Jedro

Sodišče je 12-letno dekle predodelilo v vzgojo in varstvo očetu, ker to terja njena največja korist, mlajšo, 8-letno deklico pa je pustilo pri mami, ki je zanjo še vedno ključna referenčna oseba. Stike je uredilo tako, da sta dekleti izmenično pri starših: mlajša je pri očetu ob ponedeljkih in sredah, starejša pa pri mami ob torkih in četrtkih. To pomeni, da sta dekleti skupaj vsako popoldne, ker se vikend stik prične v petek po pouku, pa tudi vsak vikend. Na tak način je sodišče ustrezno poskrbelo, da bo sestrski odnos čim manj okrnjen, hkrati pa bo imela starejša, ki prihaja v puberteto, več prostora, več možnosti za prepoznavanje lastnega razvoja ter več miru in svobode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 1. 7. 2013 sklenili sodno poravnavo, na podlagi katere sta bili mladoletni hčerki zaupani v vzgojo in varstvo mami, z očetom pa sta imeli urejene stike. Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu sodišče deklici zaupa v vzgojo in varstvo, češ da so se razmere spremenile, med mamo in otrokoma pa naj uredi stike.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in mu zaupalo v vzgojo in varstvo hči E., rojeno leta 2006. Posledično je uredilo stike med dekletom in mamo. Tožbeni zahtevek, kolikor se ta nanaša na predodelitev hčerke A., rojene leta 2010, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Nosilni razlog sodišča za tako odločitev je izvedenkina ugotovitev, da mama za deklico še vedno predstavlja ključno referenčno osebo. Vendar je sodišče prve stopnje zaradi odločitve v zvezi z E., spremenilo tudi režim stikov med A. in očetom.

3. Tožnik zavrnilnega dela sodbe ne izpodbija. To pomeni, da sodna poravnava, po kateri je A. zaupana v vzgojo in varstvo mami, ostaja v veljavi.

4. Ugodilni del sodbe pravočasno izpodbija toženka. Kot bistveno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje neprepričljiva, v nasprotju z dokaznim postopkom in neživljenjska. Sodišče prve stopnje našteva razloge, s katerim je tožnik utemeljeval tožbo za spremembo dodelitve otrok, hkrati pa ugotavlja, da jih je uveljavljal že v predhodnih postopkih. Poleg tega ugotovi, da ti razlogi niso podani. Edina okoliščina, ki jo izpostavlja, je, da je tožnik naknadno pridobil večje stanovanje, kar pa ne more biti razlog za tako drastično spremembo. Ker se okoliščine niso spremenile, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Sodišče ugotavlja, da sta deklici, ko sta na stikih pri očetu, pod močnim vplivom njegove mame – babice deklic, pri čemer ta vpričo njiju izraža nestrinjanje in poniževanje. Uporabila je celo fizično nasilje, o čemer priča kazenski postopek VII K 10528/2015, v katerem je pritožbeno sodišče razveljavilo oprostilno sodbo, kar pomeni, da nad tožnikovo mamo visi sum, da je bila do toženke nasilna. Vse navedeno je v predhodnem postopku potrdila tudi izvedenka H., pa tudi dejansko stanje je pokazalo, da se babica zaradi tožnikove bolezni veliko vpleta v njegovo življenje ter deklici z njo preživita veliko časa. E. želja, da bi raje živela pri očetu, se je v predhodnem postopku izkazala kot nepristna ter posledica želje ugajati očetu in babici oziroma podkupovanja z njune strani. Darila deklicama dajejo tudi tako, da se tožnik s toženko predhodno o tem ne posvetuje, npr., ali so to primerna darila oziroma ali sta si jih deklici sploh zaslužili. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je komunikacija med pravdnima strankama zelo porušena in obstaja v najmanjšem možnem obsegu. Vložitev tožbe, kot ugotavlja izvedenka, je posledica tožnikovih manipulativnih vzgibov, ne pa želja deklet, ki sta pod močnim vplivom babice, ki ju skuša obrniti proti materi. Iz izvedenskega mnenja ni mogoče razbrati, ali se E. sploh zaveda pomena želje, ki jo je izrazila, in posledic. Izvedenka H. je, ko je bila deklica stara 9 let, ugotovila, da želja ni pristna, sedaj, ko je deklica stara 11 let, pa naj bi bila. Pri tej starosti otroci, ki imajo povprečen razvoj, še ne morejo sami zase sprejemati takšnih odločitev, saj se ne zavedajo njihovih posledic, kar je splošno znano. To vprašanje pri E. sploh ni bilo raziskano. Določbe ZZZDR dajejo otrokom možnost vplivanja šele, ko dopolnijo 15 let. Nadalje navaja, da je sodišče močno zapletlo režim stikov, kar bo povzročalo veliko hude krvi med pravdnima strankama. Sodišče je praktično razbilo skupno življenje obeh deklic. Povsem življenjsko je, da med otroki prihaja do konfliktov, poleg tega pa E. še ni toliko stara in ni v obdobju pubertete, da bi potrebovala nek svoj čas in svoj prostor. Za toženko je razdružitev deklic nesprejemljiva, pa tudi izvedenka ni znala pojasniti, v čem je režim stikov boljši od obstoječega. Sodišče mora paziti, da otroci niso ogroženi, varovati mora njihove koristi in pravice in interese, dokazni postopek pa ni pokazal, da bi bili deklici, ko sta pri materi, kakor koli ogroženi. Izvedenka je ugotovila, da je mama primeren starš. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril, prereka pritožbene navedbe in predlagan zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena.

