Jedro

Če med upravnim sporom po 26. členu ZUS zaradi molka prvostopnega in drugostopnega organa prvostopni organ izda odločbo, pa tožnik, pozvan po 32. členu tega zakona izjavi, da s to odločbo ni zadovoljen, zoper njo pa se ni pritožil, sodišče tožbi na podlagi 5. odstavka 42. člena ZUS ugodi in naloži toženi stranki, da odloči o tožnikovi pritožbi. Pri tem mora upoštevati nov prvostopni upravni akt, čeprav se tožnik zoper njega ni posebej pritožil. Če tožena stranka ugotovi, da je pritožba pomanjkljiva ali nepopolna, mora ravnati v skladu s prvim in drugim odstavkom 68. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije naloži, da odloči o pritožbi tožnice.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 1.2.1993 vložila zahtevek za priznanje valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.11.1992. Dne 17.7.1993 je prejela obvestilo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območne enote ..., da ji zahtevana razlika denarnega nadomestila ne pripada. Dne 27.7.1993 pa je od istega organa prejela obvestilo, da njen zahtevek ni bil zajet v obdelavo zaradi težav pri mehanografski obdelavi poračuna. Pri obvestilu z dne 25.8.1993 pa jo je organ ponovno obvestil, da ji zahtevana razlika na podlagi valorizacije denarnega nadomestila ne pripada. Ker navedena obvestila niso vsebovala nikakršnega pravnega pouka, je tožnica dne 15.9.1993 vložila pritožbo pri toženi stranki, dne 24.1.1994 pa je na podlagi določila 1. odstavka 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) vložila zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi. Ker odločbe tudi v nadaljnjem predpisanem roku ni prejela, je vložila tožbo po že navedeni določbi 26. člena ZUS. Smiselno predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da o zahtevku odloči in ji obračuna in izplača pripadajoči znesek valorizacije denarnega nadomestila za brezposelnost. Med sodnim postopkom je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je zahtevek tožnice zavrnil, ker naj bi tožnica prejemala najnižje denarno nadomestilo med brezposelnostjo, da se ji je navedeno denarno nadomestilo valoriziralo z vsakokratnim povečanjem zajamčenega osebnega dohodka, kar se je vršilo sproti, ter da odločba ustavnega sodišča ne velja za tovrstna denarna nadomestila.

Sodišče je tožnico pozvalo, da se izjavi v smislu 32. člena ZUS in sicer ali je z navedeno odločbo zadovoljna, ter ali še vztraja in koliko vztraja pri tožbi. Ta je v določenem roku izjavila, da s prvostopno upravno odločbo ni zadovoljna.

Tožba je utemeljena.

Med upravnim sporom, sproženim na podlagi 26. člena zakona o upravnih sporih zaradi molka upravnih organov prve in druge stopnje, je prvostopni organ izdal odločbo. Ker je tožnica, pozvana po 32. členu ZUS izjavila, da s prvostopnim upravnim aktom ni zadovoljna, je sodišče na podlagi 5. odstavka 42. člena ZUS odločilo, da mora tožena stranka odločiti o popreje vloženi pritožbi tožnice zoper molk prvostopnega organa. Pri odločanju o tej pritožbi pa naj tožena stranka upošteva med upravnim sporom izdano odločbo prvostopnega organa, pa čeprav se tožnica zoper njo ni pritožila. Če je glede tega pritožba pomanjkljiva ali nepopolna, naj tožena stranka ravna po določbah 1. in 2. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče je ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94). V smislu 62. člena ZUS je tožena stranka dolžna izdati odločbo najpozneje v 30-ih dneh od dneva, ko je dobila sodbo in je pri tem vezana na pripombe sodišča.