Jedro

Šteje se, da pogoj zanesljivosti ni podan že, če je podana katerakoli izmed okoliščin iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki pomenijo, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, ravno tako pa za odvzem zadostuje tudi, če ni več upravičenega razloga za izdajo orožne listine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odvzel polavtomatsko pištolo znamke SIG SAUER kaliber 9x19, tovarniška številka ... in dovoljenje za posest orožja št. ..., ki ga je dne 19. 10. 2011 izdala Upravna enota Ribnica. Odredil je, da mora tožnik v roku 8 dni vrniti dovoljenje za posest orožja. V roku 3 mesecev pa ima možnost najti kupca za odvzeto orožje, v nasprotnem primeru bo prvostopenjski organ izročil orožje trgovcu, pooblaščenem za promet z orožjem.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da sta predlog za odvzem orožja podali Policijska postaja Kočevje in Policijska postaja Ribnica. Prvostopenjski organ je bil obveščen, da naj bi tožnik grozil A.A., da ga bo ustrelil. V ugotovitvenem postopku je ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1). Po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZORO-1, ki določa pogoj zanesljivosti. Posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja, kar izhaja iz 4. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Prvostopenjski organ sicer ni štel za dokazana dejstva, da naj bi tožnik grozil s smrtjo A.A., pač pa je upošteval njegovo dosedanjo kaznovanost za različna kazniva dejanja in dejstvo, da živi v okolju, kjer se nahajajo še drugi storilci kaznivih dejanj. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 675/2013, so bili spoznani za krive za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog tudi B.B., C.C., Č.Č. in D.D., ki vsi živijo v nelegalno zgrajenem delu naselja in so neposredni sosedje in sorodniki tožnika in glede na okoliščine, v katerih živi tožnik, ga ni mogoče šteti za zanesljivega. Tožnik pa tudi ne izpolnjuje več pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, ki govori o upravičenih razlogih za izdajo orožne listine, saj mu je prenehalo članstvo v strelskem društvu E., ki ga je navajal kot razlog za nabavo orožja.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ je dopolnil obrazložitev prvostopenjskega organa glede razloga za odvzem orožja iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Navedel je, da iz 1. člena tega zakona izhaja, da je orožje predmet, ki lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda. To pomeni, da se sme posest orožja zaupati le posamezniku, pri katerem je glede na dosedanje ravnanje in življenjski slog mogoče pričakovati, da bo trajno sposoben kontrolirati in imeti v oblasti svoje ravnanje ter da bo orožje posedoval in uporabljal v skladu z veljavnim pravnim redom. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 675/2013 je razvidno, da je bil tožnik obsojen, ker je mamilo prodajal v široko zastavljeni lokalno organizirani mreži prodajalcev. V konkretnem primeru gre za zelo hudo, nemoralno in zavrženo kaznivo dejanje, ki se kaže v pridobivanju dobička ne glede na to, da se s prodajo na eni strani in uživanjem mamil na drugi strani grobo posega v zdravje ljudi. Prizadeti niso samo uživalci mamil, ampak tudi njihovi bližnji. Gre za nesprejemljiva dejanja, s katerimi se neposredno ogroža življenje in zdravje ljudi, torej gre za dobrine, ki jih varujejo tudi določbe ZOro-1. Glede ostalih kaznivih dejanj, za katere je bil tožnik obsojen, drugostopenjski organ sicer meni, da sama po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za odvzem orožja, vendar pa upoštevajoč še kaznivo dejanje neupravičene prodaje mamil, kažejo na to, da tožnik ni pripravljen spoštovati splošnih pravnih in moralnih pravil ravnanja. Na takšnem nesprejemljivem slogu življenja pa nesporno ni mogoče graditi zaključka, da je tožnik zanesljiv. Tožniku pa tudi ni uspelo dokazati upravičenega razloga za posest orožja z ustreznim potrdilom strelske organizacije, kot narekuje 20. člen ZOro-1. 4. Tožnik v tožbi navaja, da se od časa, ko mu je bilo izdano dovoljenje za orožje, torej glede na leto 2011, ni nič spremenilo, kar bi narekovalo odvzem orožja in orožne listine. Tožnik je že bil obsojen za kazniva dejanja tudi pred izdajo orožne listine. Očitki, da je grozil A.A., so se izkazali za neresnične. Svojega orožja nikoli ni nezakonito izkoriščal ali ga uporabljal v nedovoljene namene, ampak ga je pravilno shranjeval v kovinski omari in nedosegljivo tretjim osebam. Dejstvo, da živi v okolju, kjer prebivajo tudi drugi storilci kaznivih dejanj, ne bi smelo vplivati na odločitev, saj s temi osebami ni v vsakodnevnem kontaktu, niti se ne druži z njimi oziroma nima stikov. Glede očitanih kaznivih dejanj pa navaja, da jih obžaluje in da jih v bodoče ne namerava ponavljati. Pri teh kaznivih dejanjih orožja nikoli ni uporabljal, niti ni nikoli razglašal, da razpolaga z orožjem. Glede neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 pa navaja, da se mu je članstvo v strelskem društvu E. izteklo v času prestajanja zaporne kazni in se je nameraval po prihodu včlaniti v novo društvo, ki je bližje kraju njegovega bivanja. V času prestajanja zaporne kazni ni mogel biti član društva, po prestani kazni pa se je včlanil v lokalno strelsko društvo. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. III K 146/2009 obsojen leta 2009 zaradi kaznivega dejanja goljufije. Na podlagi tega dejanja prvostopenjski organ res ni imel nikakršne podlage, da bi tožniku zavrnil izdajo dovoljenja, vendar pa je iz spisovne dokumentacije razvidno, da so se okoliščine pri tožniku bistveno spremenile, saj je bil že po izdaji dovoljenja za posest orožja obsojen še za štiri nova kazniva dejanja. Tožniku pa v postopku tudi ni uspelo dokazati upravičenega razloga za posest orožja z ustreznim potrdilom strelske organizacije, kot to izhaja iz 20. člena ZOro-1. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZOro-1 v drugem odstavku 58. člena določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, gospodarski družbi in podjetniku pa, če ne izpolnjuje več pogojev iz 21. člena tega zakona. Eden od pogojev iz drugega odstavka 14. člena ZOro-1 je tudi ta, da je posameznik zanesljiv (3. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1) ter da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Drugi odstavek 16. člena ZOro-1 določa, kdaj se šteje, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv. Po 4. alineji drugega odstavka 16. člena ZOro-1 se šteje, da posameznik ni zanesljiv, če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, sporno pa je, ali to pomeni, da okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Sodišče meni, da to kaže na take okoliščine, pri čemer se sodišče sklicuje na utemeljitev v obeh odločbah, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s tem v zvezi ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v odločbah obeh organov. Sodišče se s tem v zvezi ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da ker z osebami, ki so bile skupaj s tožnikom udeležene pri tem kaznivem dejanju, ni v vsakodnevnem stiku in se z njimi ne druži, iz tega izhaja, da ni izpolnjena okoliščina iz 4. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Tožnik je na zaslišanju pri upravnem organu dne 29. 1. 2014 sam povedal, da je s temi osebami v sorodu, da z njim živijo, je navedel v sami tožbi, dejstvo pa je, da iz sodbe izhaja, da je bilo več dejanj prodaje mamil v enakem časovnem obdobju storjeno prav s strani teh oseb. Vse to kaže na pravilnost ocene, da so podane okoliščine iz 4. alineje prvega odstavka 16. člena ZOro-1. 9. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da se od tedaj naprej, ko je bilo izdano dovoljenje za posest orožja, ni nič spremenilo. Od takrat naprej je bil tožnik še večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj, med drugim tudi zaradi tistega, zaradi katerega je prvostopenjski organ sklepal na okoliščino iz 4. alineje prvega odstavka 16. člena ZOro-1, pa tudi potrdilo strelskega društva E., da tožnik ni več njihov član, je datirano z dnem 5. 12. 2013, to je po datumu, ko je bilo tožniku izdano dovoljenje.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da so se očitki, da je grozil A.A., izkazali za neresnične, pa sodišče ugotavlja, da orožje ni bilo odvzeto iz tega razloga, saj prvostopenjski organ sam navaja, da ni štel za dokazana dejstva, da naj bi tožnik grozil s smrtjo A.A. 11. Glede tožbenih navedb, da tožnik orožja ni nikoli nezakonito izkoriščal ali ga uporabljal v nedovoljene namene in da ga je pravilno shranjeval, pa sodišče pojasnjuje, da se tega tožniku niti ne očita, pač pa se šteje, da pogoj zanesljivosti ni podan že, če je podana katerakoli izmed okoliščin iz drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki pomenijo, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, ravno tako pa za odvzem zadostuje tudi, če ni več upravičenega razloga za izdajo orožne listine (4. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1 v zvezi z prvim odstavkom 58. člena ZOro-1).

