Jedro

Ob ugotovitvi, da gre v zadevi za isto upravno stvar (ugotovitev državljanstva), je tožena stranka pravilno uporabila določila prvega dela 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (da se o isti stvari že vodi upravni ali sodni postopek).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika za uvedbo postopka ugotovitve državljanstva. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevo za ugotovitev državljanstva v kateri je navedel, da vlaga vlogo za sprejem v državljanstvo, vendar naj se prošnja prvenstvo šteje kot zahteva za ugotovitev državljanstva po rodu. Ugotavlja, da je tukajšnji upravni organ s svojo odločbo št. ... z dne 28. 3. 2007, ki je postala dne 29. 5. 2007 dokončna, o njegovem državljanstvu že odločil. Zaradi tega razloga je zahtevo tožnika na podlagi 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel. Organ druge stopnje je potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da se je postopek za ugotovitev državljanstva začel že v letu 1993, nadaljevanje postopka pa je, na podlagi sodbe upravnega sodišča, steklo šele v letu 2007. V svojem dopisu Ministrstvu za notranje zadeve z dne 13. 5. 2007 je glede opredelitve pravne podlage predlagal, naj se njegova prošnja prvenstveno šteje kot zahteva za ugotovitev državljanstva po rodu. Meni, da tožena stranka nima podlage za to, da predmetni postopek oziroma zahtevo vodi pod isto (zgornjo) opravilno številko. Tudi, če bi vložil novo zahtevo za priznanje državljanstva, je upravni organ ne bi smel razvrstiti pod številko, pod katero je voden drug postopek, pa čeprav istega predlagatelja. Iz vsebine postopka, ki je bil zaključen z odločbo z dne 28. 3. 2007 izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se tožnik po 28. 8. 1945 ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Predmetni postopek se je tako vodil na podlagi določil 9. v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in je zaradi tega povsem specifičen, saj se ugotavlja priznanje državljanstva za potrebe postopka denacionalizacije. Njegova vloga pa se je nanašala na ugotovitev državljanstva po rodu. Pripominja, da v prvem postopku (denacionalizacija) ni bil zavezan k plačilu sodnih taks, k čemur pa ga je organ v tem postopku pozval, čeprav za to pravne podlage niti ni navedel. Ni namreč mogoče, da bi bil predlagatelj dolžan plačati upravno takso za zahtevek v postopku, katerega je naslovni upravni organ vodil pod opravilno številko zadeve, kjer predlagatelju upravne takse ni bilo potrebno plačati in kjer je bil razlog zavrženja zahteve ravno tek predmetnega postopka. Ne glede na navedeno pa je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz razloga, ker zadeva na katero se sklicuje naslovni upravni organ in ki se vodi pod zgornjo opravilno številko ni postala pravnomočna, kakor to edino smiselno zahteva 4. odstavek 129. člena ZUP. Zoper odločbo upravnega organa z dne 28. 3. 2007 je namreč dne 28.6.2007 vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, o kateri še ni bilo odločeno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi upravni akt organa prve stopnje in posledično tudi odločbo Ministrstva za notranje zadeve in vrne zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu organu z ustreznimi navodili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa prve stopnje o zavrženju vloge tožnika za ugotovitev državljanstva, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Iz upravnih spisov izhaja, da je Upravna enota A. dne 28. 3. 2007 z odločbo št. ... v 2. točki izreka odločbe ugotovila, da tožnik, rojen 7. 5. 1934 na B., sedaj A., ni državljan Republike Slovenije. V 3. točki izreka pa je odločila, da se po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tožnik po 28. 8. 1945 ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Navedeno odločitev je potrdil organ druge stopnje. Ni sporno, da je tožnik zoper odločitev organa druge stopnje vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, o kateri pa še ni bilo pravnomočno odločeno. Sporno tudi ni, da je tožnik dne 13. 5. 2007 na Ministrstvo za notranje zadeve naslovil dopis (vlogo) s predlogom, naj se njegova zahteva šteje kot zahteva za ugotovitev državljanstva po rodu na podlagi 1. odstavka 4. člena eventualno v zvezi z 39. in 43. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-UBP 2).

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da gre v obravnavani zadevi za isto upravno stvar, saj gre v obeh primerih za odločanje o ugotovitvi državljanstva tožnika, čeprav na različni pravni podlagi. Gre torej za odločanje organa o pravici fizične osebe na področju upravnega prava (2. člen ZUP). Za zavrženje vloge po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP mora biti izpolnjen le eden od alternativno predpisanih pogojev, in sicer: 1. da se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek; 2. da je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; ali 3. če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira (nov) zahtevek, ni spremenilo. Po presoji sodišča je zato tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabila določbe prvega dela 4. točke 1. odstavka 129. člena (da se o isti stvari že vodi upravni ali sodni postopek) v zvezi z 2. členom ZUP (da gre za isto upravno zadevo: ugotovitev državljanstva). Tožnik zato zmotno meni, da sta organ prve stopnje in tožena stranka nepravilno uporabila določbo navedenega člena ZUP, ker zadeva še ni postala pravnomočna.

Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe tožbene navedbe, ki se nanašajo na vodenje zadeve pod isto opravilno številko in glede plačila oziroma terjatve za plačilo upravne takse, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.