Jedro

Izbor žaljivih, čustveno obarvanih besed, čeprav bi bilo mnenje mogoče izraziti na nežaljiv in nevtralen način, kaže na namen zaničevanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 600,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe 9.10.2008 do plačila. V presežku (za znesek 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.10.2008 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da ni razumljivo pojasnilo sodišča prve stopnje, da je kriva ovadba tudi sama kaznivo dejanje, glede na ugotovitev, da je bila ovadba zavržena, hkrati pa toženec ni bil kazenskopravno preganjan zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Toženec se namreč strinja, da ni dopustno o kom trditi ali raznašati nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu in mu očitati kaznivih dejanj, razen če storilec dokaže, da je to res ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil ali raznašal. Sodišče prve stopnje je prekršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, ko je ugotovilo, da je bila navedba o „navadni policijski laži“ v ovadbi napisana z izrecnim zaničevalnim namenom, saj tožnik zaničevalnega namena tožencu ni očital. Poleg tega se očitek o policijski laži nanaša na pojasnilo, ki ga je tožnik dal tožencu, tožnik pa je sam izpovedal, da o pritožbi toženca ni odločil v zakonskem roku. Končno se ne strinja z oceno, da je podan zaničevalni namen, saj je treba upoštevati nespreten način izražanja in težko razumljiv način razmišljanja toženca, kot navaja že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje brez trditvene podlage kot nedopustno ravnanje toženca šteje očitek v ovadbi, da tožnik dela z naklepom, saj se v isti osebi pojavlja kot oseba, zoper katero je podana pritožba ter isto pritožbo zavrne z namero neodgovarjanja za svoje nepravilno ravnanje. Glede na to, da tožnik ni zatrjeval, da bi bil navedeni očitek iz ovadbe v vzročni zvezi z zatrjevanimi duševnimi bolečinami, toženec seveda ni zatrjeval ali dokazoval, da bi to bilo res ali da bi imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zapisal, kot mu to neutemeljeno očita sodišče prve stopnje. Napačna je presoja, da je označba policistov kot lopovov negativna vrednostna sodba o tožniku kot policistu, dana z zaničevalnim namenom, saj gre le za izraz čustvene prizadetosti, nemoči in frustracije toženca, ki ni uperjen zoper delovanje tožnika, temveč zoper celotno policijsko obravnavo oziroma način reševanja pritožbe. Ovadba pa predstavlja tudi obrambo lastnih pravic, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kazenskopravne določbe, po katerih je protipravnost izključena, če se nekdo o kom žaljivo izrazi pri obrambi kakšne pravice ali varstvu pravičnih koristi. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da žaljivih vrednostnih sodb o drugem ni mogoče dokazovati, niti jih opravičevati s stališča obrambe lastnih pravic, materialnopravno zmotno. Tožnik niti ni zatrjeval, da je bilo njegovo psihično ravnotežje dalj časa porušeno, čeprav je ta okoliščina odločilni pogoj za pravno priznano škodo. Sodišče prve stopnje ugotovljene škode ne utemeljuje s prizadetostjo tožnika zaradi nedopustnih vrednostnih sodb toženca v ovadbi, ki bi lahko bile edine v vzročni zvezi z ugotovljeno škodo, temveč stopnjo duševnih bolečin in njihovo trajanje utemeljuje z odzivi tožnika in njegovih sodelavcev na posledice vložene ovadbe. Vložitev ovadbe, ki se kasneje zaradi pomanjkanja utemeljenega suma zavrže, pa ni protipravno ravnanje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj bi bila dobro ime in ugled tožnika v družbi okrnjena zaradi posledic vložitve ovadbe, ne pa zaradi njene nedopustne vsebine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sistem v policiji takšen, da se vidi, da je vložena ovadba in za katero dejanje, ne pa tudi vsebina ovadbe, z vsebino ovadbe pa se je seznanila najmanj državna tožilka (ki pa ni tožnikova sodelavka). Sodišče prve stopnje le pavšalno navaja, da verjame tožniku, da je bil zaradi obtožb in žaljivk iz ovadbe zelo