Jedro

Zdravnik je dolžan pacienta pregledati in opraviti preiskave z diagnostičnimi sredstvi ter na ta način pridobiti potrebne izvide in točno diagnozo. Do napak lahko pride ali v napačnem izvidu ali v neizčrpanju vseh diagnostičnih preiskav, ki so bile na voljo, ali v napačni presoji, interpretaciji zbranih izvidov.

Po presoji revizijskega sodišča bi bilo prestogo zahtevati od skrbnega operaterja, da še enkrat preveri vsak posamezni izvid internista, ker bi to pomenilo, da bi moral operater sam pribaviti vsak izvid. V tem primeru so si bili posamezni zdravniki med seboj prirejeni in velja načelo zaupanja. Vsak, ki sodeluje pri zdravljenju istega pacienta, se lahko zanese na to, da so vsi ostali člani svoje obveznosti izvršili strokovno in s potrebno skrbnostjo. Le v primeru, da drug zdravnik očitno ni kos svojim nalogam (zaradi zapitosti, bolezni, preobremenjenosti, izčrpanosti) in ko je v stanju, ki mu več ne omogoča, da bi izpolnjeval svoje dolžnosti, le takrat se zaupanje lahko spremeni v dvom in nezaupanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je trdil, da je bil avgusta 1996 hospitaliziran zaradi pljučnice v Bolnišnici A. V Splošni bolnišnici B. so pregledali tkivo desnega spodnjega pljučnega režnja. Na podlagi histološkega izvida so postavili diagnozo nediferenciran makrocelularni rak. Bolnišnica A. je po njegovem mnenju odškodninsko odgovorna zaradi postavljene napačne diagnoze. Na konziliju je bilo dogovorjeno, da je potrebna desnostranska lobektomija. Meni, da je Splošna bolnišnica C. odškodninsko odgovorna, ker so ga po nepotrebno operirali. Ko so odrezali tretjino pljuč, so pri histološkem pregledu ugotovili, da ni sledov raka na odvzetih delih pljučnega krila bronhialne sluznice in sten.

2. Sodišče prve stopnje je (v prvem sojenju) zavrnilo zahtevek zoper prvotno drugo toženo stranko, Splošno bolnišnico B. , glede katere je tožnik menil, da je odškodninsko odgovorna za napačen histološki pregled. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo, tožnik pa revizije zoper pravnomočno odločitev ni vložil. 3. Sodišče prve stopnje je (v novem sojenju) zavrnilo zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine 128.526,12 EUR tudi zoper ostale tožene stranke. Glede strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga, se je oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in dopolnitev tega mnenja. Glede na sprejeto dokazno oceno ni dvomilo v njegovo pravilnost. 4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede dokaza z izvedenskim mnenjem ni dvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Po mnenju sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje utemeljeno ni dokazno ocenjevalo trditev tožnika, da naj bi glede na ugotovitve izvedenca pulmologa (iz drugega postopka zoper ZPIZ) obstajala možnost, da je imel že leta 1996 obstrukcije nediagnosticirane astme.

5. Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ki naj bi bil podan, ker to sodišče ni ugotovilo, da standard obrazloženosti sodbe prve stopnje ni zadosten, saj sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo dokazov tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala dvom v izvedensko mnenje. Nobeno sodišče ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj. Mnenje pulmologa utemeljuje dvom v pravilnost postavljene diagnoze. Vsi dokazi skupaj utemeljujejo dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja Komisije, postavljeno diagnozo je potrdil le pozitivni histološki izvid. Sodnica je dne 24. 4. 2007 že izdala sklep o založitvi predujma za tolmača in za izvedenca iz tujine. Meni, da ker je bil oproščen plačila stroškov in bi moralo predujem plačati sodišče, izvedenca iz tujine ni postavilo. Sklepa, da zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni prišel do preverbe podanega mnenja Komisije. Sodišče bi moralo dopustiti strokovno preverbo izvedeniškega mnenja še drugi inštituciji. Tožene stranke bi morale dokazati, da so ravnale v skladu s pravili medicinske stroke. Sodišče ni ugotavljalo, ali so bolnišnice storile vse, kar je potrebno, da se tožeči stranki ne povzroči škoda. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bi se kdo od zdravnikov lahko odločil za drugačno zdravljenje. Sodbi glede teh odločilnih dejstev nimata razlogov.

6. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeno sodišče je revidentu pojasnilo, zakaj sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazno ocenjevati posameznih zapisov iz člankov, s katerimi je skušal zasejati dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Revizijsko sodišče se s takšno presojo strinja, glede dokazne moči izvedenskega mnenja iz druge pravde, v kateri nasprotne stranke niso sodelovale, pa poudarja, da načeloma ni dopustno, da bi se sodišče sklicevalo na dokaze, izvedene v drugem postopku, v katerem prizadeta stranka ni mogla sodelovati. Po razpoložljivih podatkih v spisu ni moč ugotoviti, da bi nasprotne stranke nedvoumno privolile v ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca pulmologa, izdelanega v drugem sodnem postopku, v katerem same niso bile stranke. Druga tožena stranka (njenim navedbam pa se je pridružila tudi prva tožena stranka) je izrecno navedla, da se protivi dokazu z vpogledom v spis Delovnega sodišča v Celju, saj ni imela možnosti sodelovanja v tem postopku. Na ta dokaz se zato sodišče prve stopnje pravilno ni sklicevalo.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dokazno oceno nižjih sodišč tudi glede podanega izvedenskega mnenja. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glej Zobec, J., komentar ZPP, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501). (1) V tem primeru sta sodišči menili, da je izvedensko mnenje strokovno pravilno (glej str. 3 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Glede na povedano tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čeprav v preobleki procesne kršitve. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev pravdnega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dokaz z (drugim) izvedencem (iz tujine) ni potreben. Pojasnilo je, zakaj ni imelo razlogov za dvom v obstoječe izvedensko mnenje, strankinih navedb torej ni ignoriralo. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Teorija(2) sicer govori o ponovitvi dokazovanja (praviloma z drugim izvedencem) zaradi usodnosti pomena izvedenskega mnenja za izid pravde in zavedajoč se določenega znanstvenega tveganja (ki je podano pri marsikateri zahtevnejši ekspertizi). Takrat se drugo mnenje ne bo ravnalo po 254. členu ZPP (ponovitev dokazovanja zaradi nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovnosti ekspertize), pač pa po prvem odstavku 245. člena ZPP. Vendar gre takrat po presoji revizijskega sodišča za primere, ko izvedensko mnenje ni pomanjkljivo, pač pa po presoji sodišča nima tolikšne dokazne vrednosti, da bi ga lahko sprejelo. Revizijsko sodišče pa je, kot že rečeno, vezano na dokazno oceno nižjih sodišč (ki sta izvedensko mnenje sprejeli kot strokovno pravilno) tudi glede podanega izvedenskega mnenja. Pogoji za kontrolno izvedenstvo, ko sodišče za isto nalogo postavi še druge(ga) izvedenca (drugo mnenje), torej niso bili podani. Čeprav tožnik sklepa, da so opustitvi dokaza z izvedencem iz tujine botrovali izključno razlogi finančne narave na njegovi strani, je ob tem poudariti tudi samo naravo teh sklepov, ki so sklepi procesnega vodstva, zato sodišče v nadaljnjem teku pravde na njih ni vezano. Še toliko manj je bila nanj vezana naslednja sodnica, saj se je obravnava pred njo kot drugo sodnico v skladu s 302. členom ZPP začela znova.

11. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje ugotovitve: - tožnik je bil avgusta 1996 hospitaliziran v Bolnišnici A. zaradi pljučnice; histološki izvid je bil pozitiven, potrdil je diagnozo nediferenciran makrocelularni karcinom; tožnik je bil v UKC C. sprejet s takšno napotno diagnozo, konzilij je 5. 9. 1996 v sodelovanju z UKC C. predlagal operativno terapijo; zdravniki v UKC C. so imeli dovolj zanesljivo histološko potrditev tumorja, kar je opravičevalo operacijo; vse opravljene preiskave so bile dovoljšnje za postavitev diagnoze; diagnoza je bila glede na histološke izvide, anamnezo dolgoletnega kajenja, sumljivih RTG sprememb in sumljivih bronhoskopskih izvidih strokovno pravilno določena, odločitev za operacijo je bila strokovno pravilno sprejeta kot najboljša izbira zdravljenja; medicinska doktrina zdravniku operaterju ni nalagala oprave novih ali dodatnih preiskav (l. št. 134: po mnenju izvedencev ponovna biopsija ni bila potrebna, ker je bila diagnoza histološko potrjena, šlo naj bi za začetni rak, ko je tumor še zelo majhen, in ga zato ni mogoče videti ne na RTG posnetku ne pri računalniški tomografiji); histološki pregled odstranjenega tkiva v UKC C. po operaciji ni pokazal kakšnih malignih rašč, pač pa kronične nespecifične vnetne spremembe (po mnenju izvedencev – l. št. 136 - je patolog odvzel vzorce iz različnih predelov, pri tem pa je lahko zgrešil malenkostne tumorske spremembe v sluznici ali pod njo; lahko da je bronhoskopist odščipnil ves tumorček in ga ni bilo več na operacijskem preparatu).

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilih stroke, kot so jih sodišču posredovali izvedenci, je odločitev tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna. Zdravnik je dolžan pacienta pregledati in opraviti preiskave z diagnostičnimi sredstvi ter na ta način pridobiti potrebne izvide in točno diagnozo.(3) Do napak lahko pride ali v napačnem izvidu (v tem delu je bil zahtevek zoper SB B. zavrnjen) ali v neizčrpanju vseh diagnostičnih preiskav, ki so bile na voljo (izvedenci so negativno odgovorili na to vprašanje), ali v napačni presoji, interpretaciji zbranih izvidov (tudi to so izvedenci zanikali). Izvedenci so odgovorili, da so bile opravljene vse nujno potrebne preiskave (l. št. 89), da ponovitev biopsije ni bila potrebna zaradi pozitivnega histološkega izvida, in da je bila diagnoza upravičeno postavljena. Izvedenec se je po ponovnem pregledu histoloških preparatov strinjal s postavljeno diagnozo (l. št. 89). V sodbah tudi ni ugotovitev o tem, da bi pri tožniku v relativno kratkem obdobju od odvzema tkiva, histološkega pregleda, do operacije prišlo do takšne spremembe bolezenskih znakov, nepojasnjenega teka bolezni, ki bi narekovali preverjanje in po potrebi spremembo diagnoze.

13. Po presoji revizijskega sodišča bi bilo prestogo zahtevali od skrbnega operaterja, da še enkrat preveri vsak posamezni izvid internista, ker bi to pomenilo, da bi moral operater sam pribaviti vsak izvid. V tem primeru so si bili posamezni zdravniki med seboj prirejeni in velja načelo zaupanja. Vsak, ki sodeluje pri zdravljenju istega pacienta, se lahko zanese na to, da so vsi ostali člani svoje obveznosti izvršili strokovno in s potrebno skrbnostjo. Le v primeru, da drug zdravnik očitno ni kos svojim nalogam (zaradi zapitosti, bolezni, preobremenjenosti, izčrpanosti) in ko je v stanju, ki mu več ne omogoča, da bi izpolnjeval svoje dolžnosti, le takrat se zaupanje lahko spremeni v dvom in nezaupanje.(4) Glede na ugotovitve v sodbah ni mogoče sklepati, da bi bili UKC C. dolžni preverjati pravilnost ravnanja Bolnišnice A. (opravili so biopsijo) in Splošni bolnišnici B. (histološki pregled odvzetega tkiva). Smeli so se zanesti na to, da so v Bolnišnici A. in

Splošni bolnišnici B. kot enakovredni strokovnjaki pravilno izpolnili svoje dolžnostno ravnanje. V prid temu govori tudi mnenje izvedencev: kirurg je imel dovolj zanesljivo histološko potrditev tumorja, kar je opravičevalo operacijo. Zanesel se je na izvide pulmologa, patologa in radiologa. Niso bili torej dolžni dvomiti v diagnozo Bolnišnice A. in

Splošne bolnišnice B. , ker je bila glede na histološki izvid prepričljiva. Na podlagi ugotovitev v sodbah zato ni mogoče sklepati, da bi v UKC C. morali ponoviti določeno diagnostično preiskavo niti da bi napačno presodili že zbrane izvide.

14. Kirurg je imel po mnenju izvedencev zadosti zbranih izvidov za postavljeno diagnoze in izbrano terapijo. Histološki izvid po operaciji res ni potrdil diagnoze, vendar sodišče ne more mimo mnenja izvedencev, da to še ne pomeni, da tumorja tudi dejansko ni bilo(5). Zato zgolj na podlagi histološkega izvida po operaciji ni moč presoditi, da bi bila pred posegom postavljena diagnoza napačna niti, da način zdravljenja v danih okoliščinah ne bi bil najprimernejši. 15. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa niso bile podane, je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej II Ips 993/2008 z dne 5.3.2009. Op. št. (2): Glej Zobec v: Ude ... [et al.]; Pravdni postopek: zakon s komentarjem, zv. 2, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, 2005-2010, s 503. Op. št. (3): Primerjaj Radišić J., Medicinsko pravo, Beograd, 2008, s. 83. Op. št. (4): Primerjaj Schick P., Die Strafrechtliche Verantwortung des Arztes, v Radišič, s. 230. Op. št. (5): Kot so pojasnili izvedenci, je majhen tumor mogoče spregledati; nadalje, da je patolog, ki na oko ni zaznal sumljivih sprememb v operativnem preparatu, odvzel vzorce za histološko analizo iz različnih predelov; da je pri tem lahko nehote zgrešil malenkostne tumorske spremembe v sluznici ali celo pod njo; da obstaja možnost, da je bronhoskopist z biopsijo odščipnil ves tumorček in ga zaradi tega ni bilo več na operacijskem preparatu (s. 136); da n edokazan tumor na operacijskem preparatu še ne pomeni, da tumorja zanesljivo ni bilo; da občasno šele s serijskim rezanjem operacijskega vzorca dokažejo zelo majhne tumorje, bodisi centralno v dihalnih poteh ali na periferiji pljuč.