bivanjem v stanovanju.

Toženec je celo v pritožbi priznal krajše obiske tožnika in trdil, da mu posesti stanovanja v opisanem smislu ni branil. Treba je upoštevati, da oseba, ki začasno živi v domu, izvršuje posest na specifičen način. Začasno bivanje v domu je izhod v sili zaradi starosti, kar pa ne pomeni, da taka oseba opusti posest na stanovanju. Tožnik se je imel namen vrniti v stanovanje, saj mu je sodišče verjelo, da je bila vrnitev v stanovanje želja njegove pokojne žene. Sodišče je torej zanesljivo ugotovilo, da tožnik ni opustil posesti.

Sodišče je tudi zanesljivo ugotovilo motilno dejanje, to je zamenjava ključavnice, to dejanje pa je priznal celo toženec. Zato je sodišče utemeljeno verjelo pričama F. in M. H., da tožnik 22.12.2007 ni mogel odkleniti vrat s ključem, ki ga je imel pri sebi. Pri tem sploh ni bistveno, kdo je poizkusil odkleniti vrata z neustreznim ključem (ali tožnik, ali priča), saj je bistveno le motilno dejanje, to je s strani toženca priznana zamenjava ključavnice.

Priči H. sta pojasnili, da je v pisni izjavi pomotoma zapisan datum 15.12.2007, namesto pravilnega datuma 22.12.2007. Da je šlo za pomoto v datumu, je razvidno tudi iz izpovedbe toženca, da je bil 15.12.2007 v L., kjer je videl tudi tožnika.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče enostransko ocenjevalo dokaze in da ni upoštevalo izpovedbo toženca. Toženec je delno celo potrdil ostale izpovedbe, ko je priznal zamenjavo ključavnice in občasno bivanje tožnika v stanovanju.

Razpravljanje o tem, kakšen ključ je dobil tožnik od žene, je brezpredmetno, ko pa toženec prizna zamenjavo ključavnice in so tudi priče potrdile, da tožnik z obstoječim ključem ni mogel odkleniti vrat. Toženec celo v pritožbi priznava menjavo ključavnice že pred letom 2007, ne priznava pa zatrjevanje zamenjave v letu 2007. Čas zamenjave ključavnice ni pomemben, saj je bistveno, da tožnik dne 22.12.2007 zaradi zamenjane ključavnice ni mogel odkleniti vrat. Trditev, da tožnik ni izrecno zahteval ključa od toženca, ni pomembna, saj je protipravno ravnal toženec; poleg tega pa motilno dejanje ni izročitev ključa, ampak zamenjava ključavnice. Toženec je bil tisti, ki bi moral takoj po zamenjavi ključavnice tožniku izročiti ključ. Tožnik pa zaradi protipravnega ravnanja toženca sedaj zahteva izročitev ključa nove ključavnice, v kolikor bo ostala v vratih (alternativna obveznost).

Ni pomembno za pravilno razsojo te zadeve zatrjevano dejstvo, da je bilo stanovanje 22.12.2007 odklenjeno, to je pač lahko bil slučaj tega dne. Bistveno je, da tožnik razpolaga s pravim ključem in da neovirano stopi v stanovanje, kadar to želi (vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja), saj zamenjava ključavnice onemogoča dotedanje izvrševanje posesti.

Glede na zavrnitev pritožbe, pritožnik sam trpi pritožbene stroške.