O zaupanju v vzgojo in varstvo mladoletne E. 7. Pritožnica ima prav, da se okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo tožbo na predodelitev otrok v vzgojo in varstvo njemu, niso izkazale. To je izrecno zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar so se tekom postopka pokazale druge okoliščine, ki utemeljuje tako odločitev.1 To ni ne večje stanovanje tožnika niti izključno E. želja, kot sodbo nepravilno razume pritožnica. Gre za to, da spremembo terja E. največja korist. Otrokova korist je temeljni postulat družinskega prava in prav E. ter A. koristi se je sodišče prve stopnje v tem postopku izčrpno posvetilo. Bistveno je, da si E. in oče od otroštva dalje izkazujeta čustveno kompatibilnost in permanentno sprejemanje; da E. pričakuje, da jo bo oče skupaj z babico in dedkom tudi v prihodnje ščitil ter ji dajal varno zavetje; da je v okolje pri očetu vpeta močneje kot pri mami; da zadovoljivo dobro organizirajo stvari, ki so zanje privlačne, primerne, jo zadovoljujejo in je ne ogrožajo. Po drugi strani je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz mnenja izvedenke, izpostavilo, da so kričanje, kaznovanje s tepežem, prepiranje in pogajanje vzgojna ravnanja, ki ne prinašajo rezultatov, otroka, kakršen je E., vznemirjajo in ji škodujejo ter puščajo posttravmatske spomine. E. takih ravnanj v preteklosti od očeta ni bila deležna, od mame pa. Vsega tega pritožnica sploh ne graja.

8. Spremenjene okoliščine, ki vodijo v drugačno odločitev glede zaupanja otroka v vzgojo in varstvo, še zdaleč ne predstavljajo le sprememb pri enem ali pri drugem staršu, temveč predvsem pri otroku. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je v ključnem delu pritožbeno sodišče povzelo zgoraj, je drugačno od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku, v katerem sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, zato ni res, da se okoliščine niso spremenile in da podlage za novo odločanje o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo ni (bilo). Pri odločanju o tem, komu naj sodišče zaupa otroka v vzgojo in varstvo, tudi ne gre za tekmovanje med starši, kdo je bolj in kdo manj primeren za opravljanje te vloge. Pritožbeno sodišče verjame pritožnici (to je nenazadnje zapisala tudi izvedenka), da enako dober starš kot tožnik. Vendar mora sodišče pretehtati vse okoliščine in sprejeti tako odločitev, ki je otroku v največjo korist. In pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je v E. največjo korist, da je odslej zaupana v vzgojo in varstvo očetu.

