Jedro

V regresni pravdi zavarovalnice zoper njenega zavarovanca za povračilo škode, ki ji je nastala zaradi izplačila odškodnine oškodovancu, zavarovanec nima ugovorov, ki se nanašajo na utemeljenost izplačila odškodnine po sodbi, ki je bila izdana v postopku, v katerem je sodeloval kot stranski intervenient na strani zavarovalnice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I/I izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110444/2010 z dne 13. 8. 2010 razveljavi v delu, v katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.508,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 28,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2010 dalje, in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v točki I/II izreka pa spremeni tako, da ta točka spremenjena glasi: Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 605,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu točke I/I potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 371,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se vzdrži v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 110444/2010 z dne 13. 8. 2010 v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 14.854,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2010 dalje do plačila (točka I/I), in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 473,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka (točka I/II). V točki II je sklenilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL 110444/2010 z dne 13. 8. 2010 zaradi delnega umika razveljavi v delu, v katerem je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki 3.789,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2010 dalje do plačila.

Zoper prisodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka in navaja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da za razmerje med strankami veljajo splošni pogoji ... Sodišče se do navedb tožene stranke, da nikoli ni prejela Splošnih pogojev in da nikoli ni bila z njimi seznanjena, ni opredelilo in jih ni obravnavalo kot nesporno dejstvo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa tožeča stranka tega po toženi stranki zatrjevanega dejstva ni prerekala, zato bi moralo sodišče to dejstvo šteti kot nesporno. S tem ko sodišče ni upoštevalo določb tretjega in četrtega odstavka 926. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 2. točke prvega odstavka 84. člena Zakona o zavarovalništvu, je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se sklicuje na dejstvo, da naj bi toženka poznala Splošne pogoje zavarovanja, vendar tudi, če bi bilo to resnično, še ne pomeni, da so zaradi tega Splošni pogoji bili del sklenjene zavarovalne pogodbe. Splošni pogoji bi namreč morali biti ob sklenitvi pogodbe toženi stranki izročeni, na polici bi moralo biti ugotovljeno, da so bili izročeni sklenitelju zavarovanja. Tudi iz izpovedbe toženke ne izhaja, da bi bila z njihovo vsebino seznanjena. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na to, da je toženka izpovedala, da ve, da izgubi pravico iz zavarovanja, če zapusti kraj prometne nesreče, vendar ne upošteva, da je na izrecno vprašanje, če ve, kaj to pomeni, izjavila, da to pomeni, da ne smeš več voziti in da si za to, če kaj narediš, kaznovan. To pa očitno ni izguba zavarovalnih pravic, kot je določena v Splošnih pogojih. Dokazno breme, da je bila toženka seznanjena z vsebino Splošnih pogojev, nosi tožeča stranka, ki pa ni niti trdila niti dokazala, kdaj naj bi bila toženka seznanjena z vsebino Splošnih pogojev in od kdaj se zaveda izgube pravic in obsega izgube pravic po Splošnih pogojih. Iz zaslišanja toženke izhaja, da ji sploh ni jasno, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic, niti kaj so Splošni pogoji, sodišče pa je to izpovedbo toženke v obrazložitvi sodbe uporabilo le delno, povsem iztrgano iz konteksta in le v toliko, kot mu je ustrezalo za utemeljitev odločbe. S tem je kršilo določbo 8. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse skupaj. Tožeča stranka ni zatrjevala, da so toženi stranki bili znani sporni Splošni pogoji, prav tako ni tožeča stranka predlagala nobenih dokazov v smeri ugotavljanja, ali so ji bili znani, niti ni predlagala izvedbe dokaza z zaslišanjem tožene stranke. Izpoved priče pa ne more nadomestiti trditvene podlage tožeče stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb o zastaranju dela tožbenega zahtevka, ki je bil izplačan 12. 3. 2007. Tožničin zahtevek za plačilo regresa za odškodnino, ki je bila izplačana s strani tožeče stranke oškodovancu J. M. 12. 3. 2007, je v celoti zastaran. Odškodnina je bila namreč oškodovancu plačana 12. 3. 2007, izvršilni predlog pa je bil vložen 10. 8. 2008, torej po preteku 3-letnega zastaralnega roka. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke glede zastaranja tožbenega zahtevka, je storilo bistveno kršitev določb postopka. Določbe pravdnega postopka je kršilo tudi s tem, ko ni izvedlo dokazov za ugotavljanje utemeljenosti zahtevka tožeče stranke po višini, saj je bila odškodnina, ki jo je tožnica plačala oškodovancu, izplačana pretirano in ni bila upoštevana njegova sokrivda in škodne posledice. Tožena stranka je v ta namen predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, pregled medicinske dokumentacije oškodovanca, vendar pa je sodišče vse dokaze zavrnilo brez obrazložitve. Toženka je zahtevek prerekala po višini, pri čemer pa sodišče dejanskega stanja, s katerim bi lahko ugodilo zahtevku v ugodilnem delu, ni ugotavljalo. Priglasila je tudi stroške vložene pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravna podlaga konkretnega tožbenega zahtevka je v določbi (v času prometne nezgode veljavnega) 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti – AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji) kot sestavnim delom te pogodbe. V zakonu in Splošnih pogojih je določena odškodninska obveznost zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, v Splošnih pogojih pa so nadalje določena protipravna ravnanja zavarovanca, ki pomenijo podlago za to obveznost, dokazna pravila in ekskulpacijski razlogi.

Tožena stranka v pritožbi z obširnimi navedbami, ki so usmerjene v uveljavljanje vseh pritožbenih razlogov, izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka bila seznanjena s Splošnimi pogoji tožeče stranke.

Sprva je pojasniti, da ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba nima razlogov o tem, da Splošni pogoji toženki niso bili izročeni in z njimi nikoli ni bila seznanjena. O toženkinem poznavanju Splošnih pogojev je sodišče prve stopnje s prepričljivo dokazno oceno izpovedbe toženke zaključilo v točkah 18 in 20 obrazložitve sodbe, na kateri se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka zatrjevanju tožene stranke, da splošnih pogojev ni prejela, ni ugovarjala. Iz zapisnika z dne 3. 3. 2011 izhaja, da je tožeča stranka trdila, da je stalna praksa, da so splošni pogoji pogodbenikom pri sklepanju pogodbe dani na vpogled, sploh pa so ves čas vsem dostopni v prostorih zavarovalnice ali na internetu. Ob takšnih nasprotnih zatrjevanjih tožeče stranke torej ni utemeljena pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo trditve toženke, da splošnih pogojev ni prejela, obravnavati kot nesporno dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pa kot prepričljivo sprejema tudi po sodišču prve stopnje opravljeno dokazno oceno izpovedbe toženke. Ob tem, da je toženka dolgoletna voznica in da je vedno vse sama urejala v zvezi s tehničnim pregledom in zavarovanjem vozila, da je na izrecno vprašanje, ali je pred nezgodo vedela, da izgubi pravice iz zavarovanja, če zapusti kraj prometne nezgode, povedala, da je to vedela, je prepričljivo zaključilo, da je bila s Splošnimi pogoji tožeče stranke seznanjena. Navedbe pritožbe, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker ni celovito presodilo izpovedbe toženke, temveč naj bi upoštevalo samo dele njene izpovedbe, je zavrniti, ker je izpovedbo sodišče celovito presodilo.

Tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ugotovitve, da je bila toženka s Splošnimi pogoji seznanjena, ne bi smelo opreti na izpovedbo toženke, ker je ta dokaz podala tožena stranka in ne tožeča. Sodišče namreč pri presojanju, katero dejstvo šteje za resnično v skladu z 8. členom ZPP, upošteva vsak dokaz posebej, nato vse skupaj in uspeh celotnega dokaznega postopka. Torej lahko sodišče ugotovitve o obstoju dejstev opre tudi na dokaze, ki jih je predlagala nasprotna stranka. Nikakor se tudi ni strinjati z navedbami pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva mimo zatrjevanj strank, ko je ugotovilo, da je bila toženka s splošnimi pogoji seznanjena. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjevala ravno to, ko je trdila, da je stalna praksa, da so splošni pogoji pogodbenikom pri sklepanju pogodbe dani na vpogled, sploh pa so ves čas vsem dostopni v prostorih zavarovalnice ali na internetu. Bistvo izročitve Splošnih pogojev zavarovancu je namreč predvsem v tem, da se zavarovanca seznani z njihovo vsebino, da jih torej pozna. Šele nepoznavanje vsebine Splošnih pogojev je razlog, da ti zavarovanca ne vežejo.

Ob ugotovitvi, da je pred prometno nezgodo toženka vedela, da ne sme voziti pod vplivom alkohola in da izgubi pravice iz zavarovanja, če po prometni nezgodi zapusti kraj prometne nezgode, je nadalje pravilen zaključek o nastopu domneve, da je vozila pod vplivom alkohola po c. točki (in ne po d. točki, kot je očitno pomotoma navedlo sodišče prve stopnje, saj se d. točka nanaša na domnevo vožnje pod vplivom mamil in narkotikov, kar pa ni bilo zatrjevano) 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Ker toženka tudi ni dokazala, da je ravnala v skladu z zavarovalno pogodbo oziroma da ni v celoti odgovorna za prometno nezgodo, se ni uspela razbremeniti regresne odgovornosti po tretjem odstavku 3. člena Splošnih pogojev.

Neupoštevne kot pritožbene novote so navedbe, da je zavarovalnica ob sklenitvi pogodbe dolžna opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so Splošni pogoji sestavni del pogodbe in mu izročiti njihovo besedilo, če niso že natisnjeni na sami pogodbi, izpolnitev te obveznosti pa mora biti ugotovljena na sami polici in da izročitev splošnih pogojev iz police ne izhaja. Teh navedb tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, in ker tudi v pritožbi ne navede, zakaj jih navaja šele sedaj, jih pritožbeno sodišče po prvem odstavku 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Nadalje tudi ni utemeljena pritožba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo trditev tožene stranke, da je tožnica odškodnino oškodovancu M. J. izplačala v pretiranem znesku, ker ni bila upoštevana njegova sokrivda in škodne posledice. Sodišče prve stopnje je namreč v 10. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je tožeča stranka na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 667/2001 z dne 16. 3. 2004, kjer je bila toženka udeležena kot stranska intervenientka, oškodovancu Miranu Jančiču izplačala odškodnino za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo skupaj z obrestmi in pravdnimi stroški. Na podlagi teh ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, je zaključiti, da toženka v tej (regresni) pravdi ne more oporekati pravilnosti sodbe oziroma dejanskim in pravnim ugotovitvam v tej sodbi, ki so posledica postopka, v katerem je sodelovala kot stranska intervenientka (201. člen ZPP). Zaradi nastopa t.i. intervencijskega učnika ti ugovori toženke zoper višino dosojene odškodnine oškodovancu M. J. v tem postopku niso upoštevni in zato le-teh in v zvezi z njimi predlaganih dokazil sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri presoji višine tožbenega zahtevka (točka 15 obrazložitve).

Končno tudi ni utemeljena pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke glede zastaranja tožbenega zahtevka v višini 7.508,09 EUR, ker ga je tožeča stranka toženki izplačala 12. 3. 2007, postopek v tej regresni pravdi pa je sprožila šele 10. 8. 2010, kar je po preteku triletnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje se je v točki 25 obrazložitve namreč smiselno opredelilo tudi do teh trditev tožene stranke, ko je ugovor zastaranja v celoti zavrnilo. Vendar pa je ob pravilni uporabi materialnega prava toženki v tem delu vseeno ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč materialnopravno zmotno zaključilo, da je šele s pravnomočnostjo sodbe v zadevi P 667/2001 začelo teči zastaranje povračilnega zahtevka tožnice zoper toženko. Regresni zahtevek zavarovalnice, kot uvodoma že navedeno, ima odškodninsko naravo, ker plačilo odškodnine oškodovancu predstavlja premoženjsko škodo zavarovalnice zaradi toženkine kršitve pogodbe. Zastaranje terjatve tako začne teči šele z dnem nastanka škode, to je z dnem plačila denarne odškodnine oškodovancu (336. člen OZ). To pa pomeni, da je zahtevek za povrnitev izplačila odškodnine za premoženjsko škodo v višini 7.508,09 EUR (ta del odškodnine je bil izplačan 12. 3. 2007) do dneva vložitve izvršilnega predloga v tej zadevi po določbi tretjega odstavka 357. člena OZ zastaral, ker je vložen po izteku triletnega zastaralnega roka.