prizadet. Toženec zaradi prekinitve vzročne zveze ne more biti odgovoren za kršitev varstva osebnih podatkov (v kolikor so se z ovadbo seznanili preko policijskega sistema) oziroma za nedopustna ravnanja, kot so obrekovanje in opravljanje (glede na izpovedi priče D. L. in ostalih prič, ki so izpovedale, da se je o vloženi ovadbi na začetku govorilo, vendar je šlo bolj za čvek-trače). Ugled tožnika z ravnanjem toženca ni bil prizadet, saj iz izpovedi prič D. L., Z. L. in I. F. izhaja, da je imel tožnik avtoriteto in je užival spoštovanje ter so ga policisti cenili in ga še sedaj cenijo, pa tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da večinoma policisti niso verjeli govoricam o vloženi ovadbi. Glede na obrazložitev sodišče prve stopnje očitno pritrjuje stališču toženca, da se posameznik, ki ima izoblikovano pozitivno dojemanje lastne vrednosti in definirano osebno integriteto na pozitiven način, ne more užaliti, vendar dokazno breme glede navedenega ni na tožencu, zato toženec ni bil dolžan predlagati izvedenca psihološke stroke. Če sodišče prve stopnje brez izvedenca ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je bil tožnik sploh užaljen, bi moralo o tem sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu in šteti, da tega tožnik ni dokazal. Ne zadostuje laična in abstraktna ocena sodišča prve stopnje, da bi bil vsak povprečno intelektualno in emocionalno razvit človek ob takšnih očitkih v ovadbi prizadet, saj bi bilo treba ugotoviti prizadetost konkretnega tožnika. O intenzivnosti in trajanju zatrjevanih duševnih bolečin sodišče glede na konkretne okoliščine primera (delo policistov je izpostavljeno kritikam in javnosti, tožnik je že prej prejel žaljive dopise, ki jih je prezrl) ne more zaključiti brez izvedenskega mnenja. Tožnik niti ni zatrjeval, da je bilo njegovo duševno ravnotežje dalj časa porušeno ali da bi imel zaradi ravnanja tožnika zdravstvene težave, čeprav sta stopnja in trajanje duševnih bolečin odločilni pogoj za pravno priznano škodo. Uporabljeni izrazi niso bili primerni, vendar glede na konkretne okoliščine primera, ki jih je toženec že izpostavil, ni mogoče, da bi jih tožnik jemal osebno, z jezo, žalostjo in občutkom zmanjšane vrednosti. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 1165/2008 izpostavilo, da so policisti zaradi vloge, ki jo imajo v družbi, dolžni trpeti višjo stopnjo kritike in ostra, neprizanesljiva, včasih pretirana mnenja, kar je treba upoštevati tudi v konkretnem primeru. Napad na dobro ime in ugled je treba ocenjevati tudi objektivno, ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zavrnilo prispevek M. C. in S. K.. Odškodninsko pravo bi moralo varovati oškodovanca le, če bi ta izkazal objektivno opredeljene škodne posledice, ki jih tožnik ni zatrjeval. Poleg tega bi za učinek moralnega zadoščenja zadostovalo že opravičilo, ki ga tožnik sploh ni terjal. Z opravičilom bi tožnik zmanjšal zatrjevano škodo. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik sploh ni zahteval povračila stroškov, vendar je v nadaljevanju primerjalo stroške, ki jih je imela vsaka stranka. Drugi odstavek 154. člena ZPP ne more priti v poštev, saj ureja situacijo, ko vsaka stranka krije svoje stroške, medtem ko je bilo v izreku odločeno le o stroških toženca in ker gre za denarni zahtevek. Poleg tega ni podlage za delitev uspeha po temelju in višini. Treba bi bilo upoštevati, da je tožnikov uspeh le 12%, kar pomeni, da je toženec upravičen do povračila 88% pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Varstvo osebnostnih pravic posameznika zagotavlja že 35. člen Ustave RS. Poleg tega pravno podlago za presojo pravice do denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic predstavlja prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki med drugim določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Civilni predpisi ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, zato si sodna praksa pri presoji civilnega delikta razžalitve dobrega imena in časti pomaga s kazenskopravnim pojmovanjem teh pojmov.

