Jedro

V zastaranje pravice, zahtevati zapuščino kot zapusnikov dedič, se všteje tudi čas, ki je pretekel v korist posestnika stvari zapuščine na račun predhodnega posestnika stvari zapuščine.

Za veljavno oporoko mora imeti oporočitelj poslovno sposobnost po izvedbi številnih dokazov, med njimi tudi dokazov z izvedenci medicinske stroke, in po izčrpani oceni teh dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil oporočitelj sposoben razumeti pomen svojega ravnanja, in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti njegove oporoke.

Izrek

Pritožbi toženke se ugodi, izpodbijana sodba se v ugodilnem delu (prvem odstavku točke 1, prvem odstavku točke 2 ter točki 4 izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe.

Tožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: -v točki 1 izreka, da v zapuščino po dne 3.1.1987 umrli N. Z. D. spadata barvni TV Loeve Opta št. 1210197, do ene polovice, in garažni boks št. 115 v izmeri 13,25 m2 v kleti garažnega kompleksa H1 na parc.št. 323/66 k.o. ....., tudi do ene polovice, ter da se glede preostalega (ene polovice motornega vozila Visa reg.št. LJ 446-245) zahtevek zavrne; -v točki 2 izreka, da je bila zapustnica ob svoji smrti dne 3.1.1987 izključna lastnica jedilnega servisa za 6 oseb, srebrnega jedilnega pribora za 8 oseb, pozlačenega jedilnega pribora za 12 oseb ter naslednje zlatnine: kompleta verižice z uhani, kompleta verižice s prstanom, zapestnice širine 1 cm, broške v obliki lista trte, okrasne sponke dolžnice 5 cm z vstavljenim akvamarinom, dveh parov uhanov, ročne ure Darwil in ročne ure Aretta, ter da se glede preostalega (kompleta 19 posod iz nerjavečega jekla s 100-letno garancijo DMC, šivalnega stroja Slavica, znamke Bagat s priključki na nožni in električni pogon z dodatno omarico, desetih gobelinov Viler in velike umetniške slike s panoramo Črnomlja) zahtevek zavrne; -v točki 3 izreka, da se zahtevek, da je oporoka, ki jo je F. D. podpisal dne 1.10.1992 pred dvema pričama, zaradi oporočne nesposobnosti neveljavna, zavrne in -v točki 4 izreka, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 11.550,00 SIT njenih pravdnih stroškov, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Toženka zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje v napadenem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice (tudi v izpodbijanem delu) zavrne in tožnici naloži, da toženki povrne vse stroške tega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ugovor zastaranja tožničine pravice zahtevati materino zapuščino. Za posestnika in pravico je tožnica izvedela takoj po smrti matere dne 3.1.1987, ko je bil posestnik tožničin oče F. D. Rok za vložitev tožbe napram toženki, če je tožnica menila, da toženka uživa tudi zapuščino po njeni materi, pa je začel teči dne 18.6.1988, ko se je toženka poročila s tožničinim očetom in začela živeti z njim v njegovem stanovanju, saj je tožnica vedela, da toženka živi pri njenem očetu. Ker je tožnica tožbo vložila šele 11.4.1995, je enoletni zastaralni rok iz določbe 141. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76; v nadaljevanju ZD) v vsakem primeru potekel. Toženka poudarja, da ni pasivno legitimirana glede zahtevka, ki se nanaša na premičnine, kot so srebrni jedilni pribor za 8 oseb, pozlačen jedilni pribor za 12 oseb ter zlatnino. Navedenih stvari toženka nima v posesti. Kot je že navedla, se v stanovanju nahajata jedilni servis za 6 in jedilni servis za 8 oseb, ki pa ni srebrn, ter pozlačen jedilni servis za 8 in ne 12 oseb ter nakit, ki pa ni zlatnina. V tem delu tožnica tudi nima pravnega interesa za tožbo. Iz napotitvenega sklepa ne izhaja, da bi bila tožnica napotena na pravdo za vso zlatnino, ki je navedena v tožbi, temveč le za komplet z verižico in uhani. Navedba sodišča prve stopnje, da je tožba vložena v skladu z napotitvenim sklepom, je torej v nasprotju s sklepom sodišča, na katerega se sklicuje, tako da je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 359. (pravilno 339.) člena ZPP, sodišče pa je s tem, ko je tožbo s takim tožbenim zahtevkom dovolilo, ravnalo tudi v nasprotju s 181. členom ZPP. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo tudi dokaze glede načina pridobitve sporne garaže. Sodišče bi moralo pokloniti vero zapisani pogodbi, v kateri je jasno navedeno, da gre za darilo, saj navedba, da bi se tožničin oče z darilom izognil plačilu višjih dajatev, ne more držati, ker so dajatve na darilo med osebami, ki si niso v sorodstvu, višje, kot dajatve na prodajno pogodbo. Zaradi navedenega toženka meni, da je D. C. pričal pod vplivom tožnice. Toženka se končno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Ves čas postopka je namreč želela, da se spor na kakršenkoli način reši po mirni poti, tožnica pa je vztrajala na tožbi, katere reševanje se je vleklo predvsem zaradi ugotavljanja veljavnosti oporoke, v čemer pa je tožnica v celoti propadla. Ker je tožnica tudi v preostalem delu uspela le delno, bi moralo sodišče prve stopnje toženki priznati več stroškov.