12. Glede tožbenih navedb, da tožnik dejanja iskreno obžaluje in da jih ne bo več ponavljal, pa sodišče meni, da že samo dejstvo, da je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog zadostuje za to, da se šteje, da ne izpolnjuje več kriterija zanesljivosti in ima že zgolj pravnomočna sodba sodišča zaradi tega dejanja dovolj veliko težo, da je prvostopenjski organ sklepal, da pogoj zanesljivosti ni podan. Od storitve tega dejanja pa tudi ni tako dolga časovna oddaljenost, da bi bilo mogoče šteti, da je izrečeni ukrep odvzema orožja nesorazmeren. Za kriterij zanesljivosti tudi ni relevantno, da tožnik orožja nikoli ni uporabljal, saj tudi tega tožniku nihče ne očita, ampak zadostuje, da okoliščine, v katerih živi, kažejo na to, da ni primeren za posedovanje orožja in da nima več upravičenega razloga za posedovanje orožja.

13. Glede tožnikove trditve, da se je tožnik včlanil v lokalno strelsko društvo, pa sodišče ugotavlja, da podatki spisa tega ne izkazujejo, saj je bil v upravnem postopku dvakrat zaslišan in tega nikoli ni zatrjeval, temveč zgolj to, da mu je članstvo v društvu E. prenehalo in da se je hotel včlaniti v strelsko društvo F. Ni pa predložil dokaza, da bi bil v to društvo že včlanjen, po 17. členu ZOro-1 pa ima posameznik upravičen razlog, če predloži dokazilo o članstvu v strelski športni organizaciji.

14. Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.