Jedro

Obstoj premoženja obsojenčeve žene in s tem morebitnega skritega premoženja obsojenca, ki je izraženo v njegovem še nedoločenem deležu na skupnem premoženju zakoncev, ne zadošča za ugotovitev, da se oškodovanec lahko poplača z drugim obsojenčevim premoženjem in s tem za razbremenitev odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje. Vložnik sicer pravilno opozarja, da bi se oškodovanec lahko poskusil poplačati oziroma prisilno izterjati dolg od obsojenca tudi na način, da bi zahteval določitev njegovega deleža na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člen ZZZDR (sedaj prvem odstavku 83. člena DZ) ter nato, če bi bil obsojencu prisojen določen delež na skupnem premoženju, vložil izvršbo na tem deležu premoženja. Vendar pa je uspeh primarnega zahtevka negotov. Takšno premoženje zato za presojo oškodovanja upnika ne more biti relevantno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 1. 2020 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta ter posebni pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu B. B. s. p. škodo v višini 7.511,26 EUR. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot uvodoma navaja, iz vseh zakonskih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Tožilec se glede očitkov vložnika v zahtevi pridružuje stališču nižjih sodišč. Pri tem izpostavlja 5. do 7. točko drugostopenjske sodbe, v katerih je sodišče po njegovi presoji jasno, razumljivo in prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je sledilo zaključkom prvostopenjskega sodišča. Izpostavilo je okoliščine, iz katerih je razviden obsojenčev naklep in obstoj vseh zakonskih znakov, vključno z odtujitvijo obsojenčevega premoženja in nastalimi posledicami za oškodovanca, ne oziraje se na to, ali je šlo za skupno premoženje ali ne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik v zahtevi po vsebini zatrjuje, da niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker da pri prodaji nepremičnine na naslovu ... ni šlo za odtujitev nepremičnine in oškodovancu s tem poslom tudi ni nastala škoda, temveč je premoženje le spremenilo obliko, oškodovanec pa se še vedno lahko poplača iz skupnega premoženja obsojenca in njegove žene, konkretno z izvršbo na nepremičnino na naslovu ..., ki da je v skupni lasti obsojenca in njegove žene. Pri utemeljevanju navedenega očitka se vložnik sklicuje na določbe drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)1, 55. člena ZZZDR2 in 57. člena ZZZDR3 in na tej podlagi trdi, da je bila prodana nepremičnina skupna lastnina obsojenca in njegove žene in ne solastnina kot to izhaja iz zemljiške knjige. Zato je bila tudi kupnina, plačana za to nepremičnino, skupna lastnina obeh zakoncev, ne glede na to, komu je bila nakazana. Upnik bi lahko tako uveljavljal plačilo terjatve iz tega skupnega premoženja z ustreznimi izvršilnimi in pravdnimi postopki. Zato sta po prepričanju vložnika nižji sodišči napačno presodili, da je obsojenec premoženje dejansko odtujil, ker za prodano nepremičnino ni dobil ekvivalentne protidajatve. Tudi sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da ni šlo za prenos obsojenčevega premoženja, temveč za skupno premoženje zakoncev in da premoženje ni bilo zmanjšano, temveč je le zamenjalo obliko. Vložnik se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 398/2010 z dne 4. 7. 2013, iz katere izhaja, da prodaja premoženja za ekvivalentno protidajatev ni odtujitev, temveč prerazporeditev premoženja. Na podlagi navedenih določb ZZZDR vložnik nadalje trdi, da je tudi novo kupljena nepremičnina skupno premoženje zakoncev, glede katere lahko upnik zahteva določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Zato bi sodišče ob pravilni uporabi določb ZZZDR o skupnem premoženju moralo ugotoviti, da obsojenec in njegova žena nista odsvojila ničesar, temveč sta le zamenjala nepremičnino. Najprej sta nepremičnino zamenjala za ekvivalent denarja, tega pa nato za nepremičnino. Pri tem meni, da je nepomembno, da se je kot lastnica nove nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala le obsojenčeva žena, tudi če je bilo to storjeno zaradi skrivanja pred obsojenčevimi upniki. Vpis v zemljiški knjigi namreč ne pomeni, da je lastnica samo obsojenčeva žena in oškodovancu to ne onemogoča izvršbe na to nepremičnino. Obsojenec ima ne glede na vpis v zemljiški knjigi lastninsko pravico na novi nepremičnini, ki jo je pridobil izvirno oziroma originarno. Vložnik pri tem trdi, da lahko oškodovanec na enak način z izvršbo poseže na novo nepremičnino, kot bi to lahko storil glede prejšnje nepremičnine, česar pa ni nikoli storil. Vložnik nižjima sodiščema očita, da so drugačne ugotovitve v tej zvezi pravno zmotne in da tudi ni obrazloženo, zakaj naj ne bi šlo za skupno premoženje zakoncev, pri čemer navaja, da je obramba že v prvotnih navedbah in v zaključni besedi uveljavljala, da gre za skupno premoženje. Vložnik opozarja še na izpovedbo priče D. D., ki je izpovedala, da je običajno, da se kupnina nakaže zgolj enemu od zakoncev, in navaja, da četudi bi obsojenec prenesel premoženje na ženo, to še vedno predstavlja njuno skupno premoženje.

6. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Odtujitev pomeni prenos lastništva, kar storilec doseže s prodajo ali darilom. Kaznivo dejanje je dokončano, ko drugemu nastane določena dejanska škoda. S to inkriminacijo se varuje oškodovančev premoženjski položaj in to v vsej svoji celovitosti. Kaznivo dejanje zato ni podano, če se lahko oškodovanec v izvršbi poplača z drugim storilčevim premoženjem oziroma če storilec dolg poplača kako drugače. Obstoj škode pa se presoja glede na trenutek izvršitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje je storjeno, četudi to premoženje še ni bilo predmet izvršbe. Upnik lahko namreč prosto izbira, kdaj bo predlagal izvršbo s posameznim izvršilnim sredstvom. Tako mu okoliščina, da na določenem storilčevem premoženju še ni predlagal izvršbe, ne more iti v škodo. Bistveno je, da to stori med postopkom prisilne izvršbe, kar je storilcu znano.4

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je obsojenec izpolnil vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja s tem, ko je kot dolžnik, zoper katerega je po predlogu oškodovanca tekel izvršilni postopek, zato, da bi preprečil plačilo oškodovanca, odtujil nepremičnino na naslovu ..., katere solastnik do ene polovice je bil, s tem, da jo je skupaj s solastnico C. C., ki je njegova žena, prodal D. D., ki je kupnino delno plačala v gotovini (ara), v večjem delu pa jo je nakazala na račun obsojenčeve žene. Kot je pojasnilo sodišče v obrazložitvi sodbe, obsojenec v zameno za prodano nepremičnino ni pridobil nobenih denarnih ali drugih sredstev, torej zanjo ni pridobil ekvivalentne protidajatve. S tem je obsojenec onemogočil poplačilo dolga do oškodovanca, saj poplačilo iz drugega obsojenčevega premoženja ni bilo mogoče, s čimer ga je oškodoval najmanj za dolgovani znesek v višini 7.511,26 EUR. Da je obsojenec ravnal na opisan način ravno z namenom preprečitve plačila oškodovanca v izvršbi, pa izhaja tudi iz nadaljnjih ravnanj, ko je skupaj z ženo sklenil pogodbo s prodajalcem stanovanja na naslovu ..., na podlagi katere je obsojenčeva žena pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini, obsojenec pa (zgolj) osebno služnost stanovanja.

