Jedro

Nadomeščanje delavke v času porodniškega dopusta v načelu velja le za en porodniški dopust (365 dni). Za nadaljevanje nadomeščanja ali zaradi drugih razlogov mora biti izveden nov postopek za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Iz pogodbe o zaposlitvi mora biti razvidna prava volja strank o tem, za koliko časa sklepata delovno razmerje za določen čas. Iz pogodbe in dogovora strank delovnega razmerja mora biti tudi razvidno, kaj pomeni, da delavec sklepa delovno razmerje za čas do vrnitve delavke s porodniškega dopusta.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 30.12.1991 in št. 1/92 z dne 11.2.1992, s katerima je bil spremenjen sklep z dne 26.11.1990, na podlagi katerega je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas, do vrnitve A.B. s porodniškega dopusta. Zaradi daljšega dopusta za varstvo in nego otroka je bilo delovno razmerje podaljšano do 31.12.1991, nato pa zaradi izrabe letnega dopusta in dela v inventurah še do 31.1.1992. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da ostane v veljavi sklep z dne 26.11.1990 in da tožnik nadaljuje delovno rezmerje do vrnitve A.B. z drugega porodniškega dopusta, to je do 3.1.1993. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi nadaljnje zahtevke tožnika na vrnitev v delovno razmerje, na vpis delovne dobe v delovno knjižico, na plačilo prispevkov za socialno varnost, na plačilo plače in povrnitev stroškov postopka.

Takšno odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 2. alineo (prvega odstavka) 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, v nadaljevanju: ZDR), ker sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas zavedali, da gre za delovno razmerje za eno leto. Odbor za kadrovske zadeve tožene stranke je zakonito sprejel sklep, da tožniku preneha delovno razmerje 31.12.1991, ko se je A.B. vrnila s porodniškega dopusta. Hkrati je zakonito podaljšal delovno razmerje do konca izrabe letnega dopusta tožnika. Tožnik ne more zahtevati, da bi se delovno razmerje podaljšalo do izteka drugega porodniškega dopusta A.B. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi 2. alinee prvega odstavka 17. člena ZDR. Tožnik je sklenil delovno razmerje za določen čas le za prvi porodniški dopust A.B., ne pa tudi za drugi porodniški dopust. Če gre delavka ponovno na porodniški dopust, se postopek sprejema delavca za njeno nadomeščanje ponovi, vendar v tem primeru do takšnega primera ni prišlo. Navedb v dopolnitvi pritožbe sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi.

Navajal je, da je odločba o razporeditvi z dne 30.12.1991, edini akt, ki ga je prejel. Na podlagi sklepa Odbora za kadrovske zadeve z dne 20.12.1991 bi naj tožnik nadomeščal A.B. do 31.12.1991, ne pa do njene dejanske vrnitve, to je do 3.1.1993. Pritožbeno sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik odsotno delavko nadomeščal le v času njenega porodniškega dopusta, ne pa tudi v času njene odsotnosti z dela. Izpodbijana sodba ni pravilna tudi zato, ker nadomeščanje B. ne velja tudi v primeru, ko bi prišlo do podaljšanja porodniškega dopusta. Stališče pritožbenega sodišča, da ni upoštevalo navedb v dopolnitvi pritožbe, je v nasprotju s 351. in tretjim odstavkom 359. člena ZPP.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitev iz navedene točke 354. člena ZPP.

V revizijski navedbi, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, s čemer bi naj bili kršeni določbi 351. in 359. člena ZPP, revident smiselno uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Ta revizijski razlog ni podan.

V četrtem odstavku 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) je določen osemdnevni rok za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji.

Dopolnitev pritožbe po navedenem roku je v smislu 351. člena ZPP dovoljeno vložiti le takrat, ko ima pritožba pomanjkljivosti, ki so navedene v tem določilu ZPP in ko sodišče prve stopnje s sklepom od pritožnika zahteva, da v določenem roku vlogo popravi oziroma dopolni. Takšnih pomanjkljivosti pritožba z dne 17.5.1995 nima, dopolnitev pritožbe z dne 19.5.1995 pa je bila vložena po izteku pritožbenega roka, zato je pritožbeno sodišče utemeljeno ni upoštevalo in zato ni kršilo določb prvega odstavka 354. člena ZPP.