Ob obrazloženem je bilo potrebno pritožbi ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi in v prisodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da plača znesek 7.508,09 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2010 in izvršilne stroške v višini 28,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2010 dalje, in v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti (peta alineja 358. člena ZPP). Ker je tožeča stranka zaradi spremenjene odločitve na pritožbeni stopnji v postopku na prvi stopnji uspela z 39 %, kot bo podrobneje obrazloženo v točki 11, je upravičena do povrnitve izvršilnih stroškov v tem deležu, v preostalem delu pa je dolžna kriti izvršilne stroške sama. Zato je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da se za 28,06 EUR izvršilnih stroškov sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu točke I/I potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari na pritožbeni stopnji, je bilo potrebno v skladu s drugim odstavkom 165. člena ZPP poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (v točko I/II izreka). Po spremenjeni odločitvi o glavni stvari znaša pravdni uspeh tožeče stranke v postopku na prvi stopnji 39 %, tožene stranke pa 61 %, ki ga je pritožbeno sodišče izračunalo od prvotno postavljenega zahtevka, saj je tožeča stranka z njim vztrajala pretežni del postopka. V skladu s tem je tožeča stranka upravičena do povrnitve 184,47 EUR od po sodišču prve stopnje priznanih in pritožbeno nespornih pravdnih stroškov v višini 473,00 EUR (stroški sodnih taks). Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožena stranka je upravičena do povrnitve 1.295,40 EUR od priglašenih stroškov (priloga B 12), in sicer so priznani stroški za nagrado za postopek 510,90 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, v katerega je zajeta nagrada za vložen ugovor, nagrado za narok 471,60 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, kilometrino v višini 37,00 EUR po tar. št. 6003 ZOdvT, pavšalni znesek 20,00 EUR za telekomunikacijske in poštne storitve po tar. št. 6002 ZOdvT, za takso za ugovor v višini 40,00 EUR in DDV v višini 215,90 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT, ne pa tudi za fotokopije, ker tega stroška tožena stranka ni specificirala. Ker nagrada po tar. št. 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011), je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo samo eno nagrado za narok. Ob doseženem pravdnem uspehu je tožena stranka upravičena do povrnitve 790,19 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 605,72 EUR pravdnih stroškov.

Tožena stranka je sicer zahtevala povrnitev stroškov postopka od dneva izdaje sodne odločbe, za kar pa nima podlage v nobenem zakonu. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s

313. členom ZPP v zvezi z 299. in 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006, odločilo, da mora odmerjene stroške tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15- dnevnega izpolnitvenega roka.

Ker je toženka s pritožbo delno uspela (51%), je upravičena do uspehu sorazmerne povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo skupaj 728,64 EUR in predstavljajo nagrado za postopek 587,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in DDV v znesku 121,44 EUR (tar. št. 6007). Priglašenega stroška za fotokopije v pavšalnem znesku 10,00 EUR sodišče ni priznalo, ker ni specificiran v skladu s tar. št. 6000 ZOdvT. Ob pritožbenem uspehu je tako tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 371,60 EUR pritožbenih stroškov (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). V primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15-dnevnega prostovoljnega izpolnitvenega roka (prvi odstavek 378. člena OZ in prvi odstavek 299. člena OZ).