9. Otrokove želje se res ne sme enačiti z (dolgoročno) koristjo otrok2. Ravno zato je sodišče prve stopnje E. izjavo ustrezno objektiviziralo s pomočjo izvedenke, ki je ugotovila, da je dekletova želja pristna. Pritožnica po nepotrebnem vztraja pri navedbah, da oče dekleti podkupuje z darili, saj je izvedenka te očitke zavrnila. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobene podlage, da bi očetu neposredno ali posredno preprečevalo, da se samostojno odloča, ali in kakšna darila bo hčerkama kupil, zlasti, ker ne gre za neobičajno draga darila. Oče se lahko sam odloči, kdaj in kateri od hčera bo kaj podaril, ne da bi pred tem potreboval posvet z njuno mamo, še posebej zato, ker je komunikacija med staršema zelo okrnjena in poteka, kot pritožnica sama zapiše, v najmanjšem možnem obsegu.

10. Izvedeni dokazni postopek tudi ni potrdil prekomernega in nezdravega vpliva babice (tožnikove mame) na E. razvoj. Drži, da je babica nekoliko bolj vpeta v družinsko okolje, kot je to morda običajno, vendar ni mogoče mimo dejstva, da ima tožnik (njen sin) cerebralno paralizo, zato mu pomaga, kar je človeško. Pri tem ni edina, saj mu po ugotovitvah sodišča prve stopnje pomagata tudi oče in brat. Kar se babice tiče, je sodišče prve stopnje tudi zapisalo, da dela izmensko, zato ni vselej prisotna in vpliva na E. razvoj, ki mu ga pripisuje pritožnica, nima. Kazenski postopek teče v zvezi z domnevnim kaznivim dejanjem, ki ni bil usmerjen proti otrokom, temveč proti toženki, zato tudi ta ne vpliva na odločitev, komu od staršev naj bo otroka zaupan v vzgojo in varstvo.

11. Pritožbeno sodišče sklepno pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v E. korist, da se sodna poravnava, sklenjena med njunima staršema, spremeni tako, da E. sedaj biva pri očetu, A. pa ostaja pri mami. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v predhodnem postopku, ustrezno vpelo v dokazno oceno, razlike med njim in tem, ki je bilo izdelano v obravnavanem postopku, pa je prepričljivo premostilo ob oblikovanju dokazne ocene.

O stikih

12. Pravica starša do stikov z otrokom in pravica do otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi (tj. mu ni zaupan v vzgojo in varstvo) je samostojna pravica, ki izvira iz starševstva. Z njo se zagotavlja predvsem otrokova korist. Sodišče prve stopnje se je za poseg v dosedanji režim stikov odločilo na podlagi podanega izvedenskega mnenja in zaradi tega, ker je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in je E. zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, medtem kot A. ostaja pri mami.

13. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenki in stike uredilo tako, da sta dekleti izmenično pri starših: A. je pri očetu ob ponedeljkih in sredah, E. pa pri mami ob torkih in četrtkih. To pomeni, da sta dekleti skupaj vsako popoldne, ker se vikend stik prične v petek po pouku, pa tudi vsak vikend. Dekleti bosta torej skupaj praktično ves čas. Pritožbeno sodišče kot razumnim pritrjuje razlogom, da bo taka ureditev stikov E., ki prihaja v puberteto (če že ni), nudila malo več prostora, več individualnosti, možnosti za osebno higieno in prepoznavanja lastnega razvoja, pa tudi miru in svobode.3 Pritožbeno sodišče lahko razume mamo, da sester ne želi razdeliti, vendar mora razumeti, da se otrokova korist presoja za vsakega od otrok ločeno. In prav zato, ker je trenutno za E. najbolje, da biva pri očetu, je sodišče prve stopnje prek ureditve stikov poskrbelo, da bo sestrski odnos čim manj okrnjen. Komunikacijske zmožnosti med staršema so tu drugotnega pomena – dolžnost obeh, očeta in mame, je, da deklici krepita in jima pomagata pri izvajanju stikov in pri prehajanju od enega starša k drugemu.

Stroški pritožbenega postopka

14. Sodišče prve stopnje še ni odločilo o celotnem zahtevku, zato o stroških postopka še ni odločeno. Pritožbene stroške tega postopka bo zato moralo upoštevati ob končni odločitvi.

1 Povod za tožbo (manipulativni vzgib očeta) ni pomemben. Ključno je dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. 2 Primerjaj sodbo VSL Cp 707/2016 s 5. 1. 2017. 3 Podrobneje glej 25. in 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.