Tožnica izpodbija točki 3 in 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v točki 3 izreka spremeni tako, da (tudi) v tem delu ugodi njenemu zahtevku, toženko pa obveže plačila stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki je po njenem mnenju posledica zmotne ocene izvedenih dokazov. Tožnica je prepričana, da je toženka F. D., zavedajoč se, da so mu štete ure, vsilila tekst oporoke, F. D. pa je oporoko podpisal, ne da bi vedel, za kaj pravzaprav gre. Na oporočiteljevo nerazsodnost oziroma oporočno nesposobnost kažejo po mnenju tožnice tako (v pritožbi podrobno razdelane) ugotovitve izvedencev prim. dr. J. Š. ter prof.dr. M. D. kot tudi podpis na oporoki, ki se nenavadno razlikuje od podpisov F. D., ko je bil razsoden in zdrav, nadalje izpovedba tožnice in delno tudi izpovedbe ostalih prič. Pri tem pritožnica posebej poudarja, da je izvedenec prim. dr. J. Š. podal mnenje v nasprotju s svojimi ugotovitvami, zato je glede oporočne sposobnosti odločilnega pomena mnenje izvedenca psihiatra in nevrologa prof. dr. M. D. Slednje po mnenju pritožnice pretehta vse druge dokaze o domnevni razsodnosti F. D., kar izhaja tudi iz nedoslednih in pogostokrat konktradiktornih izpovedb prič oporoke pa tudi navedb in trditev odvetnice S. A., ki je pripravila predmetno oporoko. Tožnica končno graja tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Trdi, da je uspela v pretežnem delu tožbenega zahtevka ter da glede zavrnilnega dela toženki niso nastali nobeni stroški. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje obvezati toženko na povrnitev vseh tožničinih stroškov postopka.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba toženke vročena tožnici, pritožba tožnice pa toženki, vendar odgovora na pritožbo ni podala nobena izmed njiju.

Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Zapuščinsko sodišče je tožnico kot hčer zapustnikov N. Z. in F. D. (in sina zapustnikov, ki pa ni tožnik v tej pravdni zadevi) v razmerju do toženke kot druge žene zapustnika F. D. napotilo na pot civilne pravde zaradi ugotovitve obsega zapuščinske mase po pokojni N. Z. D. ter ugotovitve neveljavnosti oporoke pokojnega F. D. O ugotovitvi obsega zapuščine po pokojni N. Z. D.: Ne držijo pritožbene navedbe toženke, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev tožbe, ki je sledila napotilu zapuščinskega sodišča in je predmet odločanja v tem pravdnem postopku. Napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, opr.št. I D 1261/92-12 in I D 279/93 z dne 28. februarja 1995, se v smislu 1. točke 212. člena ZD sklicuje na 1. točko drugega odstavka 210. člena ZD, torej na posebni predpis, zaradi česar pravnega interesa za vložitev tožbe tožnici ni bilo treba posebej izkazovati (drugi odstavek 181. člena ZPP). Pravni interes se zaradi napotitvenega sklepa predpostavlja (tako stališče izhaja tudi iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. junija 1994). Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je tožnica tožbo tudi vsebinsko vložila v okviru napotitvenega sklepa.

Kot vprašljiv pa se pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je toženkin ugovor zastaranja tožničine pravice, zahtevati materino zapuščino, neutemeljen iz razloga, ker je "toženka kot oporočna dedinja F. D. postala posestnica sporne zapuščine šele z njegovo smrtjo, od takrat pa do marca 1993, ko je tožnica predlagala uvedbo zapuščinskega postopka po materi, pa enoletni zastaralni rok še ni potekel" (tretja stran obrazložitve izpodbijane sodbe).