Ne drži pritožbeni očitek o nerazumljivosti navedbe sodišča prve stopnje, da je kriva ovadba tudi sama kaznivo dejanje, ki ga stori tisti, ki koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju ugotovilo, da je bila kazenska ovadba, ki jo je toženec vložil proti tožniku, zavržena, tožencu pa ni mogoče očitati napačne pravne subsumpcije dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Zavzelo je torej stališče, da tožencu ni mogoče očitati vložitve krive ovadbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), ko je ugotovilo, da je toženec objektivno žaljivo navedbo o „navadni policijski laži“ podal z namenom zaničevanja. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik trditvenemu bremenu v zvezi z zaničevalnim namenom zadostil. Trdil je namreč, da gre za podcenjujoče izjave, da je toženec z njimi presegel meje dobrega okusa in dopustne kritike ter da je bil njihov namen diskreditacija in blatenje njegovega imena in časti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je toženec žaljivo navedbo o navadni policijski laži podal z očitnim namenom zaničevanja, zato pritožba ne more uspeti z navedbami o nespretnem načinu izražanja in težko razumljivem načinu razmišljanja toženca. Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da se očitek o policijski laži nanaša na pojasnilo, ki ga je tožnik dal tožencu v zvezi z reševanjem pritožbe, glede katere je tožnik priznal prekoračitev pritožbenega roka, saj to ne drži. Nanaša se na tožnikovo pojasnilo o nerazumljivosti pritožbe toženca.

Sodišče prve stopnje razpravnega načela iz 7. člena ZPP ni prekršilo niti v zvezi z ugotovitvijo žaljivosti trditve, da tožnik dela z naklepom, ker se v isti osebi pojavlja kot oseba, zoper katero je podana pritožba, ter isto pritožbo zavrne z namero neodgovarjanja za svoja nepravilna dejanja. Glede na podano trditveno podlago je tožnik nedvomno tudi navedeno žaljivo neresnično trditev štel za nedopustno ravnanje toženca, s katerim je ta posegel v njegovo čast in dobro ime, s čemer mu je povzročil duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da toženec ni zatrjeval in dokazoval resničnosti te žaljive navedbe, s čemer bi ta izgubila element protipravnosti.