8. Neutemeljeno je zatrjevanje vložnika, da pri prodaji nepremičnine na naslovu ..., ni šlo za odtujitev obsojenčevega premoženja. Kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige in prodajne pogodbe za predmetno nepremičnino, je bil obsojenec njen polovični (so)lastnik, pri čemer pa od prodaje tega premoženja ni prejel kupnine in s tem protivrednosti tega premoženja. Kupnina je bila namreč v večjem delu nakazana na račun obsojenčeve žene, v manjšem delu pa plačana v gotovini. Tudi v nadaljevanju pa ni bila položena ali prenakazana na obsojenčev račun. Dejstvo, da je obsojenčeva žena lastnica določenega premoženja, pa samo zase ne pomeni, da je to tudi skupno premoženje obsojenca in njegove žene, saj v skupno premoženje spada le tisto, kar zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Kot pravilno ugotavljata nižji sodišči gre za negotovo obsojenčevo premoženje. Če gre za skupno premoženje zakoncev, ga zakonec, ki ni evidentiran kot lastnik tega premoženja, res pridobi na originaren način, vendar to ne spremeni dejstva, da je obstoj in v nadaljevanju tudi delež tega premoženja neznan, nedoločen ter negotov in se ugotavlja šele, ko in če pride do prenehanja zakonske zveze ali ko se zahteva njegova delitev ali določitev deležev. Zato je z vidika upnika takšno premoženje bodoče in negotovo. Kot takšno pa za presojo oškodovanja upnika ne more biti relevantno. Obstoj premoženja obsojenčeve žene in s tem morebitnega skritega premoženja obsojenca, ki je izraženo v njegovem še nedoločenem deležu na skupnem premoženju zakoncev, tako ne zadošča za ugotovitev, da se oškodovanec lahko poplača z drugim obsojenčevim premoženjem in s tem za razbremenitev odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje. Vložnik sicer pravilno opozarja, da bi se oškodovanec lahko poskusil poplačati oziroma prisilno izterjati dolg od obsojenca tudi na način, da bi zahteval določitev njegovega deleža na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člen1 ZZZDR (sedaj prvem odstavku 83. člena DZ) ter nato, če bi bil obsojencu prisojen določen delež na skupnem premoženju, vložil izvršbo na tem deležu premoženja. Vendar pa je, kot že navedeno, uspeh primarnega zahtevka negotov. Takšnega položaja oškodovanca tako očitno ni mogoče enačiti s položajem, ko je bil obsojenec kot njegov dolžnik zemljiškoknjižni solastnik nepremičnine, na katero bi lahko oškodovanec neposredno posegel z izvršbo. S prodajo te nepremičnine, za katero obsojenec ni prejel plačila ali drugega premoženja, je tako oškodovanca prikrajšal za poplačilo njegove terjatve iz predmetne nepremičnine. Na navedeno tudi ne bi moglo relevantno vplivati v zahtevi zatrjevano dejstvo, da je bila prodana nepremičnina dejansko skupna lastnina obsojenca in njegove žene, čeprav je bila vpisana kot solastnina. Kot sta pojasnili že obe nižji sodišči, gre v obeh primerih za obsojenčevo premoženje, pri čemer pa je v primeru solastnine njegov delež že določen. Takšno zemljiškoknjižno stanje pa je oškodovancu omogočalo neposredno izvršbo na to premoženje obsojenca. Neutemeljeno vložnik pri tem zatrjuje, da je nepremičnina na ... že na podlagi samega zakona predstavljala skupno lastnino obsojenca in njegove žene. Ravno tako obramba v dokaznem postopku ni zatrjevala in še manj dokazovala, da bi bila predmetna nepremičnina (in tudi nova nepremičnina obsojenčeve žene) del skupne lastnine obsojenca in njegove žene kot to v zahtevi zavajajoče trdi vložnik, pa tudi ne, da bi to lahko relevantno vplivalo na uspešnost izvršbe na to nepremičnino (na naslovu ...) in poplačilo oškodovanca na tej podlagi. Ob povedanem se kot neutemeljen izkaže tudi očitek, da oškodovancu zaradi prodaje te nepremičnine ni nastala škoda. Do utemeljenosti očitka, da je obsojenec s prodajo nepremičnine na očitan način odtujil svoje premoženje in da ni šlo le za menjave oblike obsojenčevega premoženja, se je sodišče druge stopnje opredelilo v sedmi točki obrazložitve sodbe. Zato je tudi očitek neobrazloženosti drugostopenjske sodbe v tej zvezi neutemeljen.

9. Očitka materialne in procesne kršitve zakona sta upoštevajoč vse navedeno neutemeljena. Kolikor pa vložnik zatrjuje, da je premoženjsko stanje obsojenca bilo in je drugačno kot ga je ugotovilo sodišče, pa s tem izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi kazenskega zakona in določb kazenskega postopka nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obsojencu z odločbo Bpp 205/2021 z dne 15. 3. 2021 dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ga je Vrhovno sodišče ob upoštevanju določbe šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodne takse.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ta določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. 2 Ta določa, da se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih delih. 3 Ta v prvem odstavku določa, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. 4 Aleš Vodičar, komentar k 133. členu KZ-1, v: Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, str. 716 – 728.