Rok zastaranja pravice, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, se določa po poštenosti posestnika stvari zapuščine (141. člen ZD). V primeru poštenega posestnika stvari zapuščine znaša subjektivni rok zastaranja eno leto in se računa od trenutka, ko je dedič izvedel za svojo pravico in za osebo, ki ima zapuščino ali njen del v posesti. Šteje se, da je dedič izvedel za svojo pravico, če ve, da je zapustnik umrl in da obstoji oporoka v njegovo korist (pri oporočnem dedovanju) oziroma da je najbližji zakoniti dedič zapustnika (pri zakonitem dedovanju), če so obstajali tudi dediči bližnjega dednega reda, pa mora vedeti tudi, da ti ne dedujejo. Dedičeva pravica zahtevati zapuščino od poštenega posestnika zastara najpozneje v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih.

Sodišče prve stopnje bi moralo torej v obravnavanem primeru, da bi lahko pravilno odločilo o ugovoru zastaranja pravice tožnice, zahtevati materino zapuščino, poleg ugotavljanja datuma smrti zapustnice, raziskati še, kdaj je tožnica izvedela, da je materina zapuščina v posesti drugega oziroma kdaj je izvedela za posestnika stvari zapuščine ter ali je bil posestnik glede posesti stvari zapuščine v dobri veri ali ne. Pri tem bi moralo biti pozorno predvsem tudi na okoliščino, da je toženka prevzela posest stvari zapuščine od F. D. kot njegova univerzalna pravna naslednica ter da je zato čas njegove posesti stvari zapuščine potrebno v korist toženke všteti v zastaranje (363. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78).

Ker vseh navedenih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni raziskalo, tudi ni moglo pravilno uporabiti določbe prvega odstavka 141. člena ZD, pritožbeno sodišče pa je moralo zaradi tega ugoditi pritožbi toženke, sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tem temelji na določbi 355. člena ZPP. Pridržanje odločitve o toženkinih stroških pritožbenega postopka za končno odločbo je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

O ugotovitvi neveljavnosti oporoke pokojnega F. D.: Po zatrjevanju tožnice naj bi njen oče ob podpisovanju oporoke dva dni pred svojo smrtjo ne bil sposoben izraziti prave volje. To naj bi sledilo predvsem iz mnenja sodnega izvedenca nevrologa prof. dr. M. D., protislovnih izpovedi oporočnih prič S. V. in V. I. ter odvetnice S. A., ki je sestavila sporno oporoko. Tožnica poleg tega vztraja enkrat na stališču, da zapustnik ni sam podpisal oporoke, drugič pa, da ga je v to prisilila njegova druga žena kot oporočna dedinja. Pritožbeno sodišče je prepričano nasprotno. Pokojnik je bil na dan podpisa oporoke morda fizično izčrpan zaradi odpovedi več organskih sistemov, psihično pa je bil zagotovo sposoben doumeti dogajanja v svoji okolici, predvsem pa se svobodno odločiti in tudi izraziti svojo voljo. To sta v strokovnih mnenjih zapisala tako internist prim. J. Š. kot psihiater doc.dr. S. Z.. Nekoliko drugačno mnenje izvedenca nevrologa prof.dr. M. D. je bilo v tem postopku osamljeno, poleg tega pa je v njegovem mnenju izražena le bolj teoretična možnost (delne) nerazsodnosti pokojnika, kar ne more biti prepričljiv dokaz o neveljavnosti sporne oporoke. Razlogi, ki še govorijo v prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, so tudi v vsebini izpovedb prič, ki so kakorkoli sodelovale pri sestavi in podpisu sporne oporoke. Ne držijo pritožbene trditve tožnice, da so bile izpovedi oporočnih prič in odvetnice, ki je sestavila oporoko, pogosto kontradiktorne, saj so se razlike v opisovanju dogodka pojavile le v nepomembnih malenkostih, ki so spričo poteka časa razumljive.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje z izčrpno oceno vseh izvedenih dokazov pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice v zvezi z ugotovitvijo neveljavnosti oporoke. Pritožbo tožnice je bilo zato potrebno v tem smislu zavrniti kot neutemeljeno ter v točki 3 izreka potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica v pritožbi izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, to pa je pritožbeno sodišče razveljavilo že zaradi ugoditve toženkini pritožbi. Pritožbeno sodišče ne glede na to šteje, da tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka.