Jedro

Dokazno breme, da je obvestilo o prenehanju delovnega razmerja vročeno in kdaj, je na delodajalcu. Šele od dne, ko se ugotovi, da je obvestilo (pravilno) vročeno, lahko začne teči rok za sodno varstvo v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo, da se kot prepozna zavrže tožba s tožbenim zahtevkom, da je tožniku z odjavo iz sistema socialnih zavarovanj dne 31. 10. 2010 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki (I./1. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna zagotoviti tožniku pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2010 dalje do odločitve prvostopnega sodišča, ga za ta čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu za navedeno obdobje obračunati pripadajoče nadomestilo v mesečnem bruto znesku 734,15 EUR, od posameznih mesečnih zneskov, obračunati in izplačati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke, nato pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec (I./2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 7.341,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila (I./3. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 17. 11. 2010 prejel poštno pošiljko z obvestilom, da ga je delodajalec odjavil iz sistema (socialnih) zavarovanj. Sodišče v zvezi z navedenim ni navedlo nobenih prepričljivih razlogov oziroma so njegovi zaključki v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1. Tožnik je vseskozi upravičeno trdil, da je bil v omenjeni poštni pošiljki zgolj en list A4 in sicer obračun prometa, prav tako pa je predložil kuverto, v kateri je bila sporna poštna pošiljka in pojasnil, da njena teža potrditvah pošte pomeni, da je bil v njej zgolj en list formata A4. S tem pa je tožnik nedvomno dokazal, da izpoved priče prokurista tožene stranke J.J. neresnična in neverodostojna, oziroma da ne drži, da je dne 17. 11. 2010 s strani delodajalca prejel obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Trije listi A4 namreč nikoli nimajo iste teže kot en list A4, in sicer ne glede na to, ali so eno ali obojestransko izpolnjeni, kar je splošno znano dejstvo, kar pa je sodišče prve stopnje povsem ignoriralo, čeprav gre pri tem za odločilno dejstvo glede presoje pravočasnosti vložitve tožbe. Tožnik je sodišču predložil kuverto, v kateri je bila ta poštna pošiljka in na kateri je navedena teža 10 g, kar po zatrjevanju pošte pomeni zgolj en list A4. Prav tako je sodišče v zvezi z ugotavljanjem dejstva, kdaj je tožnik izvedel za prenehanje delovnega razmerja ni izreklo o izpovedi njegovega osebnega zdravnika dr. N.B., ki ga je predlagala prav tožena stranka, ki je očitno želela z njegovo izpovedbo dokazati, da je tožnik zagotovo že pred 29. 11. 2010 izvedel za dejansko prenehanje delovnega razmerja, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Izpovedba priče dr. N.B. je povsem ovrgla zatrjevanja tožene stranke, da bi tožnik z njene strani kadarkoli pred 29. 11. 2010 izvedel za prenehanje delovnega razmerja. Tudi glede pričevanja priče B.H., ki je v celoti potrdil, da se je tožnik dne 29. 11. 2010, ko je izvedel za dejstvo odjavil iz socialnih zavarovanj in prijavil v evidenco brezposelnih oseb, se prvostopno sodišče ni izreklo. Izpovedba priče J.J. – prokurista tožene stranke je povsem neverodostojna, saj ima kot prokurist tožene stranke vsekakor interes, da stranka, ki jo zastopa v sporu uspe. Tako se ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev utemeljilo le s tem, da naj bi bilo „človeško razumljivo“, da je delodajalec tožnika obvestil, da mu dela ne more več nuditi, kar pa ne more vzdržati resne presoje. Napačen in nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča, da naj bi se tožnik sprenevedal glede vročitve v poštne pošiljke, kar pa nikakor ne drži. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi napačno dokazno ocenilo prilogo C3, saj tožnik namreč v zvezi z omenjeno prilogo ni zatrjeval, da je mislil, da ga je delodajalec zaradi finančnih težav začasno odjavil iz zavarovanja, kot je napačno in neutemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak je izrecno zatrjeval, da je pač mislil, da ima delodajalec finančne težave in da ni plačal zadnje premije iz naslova zdravstvenega zavarovanja, saj je tudi, zaslišan kot stranka, na naroku dne 29. 11. 2011 to izpovedal. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o odločilnem dejstvu, obstoj obveznega zdravstvenega zavarovanja namreč ni konstitutivni element obstoja delovnega razmerja v smislu, da bi od njegovega obstoja bil odvisen obstoj delovnega razmerja. Tožnik je dokazal, da je šele dne 29. 11. 2010, s strani osebnega zdravnika dr. N.B., izvedel za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Sicer pa ni pomembno, kdaj bi tožnik mogel in moral izvedeti za prenehanje delovnega razmerja, kot je očitno zmotno ugotavljalo sodišče prve stopnje, ampak zgolj to, kdaj je za prenehanje delovnega razmerja dejansko izvedel. To pa je bilo nedvomno šele 29. 11. 2010. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremb.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika in prokurista tožene stranke J.J., s katerim je tožnik urejal zadeve v zvezi z zaposlitvijo ter po zaslišanju tožnikovega lečečega zdravnika N.B. dr. med., in predstavnika Zavoda za zaposlovanje RS, Enote v ... B.H. tožbo tožnika zavrglo, pri čemer je svojo odločitev oprlo na določila 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). Tretji odstavek 204. člena ZDR določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je dokazno breme glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, pri čemer 87. člen ZDR tudi določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročena, pri čemer mora delodajalec delavcu vročiti odpoved osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Tretji odstavek 87. člena ZDR pa izrecno določa, da se odpoved vroča delodajalec po pravilih civilnega prava, torej z osebno vročitvijo po določilih ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je oprlo svojo odločitev zgolj na izpoved prokurista tožene stranke J.J., pri čemer je navedlo, da je iz izpovedi prokurista J.J. in tudi iz odgovora na tožbo z dne 6. 4. 2011 razvidno in tudi človeško razumljivo, da je delodajalec tožnika obvestil, da mu dela več ne more nuditi. Sodišče ne more odločati na podlagi odgovora na tožbo, saj odgovor na tožbo ni dokaz, prav tako pa je pravno nesprejemljiva tudi navedba, da je človeško razumljivo, kaj in kdaj je delodajalec nekaj storil. Sodišče mora soditi po določilih materialnih in procesnih predpisov, pri čemer mora odločitev vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za tožnikovo „sprenevedanje“, ker teže pošiljke ni mogoče ugotoviti natančno, saj trije listi formata A4 ne presegajo dovoljene teže za standardno pošiljko. Kot že navedeno, je dokazno breme za pravilno vročitev bilo na delodajalcu, torej mora le-ta dokazati, da je delavcu pravilno vročil odpoved pogodbe o zaposlitvi in šele od roka dokazane pravilne vročitve odpovedi oziroma v konkretnem primeru obvestila o prekinitvi delovnega razmerja. Ugotoviti je tudi, da se sodišče ne opredeli do izpovedb osebnega zdravnika N.B., pri čemer pa je potrebno tudi poudariti, da sicer obstoj obveznega zdravstvenega zavarovanja delavca ni konstitutivni element delovnega razmerja, da bi bilo sicer od njega odvisno delovno razmerje.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedenih relevantnih razlogov o odločilnih dejstvih in pri tem upoštevati, da mora delodajalec delavcu vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi osebno po pravilih civilnega prava, pri čemer je tudi dokazno breme v zvezi z vročitvijo na strani delodajalca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.