Jedro

Prvi odstavek 158. člena ZPP se namreč ne uporablja samo pri izrecnem umiku tožbe, temveč vselej, kadar tožba po samem zakonu velja za umaknjeno. Po prvem odstavku 158. člena ZPP fikcija umika zaradi neplačila sodne takse ni razlog, zaradi katerega bi bila tožeča stranka oproščena povrnitve stroškov postopka toženi stranki. Edina izjema od pravila, da mora tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, povrniti toženi stranki s postopkom nastale stroške, je namreč takojšen umik tožbe po izpolnitvi tožbenega zahtevka, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (prvi odstavek sklepa sodišča prve stopnje) in da mora tožeča stranka v 8 dneh povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 267,99 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (drugi odstavek sklepa sodišča prve stopnje).

2. Zoper drugi odstavek citiranega sklepa je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov te pritožbe v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je sklep v izpodbijanem delu obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na katere pritožbeno opozarja tožeča stranka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba (ali sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju), za odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pa slednje ne velja. Iz njene obrazložitve je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo upoštevaje fikcijo umika tožbe zaradi neplačila sodne takse. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka sodne takse za redni postopek ni doplačala v roku, ki ji ga je v plačilnem nalogu določilo sodišče prve stopnje, in da tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. V skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP je zato pravilno štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila in posledično ustavilo postopek. Pravilno pa je tožeči stranki tudi naložilo, da mora na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Prvi odstavek 158. člena ZPP se namreč ne uporablja samo pri izrecnem umiku tožbe, temveč vselej, kadar tožba po samem zakonu velja za umaknjeno.1 Po prvem odstavku 158. člena ZPP _fikcija umika zaradi neplačila sodne takse_ ni razlog, zaradi katerega bi bila tožeča stranka oproščena povrnitve stroškov postopka toženi stranki. Edina izjema od pravila, da mora tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, povrniti toženi stranki s postopkom nastale stroške, je namreč takojšen umik tožbe po izpolnitvi tožbenega zahtevka, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje, tako v celoti podpirajo izpodbijano odločitev o stroških, vsebovano v drugem odstavku izpodbijanega sklepa. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje izpodbijana odločitev tako ni materialnopravno zmotna, kot trdi pritožba, prav tako pa tudi ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je tožeča stranka podala izrecen umik izvršilnega predloga oziroma tožbe takoj po izpolnitvi zahtevka. Do drugačnega zaključka v zvezi s stroškovno posledico, sodišče prve stopnje zato ni moglo priti – ne gre za izjemo, omenjeno v prejšnji točki te obrazložitve. Do sklepa, po katerem bi bila v obravnavanem primeru stroške postopka dolžna nositi tožena stranka, pa ni mogoče priti niti upoštevaje okoliščine, katere izpostavlja pritožnica. Tožeča stranka z uvodno pritožbeno trditvijo namreč sama priznava, da je tekom izvršilnega postopka, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, COVL, z vlogo z dne 27. 12. 2019 (poimenovano 'soglasje z ugovorom dolžnika') sodišču pojasnila, „_da predloga za izvršbo ne bo umaknila vse dokler ji dolžnik ne bo poravnal še stroškov postopka_“, trditve, da je takoj po plačilu preostanka dolga, tožbo z vlogo z dne 9. 7. 2020 umaknila in sodišču predlagala, da ji iz tega naslova odmeri le tretjino sodne takse za postopek, pa ne izkaže, prav tako pa je ne potrjuje spisovna dokumentacija obravnavanega spora. V spisu se namreč nahaja le obvestilo z dne 11. 9. 2020 v katerem tožeča stranka sodišču sporoča, da je tožbo zoper toženo stranko umaknila 9. 7. 2020 zaradi plačila dolga in da na podlagi navedenega sodišču prilaga potrdilo o plačilu 1/3 takse za postopek po tar. št. 1111 ZST-1 (list. št. 53 v spisu), ni pa v spisu same vloge z dne 9. 7. 2020, s katero naj bi tožeča stranka tožbo umaknila. Zaradi vsega navedenega je neutemeljen tudi očitek o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ta glede na navedeno in ob takem stanju spisa, sploh ne more biti podana.

7. V obravnavanem primeru pritožnica v pritožbi ne zatrjuje, da je v roku plačala dolžno sodno takso, k plačilu katere jo je pozvalo prvostopenjsko sodišče. Izrecno zatrjuje le, da je zaradi poplačila dolga in posledičnega umika tožbe plačala zgolj 1/3 sodne takse za redni postopek.2 Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep o umiku tožbe na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP. Slednje sicer ni predmet pritožbenega izpodbijanja, je pa pravno odločilno, saj je zaradi navedenega sodišče prve stopnje posledično pravilno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Za odločanje o stroških postopka v konkretnem postopku je bistveno, da do umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka, pač pa zato, ker tožnica zahtevanega doplačila sodne takse ni poravnala v predpisanem roku. Tožeča stranka zatrjuje, da je po nastanku taksne obveznosti izrecno podala umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, vendar umika v spisovni dokumentaciji ni mogoče najti, pritožbi pa tudi ni priložen. Toženi stranki je tako v nasprotju s svojim pritožbenim zatrjevanjem tožeča stranka dolžna povrniti stroške izvršilnega postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na list. št. 64 v spisu.

8. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je slednji prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. O pritožbi zoper sklep je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

1 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 48. 2 Pri tem izhaja iz UPN/SEPA plačilnega naloga, ki ga je tožeča stranka priložila obvestilu z dne 11. 9. 2020, da je 1/3 sodne takse tožeča stranka plačala šele 10. 9. 2020, medtem ko ji je rok iz plačilnega naloga z dne 18. 6. 2020, ki ji je bil vročen 1. 7. 2020, potekel 16. 7. 2020, upoštevaje pri tem dejstvo, da so sodne počitnice v letu 2020 na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZIUOOPE, trajale le od 1. 8. 2020 do 15. 8. 2020.