Jedro

Za odločanje o zastaranju izvršitve kazni zapora je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Predsednice Okrožnega sodišča v ... z dne 10. 9. 2008, s katerim je bilo ugotovljeno, da izvršitev enotne kazni 7 let in 6 mesecev zapora, izrečene tožniku s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, z dne 23. 9. 1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 12. 1993 ni absolutno zastarala in je bilo sklenjeno, da se tožnik ne izpusti. Tožnikova pritožba je bila kot neutemeljena zavrnjena s sklepom Predsednika Višjega sodišča v ... z dne 16. 9. 2008. 2. V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 113. in 115. člena Kazenskega zakonika – KZ (Ur. l. RS, št. 95/2004) in navaja, da je relativni zastaralni rok izvršitve enotne kazni zapora 7 let in 6 mesecev potekel dne 22. 12. 2003, absolutni zastaralni rok pa bi potekel 22. 12. 2013. Tožnik je sicer dne 21. 10. 1993 pobegnil s prestajanja kazni zapora, vendar pa je bila dne 22. 10. 1993 za njim razpisana tiralica, ki je bila dne 12. 6. 2003 ažurirana z dopisom ZPKZ ... Tako tiralica kot njeno ažuriranje pa predstavljata tako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni, in zato tudi pretrganje relativnega zastaralnega roka. Ker je bila tiralica ažurirana še pred potekom relativnega zastaralnega roka izvršitve kazni zapora, je bilo zastaranje izvršitve kazni zapora prekinjeno, zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper to sodbo je tožnik po odvetniku dne 24. 4. 2009 vložil revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odloči v skladu z 93. in 94. členom ZUS-1. Vztraja pri tem, da je izvršitev zaporne kazni zastarala in da samo ažuriranje tiralice ne predstavlja takega dejanja pristojnega organa, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja.

K 1. točki izreka :

4. Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožba zavrže. 5. Po določbi prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB-3 in 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Stvarna pristojnost sodišč je določena tako z zakoni, ki urejajo posamezne vrste postopkov, kot tudi z materialnimi predpisi. Po določbi 101. člena Zakona o sodiščih – ZS (Ur. l. RS, št. 94/2007) je za odločanje o izvršitvi in za odločanje o izvrševanju kazenskih sodb pristojno okrožno sodišče v kazenskem postopku, torej sodišče splošne pristojnosti.

6. Tožnik izpodbija sklep, s katerim je bilo na podlagi 28. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1 (Ur. l. RS, št. 110/2006) in 133. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP (Ur. l. RS, št. 32/2007) odločeno o zastaranju izvršitve kazni zapora, torej o izvrševanju kazenske sodbe. Za odločanje o tem pa je že glede na določbo 101. člena ZS izključno pristojno sodišče splošne pristojnosti. Da upravno sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o zastaranju izvršitve kazni zapora, izhaja tudi iz določbe 28. člena ZIKS-1 in določbe 133. člena ZKP. ZIKS-1 sicer v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločbe, izdane na njegovi podlagi, se izdajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Med temi pa ni odločb oziroma sklepov, izdanih na podlagi 28. člena ZIKS-1, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Po presoji Vrhovnega sodišča določba 28. člena ZIKS-1 napotuje na uporabo določbe 133. člena ZKP. Ta pa določa, da o vprašanjih dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni, torej tudi o vprašanjih v zvezi z zastaranjem izvršitve kazni, s posebnim sklepom odloči sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji. To pa je sodišče splošne pristojnosti. Tožniku pa je zagotovljeno tudi ustrezno pravno sredstvo zoper odločitev prvostopnega sodišča splošne pristojnosti, to je pritožba na Višje sodišče. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svojem sklepu I Ips 397/2008 z dne 6. 11. 2008. 7. Glede na navedeno bi moralo že sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K 2. točki izreka :

8. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

9. Po določbi drugega dostavka 84. člena ZUS-1 je vsebinsko odločanje o začasni odredbi mogoče le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče o reviziji odločilo, pogoj iz drugega odstavka 84. člena ZUS-1 ni več izpolnjen. Zato Vrhovno sodišče o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni vsebinsko odločalo, temveč jo je zavrglo.