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pravdni stranki sta sklenili delovno razmerje za določen čas, zato je za razlago trajanja in morebitnega podaljšanja njunega pravnega razmerja treba upoštevati določbe 17. in 18. člena ZDR. Po 2. alinei prvega odstavka 17. člena ZDR, na katero nižji sodišči opirata svoji odločitvi, je dovoljeno delovno razmerje skleniti za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Drugi odstavek navedenega člena določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne odsotni delavec. V prvem odstavku 18. člena je določeno, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati.

ZDR v 76. in naslednjih členih ureja varstvo materinstva in pravice delavcev, ki skrbijo za otroke. V prvem odstavku 80. člena sta urejena porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka v skupnem trajanju 365 dni. Po prvem in drugem odstavku 81. člena ima delavka pravico, pod pogoji, ki so tam določeni (težja telesna ali duševna prizadetost otroka, dvojčki), do daljšega dopusta za nego in varstvo, ki pri polni odsotnosti matere z dela traja do petnajstih mesecev otrokove starosti.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, revizijskega sodišča ne prepričuje, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz doslej izvedenih dokazov izhaja, da je A.B., ki jo je tožnik nadomeščal, začela porodniški dopust 4.9.1990 (listina B7), kar pomeni, da sta se zaradi določbe prvega odstavka 80. člena ZDR porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka iztekla 4.9.1991. Zaradi nege in varstva otroka (prvi in drugi odstavek 81. člena ZDR) je bil A. B. porodniški dopust podaljšan za tri mesece, torej bi se moral izteči 4.12.1991. Po izpovedbi A.B. bi se naj porodniški dopust iztekel 31.12.1991. Tožena stranka je s sklepom Odbora za kadrovske zadeve z dne 26.11.1990 odločila, da tožnik sklepa delovno razmerje od 19.11.1990 (odločila je torej za nazaj !) do vrnitve A.B. s porodniškega dopusta. Pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena šele 3.4.1991, začetka delovnega razmerja ne določa, za prenehanje delovnaga razmerja pa je določen enak razlog, kot v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja. Po 4.12.1991, ko bi glede na izvedene dokaze delovno razmerje moralo prenehati, je tožena stranka dne 30.12.1991 (torej zopet za nazaj !) izdala sklep o razporeditvi tožnika in o osebnem dohodku do 31.1.1992. V dokaznem postopku ni bila ugotovljena prava volja strank delovnega razmerja, o tem, koliko časa bo trejalo delovno razmerje za določen čas. Revizijsko sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu v načelu velja le za en porodniški dopust (365 dni) in da za nadaljevanje nadomeščanja (nov porodniški dopust), ali zaradi drugih razlogov, mora biti izveden nov postopek za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Vendar pa določba v sklepu o sklenitvi delovnega razmerja in v pogodbi o zaposlitvi z dne 3.4.1991, da delovno razmerje traja "do vrnitve A.B. s porodniškega dopusta", dopušča tudi razlago, da tožnik ostane v delovnem razmerju ves čas odsotnosti B., neglede na to, za kakšno vrsto porodniškega dopusta gre (porodniški dopust 105 dni - prvi odstavek 80. člena ZDR; dopust za nego in varstvo 260 dni - drugi odstavek; daljši dopust za nego in varstvo, največ do petnajstih mesecev otrokove starosti - prvi in drugi odstavek 81. člena ZDR). O teh pomembnih okoliščinah sodišče prve stopnje dokazov ni dovolj natančno izvajalo.

Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek tako, da bo predvsem ugotovilo, kakšna je bila dejanska volja strank o trajanju delovnega razmerja, kakšne so bile odločitve organov tožene stranke o tem in da bo - zaradi neskladja dokazov - sprejelo stališče o tem, na katere dokaze opira odločitev. Tožena stranka bo morala predložiti vse listinske dokaze, ki so pomembni za odločitev, torej tudi ugovor tožnika zoper sklep o razporeditvi in drugostopno odločbo, s katero je bilo odločeno o ugovoru. Pri ponovni odločitvi bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da iz navedb in iz tožbenega zahtevka (tretji odstavek tožbenega petita) izhaja, da tožnik ne zahteva, da sodišče ugotovi, da se naj šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (prvi odstavek 18. člena ZDR), temveč, da je sklenil delovno razmerje za določen čas, vendar do vrnitve A.B. z drugega porodniškega dopusta.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.