Končno je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo tudi zapis v ovadbi, v katerem toženec policiste, zoper katere je vložil ovadbo, označuje kot lopove najčistejšega kova, ki se ne ločujejo od ostalih tatov in kradljivcev. Glede na način izražanja, oblikovanje mnenja kot zaključne misli v ovadbi in njegovo usmerjenost v konkretne policiste, zoper katere je vložil ovadbo, torej tudi tožnika, gre nedvomno za negativno vrednostno sodbo, s katero je tožnik zasledoval izključno zaničevalni namen, kot je to obširno in prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je toženec izbral žaljive, čustveno obarvane besede, četudi bi lahko svoje mnenje izrazil na nežaljiv in nevtralen način, kar nedvomno kaže na njegov zaničevalni namen. Ni mogoče šteti, da gre le za za kritiko tožnikovega dela oziroma za kritiko celotne policijske obravnave, za kar se zavzema toženec v pritožbi, temveč ima naveden zapis namen razvrednotiti tožnika kot osebnost. Pritožba neutemeljeno oporeka materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da žaljivih vrednostnih sodb o drugem ni mogoče dokazovati niti jih opravičevati s stališča obrambe lastnih pravic. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 32/96. Tudi glede na določbo tretjega odstavka 169. člena KZ, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi, razžalitev ne izgubi elementa protipravnosti, če se je nekdo o kom žaljivo izrazil pri obrambi njegovih pravic, pa je to storil z zaničevalnim namenom. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja, da ni mogoče šteti, da je toženec negativno vrednostno sodbo o tožniku izrazil pri obrambi svojih pravic.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo pomen prispevka M. C. in S. K.. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je toženec z žaljivkami v ovadbi prestopil višji prag tolerance, ki se zahteva od policistov kot predstavnikov javne oblasti. Poleg tega pa še opozarja, da se toženec neutemeljeno sklicuje na stališče iz zadeve II Ips 1165/2008, po katerem so policisti zaradi vloge, ki jo imajo v družbi, dolžni trpeti višjo stopnjo kritike in ostra, neprizanesljiva, pretirana mnenja. V obravnavanem primeru namreč toženec žalitev tožnika ni podal med razpravo v javnosti oziroma pri poročanju o temah, pomembnih za javnost. V zvezi z navedbami v pritožbi, s katerimi toženec uveljavlja prekinitev vzročne zveze in tožnikovo škodo pripisuje kršitvi varstva osebnih podatkov oziroma obrekovanju in opravljanju s strani drugih oseb, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za pritožbene novote, ki jih toženec v pritožbi ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast). Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da do posega v dobro ime tožnika ni moglo priti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sistem v policiji takšen, da se vidi, da je vložena ovadba in za katero kaznivo dejanje je bila vložena, ne vidi pa se vsebine ovadbe. Z vsebino ovadbe pa so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje vendarle seznanjeni najmanj državna tožilka in posamezni policisti. Glede na navedeno ni dvoma, da se z vsebino ovadbe ni seznanil le tožnik, temveč tudi določen, sicer ozek krog ljudi, ki pa je za tožnika kot policista in komandirja zelo pomemben. Z njimi namreč sodeluje in jim je (policistom) nadrejen. Po povedanem je pravilen zaključek, da so očitki in žaljivke prizadeli ne le čast, temveč tudi dobro ime tožnika. Pritožba ne more uspeti z opozarjanjem na izpovedi prič D. L., Z. L. in I. F., da policisti tožnika še vedno cenijo. Navedeno ne pomeni, da v obdobju, ko so se policisti seznanili z ovadbo, do zmanjšanja ugleda tožnika ni prišlo. Četudi večina policistov ni verjela govoricam, to ne pomeni, da med policisti niso obstajali nekateri, ki so v delo tožnika podvomili. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil trden in ugleden položaj tožnika vendarle nekoliko omajan.

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da vložitev ovadbe ni protipravno dejanje, zato tožnikova čast in dobro ime ne moreta biti prizadeta že zgolj zaradi vložitve ovadbe. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikovo nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti zmotno utemeljevalo tudi z vložitvijo ovadbe. Duševne bolečine, zvezane z vložitvijo ovadbe, je treba podobno, kot je sodišče prve stopnje že storilo glede duševnih bolečin, zvezanih s pritožbo, ločiti in upoštevati le duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel zaradi žaljivk in neresnic v ovadbi. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel le, ker je bila proti njemu vložena ovadba. Na podlagi tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bil tožnik zelo prizadet zaradi žaljivk v ovadbi. Tožnikova izpoved je dokaz in šteti je, da je tožnik zadostil dokaznemu bremenu glede svojih trditev, da je v času, ko je bil seznanjen z neresničnimi trditvami in žaljivimi obdolžitvami, doživel jezo, žalost in prizadetost. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o tožnikovi prizadetosti podkrepilo še z oceno, da bi bil vsak povprečno intelektualno in emocionalno razvit človek ob takšnih očitkih v ovadbi prizadet, kar pomeni, da so očitki nedvomno objektivno žaljivi in je s tega vidika tožnikova izpoved še prepričljivejša. V kolikor je toženec trdil, da ima tožnik izoblikovano takšno osebnost, da se ne more užaliti, bi moral predlagati ustrezen dokaz - sodnega izvedenca, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Tožnik je glede duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi razžalitve časti in dobrega imena, podal ustrezne trditve. Ni pa mu bilo treba izrecno zatrjevati, da je bilo dalj časa porušeno njegovo duševno ravnovesje, če je o tem mogoče zaključiti glede na celoto njegovih trditev. Ne drži pritožbeni očitek, da bi glede na konkretne okoliščine primera (delo policistov je bolj izpostavljeno kritiki, tožnik je že prej prejemal žaljive dopise, ki jih je prezrl) o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin sodišče prve stopnje lahko zaključilo le na podlagi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je o obstoju duševnih bolečin tožnika zaradi razžalitve časti in dobrega imena pravilno zaključilo na podlagi izpovedi tožnika. Tako je ugotovilo, da so bile duševne bolečine zelo intenzivne tistega dne, ko je za ovadbo (torej tudi za njeno vsebino) zvedel in še nekaj dni, potem pa je duševne bolečine v manjši intenziteti trpel še do zavrženja ovadbe. O prizadetosti tožnika sta izpovedali tudi priči Z. L. in I. F., nenazadnje pa o njej pričajo tudi ravnanja samega tožnika, ki je na primer zato, da bi opral svoje dobro ime, sklical celo delovni sestanek, na katerem je pojasnjeval situacijo. Naštete ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, nedvomno omogočajo zaključek, da je tožnik zaradi razžalitve časti in dobrega imena trpel duševne bolečine, ki po intenzivnosti in trajanju niso bile zanemarljive. Zato ni mogoče govoriti o obstoju zgolj neznatne škode, ki ne predstavlja pravno priznane škode in tožnika ne opravičuje do pravične denarne odškodnine, za kar se zavzema toženec v pritožbi. Če tožnik ni imel zdravstvenih težav oziroma zaradi njih ni iskal zdravniške pomoči, še ni mogoče sklepati, da ni trpel duševnih bolečin takšne intenzivnosti in takšnega trajanja, da predstavljajo pravno priznano škodo. Ni mogoče zaključiti, da gre tožniku le za pridobitev premoženjske koristi, ker je od toženca zahteval plačilo odškodnine in ne le opravičila, saj je nenazadnje do tega upravičen na podlagi 179. člena OZ. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo odškodninsko pravo varovati oškodovanca le, če bi ta izkazal objektivno opredeljene škodne posledice, na primer izgubo dela. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel izključno zaradi razžalitve časti in dobrega imena z žalitvami in neresnicami iz ovadbe, ter dejstvo, da je bila prizadeta le oškodovančeva veljava v očeh določene skupine ljudi in ne tudi v drugih razmerjih, pa še to le v manjši meri, je po presoji pritožbenega sodišča denarna odškodnina v višini, kot jo je odmerilo že sodišče prve stopnje, to je v višini 600,00 EUR, pravična.

Toženec se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pravdnih stroškov tožnika ne bi smelo primerjati s pravdnimi stroški toženca. Sodišče prve stopnje bi lahko tudi brez izrecnega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov štelo, da je tožnik zahteval povrnitev pravdnih stroškov, ker jih je priglasil. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Navedeno določbo je mogoče uporabiti tudi pri denarnih zahtevkih. Razlikovanje med uspehom po temelju in uspehom po višini pri odškodninah za nepremoženjsko škodo, pri katerih je sporen tudi temelj odškodninske obveznost, ni nepravilno in sodišču prve stopnje takega postopanja ni mogoče očitati. Ker je ugotovilo, da je uspeh pravdnih strank približno enak, je odločitev, da nosi toženec sam svoje pravdne stroške, ustrezna.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).