Jedro

T. im. začasni terciarni strah (dveletni strah pred vožnjami z avtomobilom) torej ni trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pač pa kvečjemu dolgotrajna nevšečnost. Pretiran znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu zato v celoti kompenzira nekoliko prenizko dosojeno odškodnino zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevajoč tudi v pritožbi izpostavljen posttravmatski stresni sindrom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o ustavitvi postopka (1. točka izreka odločbe) razveljavi, odločitev o stroških (4. točka izreka) pa se spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša za 378,55 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženki naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, plačati 2.027,69 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2005 do plačila (2. točka). Višji tožnikov odškodninski zahtevek je zavrnilo (3. točka). Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 1.049,43 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

(2) Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi proti 1., 3. in 4. točki odločbe se sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in tožniku prisodi še preostalo zahtevano odškodnino z obrestmi ter stroški vred oziroma naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja, da tožbe ni umaknil niti delno, zato nasprotuje sklepu o ustavitvi postopka. Svoje navedbe je uskladil z izvedenskim mnenjem, ki ga v pritožbi delno povzema v oporo zavzemanju za višjo odškodnino po vseh škodnih postavkah. Opozarja, da je trpel posttavmatsko stresno motnjo, zato je zdravljenje trajalo eno leto, strah pred vožnjami pa dve leti. Po mnenju tožnika je prvostopenjsko sodišče tudi v premajhni meri upoštevalo „psihični moment“ in dejstvo, da je bil ob nesreči star šele 13 let. Meni, da je prvo sodišče neupravičeno zavrnilo obrestni del zahteva, in sicer obresti, zahtevane od 16. 11. 2004, ko je tožnik napisal odškodninski zahtevek, saj tožena stranka ni dokazala, da zahtevka tedaj ni prejela. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je njegov uspeh v pravdi po njegovem več kot 48 %, kot je ugotovilo prvo sodišče. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

(3) Toženka na pritožbi ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede sklepa o ustavitvi postopka in glede odločitve stroškov.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne in prepričljive razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je nato zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - UPB1), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih duševnih bolečin, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe ter posebej tudi tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Še višja zahtevana odškodnina bi šla po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

(6) Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I.), za pretrpljeno škodo pa je prejel približno pet povprečnih plač v RS. Dejanskim ugotovitvam, ki so podlaga za dosojeno odškodnino, tožnik niti ne nasprotuje, njihova pravna ocena pa je po presoji pritožbenega sodišča torej povsem ustrezna.

(7) Tožnika velja opozoriti, da duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti praviloma ne predstavljajo pravno priznane škode, razen v posebnih primerih, kar pa obravnavani primer ni. Skupen znesek dosojene odškodnine je zato ustrezen, četudi bi kazalo za enako odločitev navesti nekoliko drugačne razloge. T. im. začasni terciarni strah (dveletni strah pred vožnjami z avtomobilom) torej ni trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pač pa kvečjemu dolgotrajna nevšečnost. Pretiran znesek odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu zato v celoti kompenzira nekoliko prenizko dosojeno odškodnino zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevajoč tudi v pritožbi izpostavljen posttravmatski stresni sindrom.

(8) Pritožbeni razlogi, na katere se je skliceval tožnik, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. tč.) potrditi prvo sodbo.

(9) Ni pa pravilen in zakonit sklep o ustavitvi postopka. Tožnik ima prav, da svoje tožbe ni umaknil niti delno, pač pa je z vlogo, ki jo prvo sodišče šteje za smiselni delni umik, le spremenil njeno dejansko in pravno podlago. Ker so pritožbeni razlogi v tem primeru podani, je sodišče drug stopnje tožnikovi pritožbi glede sklepa o ustavitvi postopka ugodilo in sklep razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP). (Vrnitev v nov postopek ni potrebna, ker je sodišče prve stopnje v 3. točki svoje odločbe zavrnilo celoten del zahtevka nad prisojenim zneskom v 2. točki.)

(10) Tožniku je treba pritrditi tudi v grajanju stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, in sicer ocene tožnikovega tožbenega uspeha. Pri slednjem je treba upoštevati tudi tisto, kar je tožena stranka izpolnila prostovoljno, a po vložitvi tožbe. Tožnik je torej uspel po temelju v celoti, po višini pa s 4.400 EUR od zahtevanih 9.180,44 EUR, torej s 47,9 %, skupaj torej s približno 73,95 %. Upoštevajoč pravilno odmero potrebnih pravdnih stroškov obeh strank, ki ji tožnik ne nasprotuje, se pokaže, da je tožnik upravičen do povračila 1.620,85 EUR, toženki pa sam dolguje 192,87 EUR. Po pobotanju je tožnik upravičen do povračila 1.427,98 EUR stroškov, kar pomeni, da je bilo znesek stroškov, naložen v breme toženki, zvišati za 378,55 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP).

(11) Zavrnitev dela zahtevanih obresti od dneva pisanja odškodninskega zahtevka je pravilna. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati, kdaj je toženka prejela njegov poziv za plačilo odškodnine, in ne toženka, da ga ni prejela. Tega pač ne more dokazati. Prvo sodišče je zato v skladu s splošnim pravilom o dolžnikovi zamudi (299. čl. OZ) le to ugotovilo na dan, ko je posredovala poravnalno ponudbo, ker upnik ni dokazal, da bi bila v zamudi že preje.

(12) Tožnik je uspel s pritožbo proti ustavitvi postopka, kar pa na njegov uspeh v pravdi ni vplivalo, in delno s pritožbo proti stroškovni odločitvi, pri čemer je neuspešno izpodbijal odločitev o glavni stvari, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov (3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).