Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje o obstoju terjatve moralo odločiti s posebnim sklepom in ne v izreku sodbe. Odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je v izreku sodbe zapisalo, da ugotavlja, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v določenem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plače za obdobje od decembra 2015 do februarja 2016 v zneskih kot izhaja iz I. točke izreka sodbe: za obdobje od decembra 2015 do januarja 2015 izplačati dnevnice v skupnem znesku 1.135,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka); obračunati razliko sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 461,25 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2016 dalje do plačila, v presežku, kar je tožnik zahteval več iz naslova regresa za letni dopust za leto 2015, je zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.221,73 EUR (IV. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti odvetniške stroške v znesku 305,46 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 8 dni brez obresti, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sklepa).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je glede pobotnega ugovora zatrjevala, da je tožnik malomarno in nestrokovno opravljal svoje delo, zato je tudi tožena stranka podala ugovor pobota v skupni višini 1.221,73 EUR. Toženi stranki je zaradi malomarnega dela tožnika na gradbišču A.v Italiji nastala škoda v znesku 1.221,73 EUR, kar je tožena stranka dokazovala s predložitvijo reklamacijskega zapisnika. Tožena stranka meni, da je v postopku dokazala, da je tožeča stranka malomarno in nestrokovno opravljala svoje delo in v posledici napak, za katere je odgovarjal tožnik skupaj z B.B. je nato morala tožena stranka poravnati znesek 2.443,47 EUR. Zato je tožnik dolžan povrniti škodo v znesku 1.221,73 EUR. V istem znesku pa je tožena stranka zahtevala povračilo škode tudi od B.B.. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi izrecno navedla, da bi tožnik moral poskrbeti, da se delo opravi v skladu z navodili, opravljeno delo pa bi moral tudi pregledati in popraviti morebitne pomanjkljivosti, česar pa ni storil. Po 131. členu OZ velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, zato bi moral tožnik dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženi stranki je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ker je opustil dolžno ravnanje, saj dela ni opravil v skladu z danimi navodili in v skladu s standardom dobrega strokovnjaka. Tožnik se je branil le, da je toženo stranko sproti obveščal o težavah zaradi nepriklopa vozičkov na elektriko, da naj bi bila za te težave izključno odgovorna tožena stranka, ker delavcem na gradbišču ni zagotovila ustreznih vodil in priklopa vozičkov na elektriko v času montaže vodil. Sodišče prve stopnje je vse navedbe in predlagane dokaze tožene stranke, v smeri zatrjevanega obstoja terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povzročitve materialne škode zavrnilo in s tem onemogočilo toženi stranki uveljavljanje njenih pravic pred sodiščem. S tem, ko sodišče ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se do navedb tožene stranke ni opredelilo je kršilo tudi pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi 23. člen Ustave RS, saj ni navedlo razlogov zaradi katerih ni zaslišalo direktorja tožene stranke C.C.. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka ter meni, da v izrek navedene sodbe ne sodi ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.221,73 EUR, saj ne gre za odločitev o tožbenem zahtevku v tem delu, zato bi moralo sodišče o tem odločiti s posebnim sklepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve sodišče ni zagrešilo, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

6. Tožena stranka se sicer pritožuje v celoti zoper sodbo in sklep naslovnega sodišča, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da se tožena stranka pravzaprav pritožuje le zoper ugotovitev o neobstoju njene terjatve zoper tožnika (1.221,73 EUR), ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje o obstoju terjatve moralo odločiti s posebnim sklepom in ne v izreku sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe in da je sodišče pravilno odločilo, ko je v izreku sodbe zapisalo, da ugotavlja, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 1.221,73 EUR.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke C.C.. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem direktorja C.C., ker ni pristopil na narok, na katerega je bil pravilno vabljen, prav tako pa svojega izostanka ni opravičil. Dokazovanje sicer obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, vendar o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Prav tako pa tožena stranka zavrnitve predlaganih dokazov, za katere je sodišče že na naroku za glavno obravnavo obrazložilo razloge, zaradi katerih jih ne bo izvedlo, ni grajala skladno z določbo 286.b člena ZPP. Glede na navedeno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je zaradi neizvedbe dokaza sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (pravica do izjave), ki je neposredni izkaz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Zakonitemu zastopniku tožene stranke je bila ta pravica vsekakor zagotovljena, bil je pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, vendar se naroka ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. 8. Tožena stranka je podala pobotni ugovor v višini 1.221,73 EUR za škodo, ki bi jo naj toženi stranki povzročil tožnik zaradi malomarnega dela na gradbišču v Italiji za naročnika A.. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 v prvem odstavku 177. člena določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. V tretjem odstavku pa je določeno, da če za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil, so vsi delavci enako odgovorni in povrnejo škodo v enakih delih. Tožena stranka je trdila, da sta na gradbišču v Italiji tožnik in sodelavec B.B. toženi stranki povzročila škodo v skupni višini 2.443,37 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala od obeh delavcev, v enakem delu. Tožena stranka se je sklicevala le na reklamacijski zapisnik naročnika, iz katerega pa ni razvidno, kakšne napake pri konkretnem delu je zagrešil tožnik, in v čem je njegovo delo odstopalo od standarda dobrega strokovnjaka. Tožena stranka tudi ni trdila, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik škodo sploh povzročil oziroma, da bi škodo povzročil naklepno oziroma iz hude malomarnosti. Predložen reklamacijski zapisnik namreč ne dokazuje ne nastanka škode niti višine škode. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi ji nastali stroški zaradi izvedbe reklamacije. Tega tožena stranka niti ni trdila. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ker dela ni opravil kot bi ga moral in da bi navedeno potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke C.C., v kolikor bi ga sodišče zaslišalo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika in z obrazložitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče, kot je že pojasnilo.

9. Ker tožena stranka, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni izkazala, da ji je terjatev v višini 3.581,33 EUR sploh nastala, saj za to ni predložila nobenih ustreznih dokazov, je odločitev sodišča prve stopnje, v zvezi s postavljenim pobotnim ugovorom tožene stranke, pravilna.

10. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.