Jedro

Prostorsko celovitost in namen izrabe prostora ter nepremičnine je treba obravnavani z vidika zavezanca oziroma prostora in njegovega namena, ne pa z vidika posameznega denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 2. točko izreka delne prvostopne odločbe je prvostopni organ tožnici za podržavljeno nepremičnino parc. št. 264/2 – … v izmeri 214 m2 določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (sedaj Slovenski državni holding d.d., v nadaljevanju SDH) v višini 431.423,00 DEM. V obrazložitvi je v zvezi z vračilom obravnavane nepremičnine organ navedel, da je sporna oblika vračila in nato posledično še njeno vrednotenje. Zavezanka za vračilo nepremičnine v naravi Republika Slovenija je uveljavljala ovire za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker gre za nekdanji rocenski dvorec, ki je predelan za potrebe izobraževanja in usposabljanja (dve predavalnici), v stavbah, ki se nahajajo okoli te stavbe, pa prebivajo udeleženci usposabljanj, le-ta pa se izvajajo tudi v obravnavani nepremičnini, z vračilom te nepremičnine v naravi pa bi se ta dejavnost onemogočila. Zagotovitev novega objekta pa bi pomenila nesorazmerno povečanje stroškov, saj ga ni mogoče nadomestiti s prerazporeditvijo drugih obstoječih objektov glede na ugotovitveno študijo za zagotovitev materialno-tehničnih pogojev za delo izobraževanj. Tožnica pa je temu nasprotovala, ker je objet neprimeren za predavalnice, le-te so zlahka nadomestljive, objekt sam pa leži na robu gozda in ne gre za del varovanega kompleksa. Organ je ugotovil, da so izkazane ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker bi z vračanjem nepremičnine nastala bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe celotnega prostora, ki je Policijska akademija Tacen. Iz posredovanih listin je tudi razvidno, da zavezanka na podlagi zakonskih obveznosti ali zaprosila drugih državnih organov le občasno odda proste kapacitete v skladu s Pravilnikom o lastni dejavnosti in s tem zagotovi racionalno rabo razpoložljivih prostorov in s tem tudi proračunskih sredstev. Okoliškim prebivalcem, zlasti otrokom in gasilcem pa omogoča uporabo zunanjih športnih površin za rekreativne namene s ciljem in namenom predstavitve v skupnost usmerjenega policijskega dela in dobrih odnosov z okoliškimi prebivalci. Dokaza z ogledom, ki ga je predlagala tožnica, organ ni izvedel, ker ogled ne bi v ničemer spremenil ugotovitev dejanskega stanja. Gre za del kompleksa Policijske akademije Tacen, ki služi dejavnosti izobraževanja. To potrjuje tudi Pravilnik o določitvi objektov in okolišev objektov Policijske akademije ter ukrepih za njihovo varovanje. Glede na navedeno je organ za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 264/2 določil odškodnino v obveznicah SDH v višini 431.423,00 DEM, ki izhaja iz cenitvenega poročila sodne izvedenke A.A. z dne 17. 11. 2007. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo dopolnil obrazložitev prvostopne odločbe in zavrnil pritožbo tožnice.

3. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka in opredelila procesne predpostavke v zvezi z vloženo tožbo. V zvezi s tožbenim razlogom bistvene kršitve določb postopka je navedla, da odločba ni obrazložena, saj organ ni navedel svojih ugotovitev o dejanski in pravni podlagi ovir za vrnitev v naravi, temveč je le povzel navedbe zavezanke. Edina formalna obrazložitev je v drugem in tretjem odstavku na 7. strani odločbe. Organ je štel, da so vloga stranke in navedbe dokazi, kar ne drži. Drugostopni organ je sicer poskušal to pomanjkljivost odpraviti z dopolnitvijo obrazložitve, vendar pa po mnenju tožnice pri tem ni bil uspešen, ker je o obstoju dejstev sklepal na podlagi podzakonskih predpisov, ki pa niso dokaz o obstoju dejstev. Tožnica se načeloma sicer lahko strinja s stališčem drugostopnega organa, da je pri ugotavljanju, ali gre za kompleks, bistveno dejansko stanje in ne formalnopravna ureditev določenega območja, čemur pa potem organ ni sledil, saj postopka ni dopolnil, kar pa bi moral z ogledom nepremičnin. Iz drugostopne odločbe tudi izhaja, da je odgovor na pritožbo podala zavezanka Republika Slovenije, tega pa tožnica ni prejela, kar je mogoče preveriti. S tem je drugostopni organ kršil načelo kontradiktornosti postopka oziroma načelo zaslišanja strank. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja je tožnica navedla, da je obravnavana nepremičnina stala na parc. št. 264/2 že v času podržavljenja in ovira po 32. členu ZDen ni izkazana. Prvostopni organ ni ne ugotavljal in tudi ne ugotovil, da bi bila podržavljena nepremičnina v času podržavljenja nezazidano stavbno zemljišče. Prav tako ni ugotavljal, ali se dejansko uporablja za potrebe državnih organov oziroma javnih služb. Po podatkih tožnice in navedbah zavezanke gre v naravi za pisarniške prostore, ki jih je po naravi stvari mogoče kadarkoli nadomestiti brez nesorazmernih stroškov. Tega organ sploh ni ugotavljal. Organ je sicer res navedel, da naj bi bila nepremičnina del kompleksa, vendar pa dejanskega obstoja kompleksa (prostorske kompleksnosti in izrabe prostora) sploh ni ugotavljal. Povsem nesprejemljiva je opustitev izvedbe dokaza z ogledom nepremičnine v naravi. Na podlagi podzakonskega predpisa ni mogoče ugotavljati obstoja kompleksa. Predlagan dokaz (ogled) je substancialen dokaz, brez katerega ni mogoče pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava je tožnica uvodoma navedla, da gre za posledico prej povzetih tožbenih razlogov. Za takšne pravne komplekse – kot jih interpretira upravni organ – bi se lahko štel npr. Triglavski narodni park ali krajinski parki. Lega podržavljenih nepremičnin znotraj tovrstnih ''pravnih kompleksov'' ne predstavlja ovire za vrnitev v naravi. Ni jasno, kaj naj bi bila pravna podlaga tega kompleksa. Tožnica je ponovno opozorila, da se obravnavana nepremičnina ne nahaja na območju, ki bi bilo morda ograjeno, da je dostop do nje prost, da je na tem območju vsak četrtek organizirana smučarska telovadba za otroke in tudi za člane ŠRD ... in za njihove bližnje. Torej ne gre za območje, ki bi štelo za kompleks. V zvezi z nedopustnim posegom v pravico do zasebne lastnine pa je še navedla, da se ne more s podzakonskim aktom vzpostaviti ovire za vračilo v naravi, ker bi to pomenilo, da jo je vzpostavila sama zavezanka po uveljavitvi ZDen. Pri tem je opozorila tudi na 88. člen ZDen. Z zavrnitvijo zahteve za vračilo v naravi je bila tožnici kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Predlagala je, da sodišče izpodbijani del odločbe prvostopnega organa odpravi in s sodbo samo odloči o stvari, podrejeno, da izpodbijani del odločbe odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranki z interesom Republika Slovenija in SDH na tožbo v danem roku nista odgovorili.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa, ki jo je ta sprejel v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča, I U 1033/2009 z dne 26. 1. 2010. S to sodbo je sodišče ugodilo tožbi (sedaj) stranke z interesom takrat še Slovenske odškodninske družbe d.d., sedaj SDH, in odpravilo odločbo drugostopnega organa, št. 4904-25/2008 z dne 25. 5. 2009, ter odločbo prvostopnega organa, št. 351-39/1996-187 z dne 27. 3. 2008, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Sodišče v tem upravnem sporu tako presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča oziroma njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijani akt pa presoja tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti .

8. Sodišče sodi, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zanj pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja:

9. Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopnega organa o vračilu podržavljene nepremičnine s parc. št. 264/2, ki v naravi predstavlja gradič ... v izmeri 214 m2, v odškodnini v obveznicah Slovenskega državnega holdinga v višini 431.423,00 DEM, pravilna. O nemožnosti vračila obravnavane nepremičnine v naravi (poleg še drugih zemljišč, glede katerih pa tožnica ne ugovarja v tem upravnem sporu) se je obširno opredelilo naslovno sodišče že v sodbi, I U 1033/2009 z dne 26. 1. 2010, in pri teh tudi vztraja.

10. Iz sodbe, I U 1033/2009 z dne 26. 1. 2010, tako med drugim izhaja, da je prvostopni organ ugotovitev o obstoju ovir za vračanje v naravi po 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (tudi za parc. št. 264/2) oprl na naslednja ugotovljena dejstva: - da v naravi obravnavane nepremičnine po sedanjem stanju (v objektih se nahajajo šola, upravna zgradba, namestitvene kapacitete za udeležence usposabljanj, učilnice, predavalnice, borilnice, telovadnice, na zemljiščih pa strelišča ter poligoni) predstavljajo kompleks Policijske akademije v Tacnu in služijo dejavnosti državnih organov in bi bila z njihovo vrnitvijo okrnjena možnost opravljanja te dejavnosti, – da gre za objekte posebnega pomena, saj je gibanje omejeno oziroma gre za varovano območje, – z vračilom določenih parcel v naravi pa bi se tudi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe celotnega prostora. Izkazanost povzetih dejstev in posledično obstoj ovir za vračilo v naravi izhaja iz navedb zakonitega zastopnika zavezanke za vračilo v naravi (Državnega pravobranilstva RS za Republiko Slovenijo), v spisu predloženih mapnih kopij, ortofoto posnetkov posameznega zemljišča oziroma parcele na tem območju ter ostalih pridobljenih listin. Pravilnost takšne odločitve nedvomno tudi potrjuje Pravilnik o določitvi objektov in okolišev objektov Policijske akademije ter ukrepih za njihovo varovanje, izdanem na podlagi 15. člena Zakona o policiji, ki v 3. členu določa obseg okolišev objektov Policijske akademije kot funkcionalnih zemljišč, ki jih sestavljajo med drugim tudi zemljišča s parc. št. 262/3, 261/1, 264/2 (ta je, kot že navedeno, sporna v tem upravnem sporu), 267/1, 266/2 in 266/2, ne glede na iz uradnih evidenc opredeljeno vrsto rabe kot kmetijskih zemljišč, za te okoliše - poleg objektov Policijske akademije – pa je glede na 1. člen ugotovljeno, da so zaradi izvajanja funkcije izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja posebnega pomena za opravljanja nalog policije. Ob izkazanem obstoju ovire za vrnitev v naravi (tudi) po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen pa zato postavitev izvedenca, ki bi obstoj kompleksa (še dodatno) ugotavljal, ne bi bila racionalna in bi organ s tem samo zavlačeval postopek. Tako tudi ne drži, da se v postopku ni ugotavljalo, ali se na tem območju oziroma v nepremičnini s parc. št. 264/2 dejansko opravlja dejavnost državnega organa, saj to nedvomno izhaja iz podatkov spisa. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je treba prostorsko celovitost in namen izrabe prostora ter nepremičnine obravnavati z vidika zavezanca oziroma prostora in njegovega namena, ne pa z vidika posameznega denacionalizacijskega zahtevka, kar je organ tudi storil. Za take vrste kompleks, kot ga opredeljuje 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen, pa tudi gre, saj bi se z vračanjem obravnavanem nepremičnine bistveno poseglo v okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen oziroma funkcijo, tj. izobraževanje oziroma usposabljanje. Podobno tudi komentar ZDen k 19. členu. Glede na povedano pa zato tudi ni bila potrebna izvedba dokaza z ogledom na kraju samem zaradi ugotovitve dejanskega obstoja kompleksa. Ob upoštevanju slednjega pa zato tudi dejanska raba nepremičnine s parc. št. 264/2 (ali gre za predavalnice oziroma za pisarniške prostore, ki se uporabljajo v zvezi z dejavnostjo usposabljanja) in možnost njene nadomestitve ni tako relevantna, kot to skuša prikazati tožnica.

11. Sodišče še vedno tudi ne more sprejeti tožničinega ugovora, da obstoj ovir ni izkazan, ker ne gre za varovano območje, saj ni fizično ograjeno z ograjo, saj varovanje obravnavanega območja ne pomeni samo varovanja v smislu fizične ograjenosti oziroma ograje, ki fizično ovira dostop do tega območja, temveč obsega – kot izhaja tudi iz zgoraj citiranega Pravilnika – operativno, tehnično in fizično varovanje, ki pa so glede na svojo funkcijo različna in se izvajajo po stopnjah varovanja, ki jih narekuje stopnja ogroženosti objekta in trenutne varnostne razmere. To pa še pomeni, da tudi izvajanje dejavnosti Športnega rekreacijskega društva ... na obravnavanem območju oziroma omogočanje športnih dejavnosti otrokom ter odraslim in dajanje v zakup znotraj varovanega območja določene nepremičnine s strani MNZ ne predstavljata takšnega ugovora, ki bi izpodbil povedano.

12. Z ustanovitvijo Policijske akademije in določitvijo njenih objektov in okolišev objektov pa tudi ni bil kršen 88. člen ZDen, saj s tem ni prišlo do razpolaganja s premoženjem (z morebitnim pravnim poslom oziroma z enostransko izjavo volje), temveč gre za ustanovitev določene institucije z ustreznim aktom s strani pristojnega organa v okviru njegovih pristojnosti, ki za svoje delovanje nedvomno potrebuje tudi prostore. Obstoj možnosti vrnitve po ZDen v naravi pa je treba tolmačiti kot možnost vrnitve v naravi in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po tem zakonu, ne glede na to, da je zakonodajalec kot primarno obliko vračila podržavljenega premoženja sicer določil vračilo v naravi, saj je za takšne primere, kot je obravnavani, določil vračilo premoženja v obliki odškodnine. Glede na povedano zato z tako odločitvijo organ ni kršil 33. člena Ustave RS.

13. Kot pa je razvidno iz izpodbijane odločbe, pa obstoj obravnavanega objekta že pred podržavljenjem ni sporen in zato 32. člen ZDen res ne more priti v poštev, vendar pa to glede na ugotovljene ovire za vračanje v naravi po 19. členu ZDen ne spremeni pravilnosti zaključka o nemožnosti vračila objekta v naravi.

14. V zvezi s tožbenimi ugovori o kršitvah določb postopka pa se sodišče sicer strinja, da zaključki prvostopnega organa glede povzetih ugotovitev oziroma navedb strank niso ravno izčrpni, kar je deloma popravil drugostopni organ, ko je dopolnil obrazložitev, vendar pa glede na siceršnji povzetek dejanskega stanja, predvsem relevantnih dejstev in okoliščin, ki so pomembna za odločitev o stvari in ki izhajajo iz odločbe, ta kršitev ni bistvena in ne vpliva na odločitev o stvari. Iz enakega razloga zato tudi ni bistveno, da se organ do določenih dokaznih predlogov ni izrecno opredelil. Glede neposlanega odgovora zavezanke Republike Slovenije na tožničino pritožbo tožnici pa sodišče še dodaja, da ZUP/86 (ki se po drugem odstavku 6. člena ZDen uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu) ne predvideva pošiljanje pritožbe zoper prvostopno odločbo morebitnim drugim strankam postopka (233. do 245. člen), iz 241. člena sedaj veljavnega ZUP pa tudi ne izhaja, da bi moral organ morebitni odgovor na pritožbo poslati pritožniku (oziroma v tem primeru pritožnici) zaradi njegove seznanitve, zaradi česar do kršitve načela kontradiktornosti po oceni sodišča iz tega razloga ni prišlo.

15. Glede na navedeno je sodišče, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so podatki spisa dali zanesljivo podlago za sprejeto odločitev (59. člen ZUS-1).

17. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.