Jedro

Vzpostavljeno pravno razmerje se lahko opredeli le kot prekarij, torej kot posebno vrsto posodbe, kjer je dovoljena uporaba stvari do preklica. Soglasje pravnih prednikov tožnice namreč ne upravičuje tožene stranke do brezplačne rabe zemljišča v neomejenem časovnem obdobju. Prekaristično razmerje omogoča tožnici, da od tožene stranke kadarkoli zahteva vrnitev nepremičnine. Ker zakon ne zahteva sodnega prenehanja prekarističnega razmerja z izdajo oblikovalne sodbe, bi tak preklic lahko pomenil tožničin dopis toženki oziroma vsaj vložitev tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka na severovzhodnem delu parcele 817 k.o. x dolžna vzpostaviti prvotno stanje, tako da odstrani betonske temelje, stebre, mrežo in nasip, zemljišče nazaj humuzira ter ga izroči tožeči stranki v posest in postavi mejni znamenji na tromejah med parcelami št. 862/4, 816 in 817 ter med parcelami št. 816, 817 in 915, vse k.o. x. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 817, k.o. x in še naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da tožena stranka na parceli 817 k.o. x, v lasti tožeče stranke, izvršuje pravno veljavno posest na podlagi Dogovora o pravici do uporabe z dne 20.10.1998. Dogovor tožeče stranke ne zavezuje, saj ni veljavno sklenjen. Predmetno zemljišče je bilo v solastnini pravnih prednikov tožeče stranke, njenih staršev R. in D. T.. Dogovor je podpisal samo R. T., D. pa ne, čeprav bi v skladu s pravno veljavnimi predpisi morala skleniti in podpisati takšen dogovor oba, saj je šlo za razpolaganje, ki presega redne posle. Sodišče napačno zaključuje, da se je D. s takšnim dogovorom strinjala, ker je podpisala kupoprodajno predpogodbo, v kateri je tudi določilo, ki toženi stranki dopušča, da takoj po plačilu polovice kupnine pristopi k urejanju in čiščenju terena, to je spornega dela parcele 817 k.o. x. Čeprav je D.T. predpogodbo res podpisala, izhajajo iz Dogovora o pravici do uporabe veliko večja upravičenja kot samo urejanje in čiščenje terena in sklepanje sodišča o soglasju ni pravilno. Četudi bi soglasje D. T. bilo podano in je dogovor veljaven, tožena stranka uporablja sporno parcelo v večjem obsegu, kot to iz dogovora izhaja. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka natančno opiše, kakšne posege je na zemljišču naredila tožena stranka, kaj pa bi lahko naredila na podlagi dogovora. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev pravil postopka, saj odločitve, da ne bo sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke glede zaslišanja prič D.D.T.,V.D. in P.F. ni ne utemeljilo ne obrazložilo, v dokazni oceni pa ni upoštevalo izpovedbe priče A.G.. Sodišče je tudi nepopolno raziskalo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo glede tožničinega zahtevka za postavitev mejnikov in glede zahtevka za opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnice, predvsem glede izpusta vode s parcele tožene stranke na parcelo tožnice. Napačno je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da sta sporna mejnika obstajala. Možnost, da sta mejnika obstajala in sta zdaj zasuta, dopušča tudi tožena stranka, poleg tega pa sta obe pravdni stranki v dokazne namene predlagali ogled kraja, ki ga je sodišče zavrnilo kot nepotrebno. Tožena stranka je večkrat prerekala navedbe toženca, da je kanal, ki je odvajal vodo na zemljišče tožeče stranke, že saniran in je obrazložitev sodišča, da tožeča stranka takim navedbam tožene stranke ni ugovarjala in je torej tožbeni zahtevek v tem delu že izpolnjen, napačna.

3. Tožnica je vložila dopolnitev pritožbe, vendar po poteku pritožbenega roka, zato dopolnitev ni mogla biti predmet pritožbenega preizkusa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravna prednika tožeče stranke 1.10.1998 s toženo stranko sklenila predpogodbo, s katero sta se zavezala toženi stranki prodati severovzhodni del parcele 817 k.o. x v izmeri 2000 m2, za kupnino 10.000,00 DEM in pod pogoji, ki jih je določal Zakon o kmetijskih zemljiščih. Ta je za prodajo kmetijskega zemljišča določal obveznost pridobitve soglasja Upravne enote. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da toženka prodajalcema že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe plača polovico kupnine (5.000,00 DEM) kot aro. Z namenom takojšnje prepustitve rabe zemljišča, ki je bil predmet predpogodbe, pa sta prodajalca s toženo stranko 20.10.1998 sklenila Dogovor o pravici do uporabe zemljišča. Od tedaj tožena stranka uporablja sporni del parcele, zdaj v lasti tožeče stranke, čeprav kasneje kupoprodajna pogodba nikoli ni bila sklenjena (nobena od pogodbenih strank predpogodbe ni zahtevala njene sklenitve), tožničina pravna prednika pa uporabi nista nasprotovala. Sodišče prve stopnje je še pravilno ugotovilo, da tožena stranka sporni del obravnavane nepremičnine zaradi neizpolnjenosti pogojev (43. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ) ni pridobila v last s priposestvovanjem. Zaključilo je, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine in da je sporni del v dejanski oblasti tožene stranke, vendar pa njen lastninski zahtevek (niti negatorni zahtevek, 92. in 99. člen SPZ) ni utemeljen, saj toženkina uporaba spornega dela nepremičnine oziroma poseganje v tožničino lastninsko pravico temelji na pravici, ki izhaja iz omenjenega dogovora z dne 20.10.1998. 6. Sodišče prve stopnje napačno utemeljuje svojo zavrnilno sodbo zgolj z obstojem navedenega dogovora, saj ta ne določa trajne pravice uporabe (1) obravnavane nepremičnine. Njegova vsebina je lahko le trajajoče (ne trajno) razmerje med pravdnima strankama. Utemeljenost tožničinega vindikacijskega in negatornega zahtevka pa je odvisna od presoje pravne narave tega razmerja med pravdnima strankama. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje to izvira iz predpogodbe, s katero so se tožena stranka in pravna prednika tožnice zavezali, da bodo sklenili kupoprodajno pogodbo. Vendar pa ta nikoli ni bila sklenjena, niti nobena od strank predpogodbe ni zahtevala njene sklenitve. Tako nastala situacija je dajala vsaki od pogodbenih strank kondikcijski zahtevek za vrnitev tistega, kar je vsaka prejela glede na podlago, ki se ni uresničila (prim. 190. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Vsebina zahtevka pravnih prednikov tožeče stranke bi zato bila vrnitev nepremičnine v posest oziroma vindikacija.

7. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da sta tožničina pravna prednika toženi stranki dopuščala uporabo obravnavanega dela nepremičnine oziroma z njo soglašala. Tožena stranka sporni del nepremičnine uporablja brez dogovorjene odmene za uporabo ter brez določenega trajanja uporabe oziroma roka vrnitve. Nasprotnega tožena stranka tudi ni zatrjevala. Pravnega razmerja med strankama tako ni mogoče opredeliti kot zakupno, pri katerem sta čas trajanja in plačilo zakupnine (najemnine) bistvena elementa in katerega prenehanje bi bilo mogoče z odpovedjo (616. člen OZ). Vzpostavljeno pravno razmerje se lahko opredeli le kot prekarij, torej kot posebno vrsto posodbe, kjer je dovoljena uporaba stvari do preklica (2). Soglasje pravnih prednikov tožnice namreč ne upravičuje tožene stranke do brezplačne rabe zemljišča v neomejenem časovnem obdobju. Prekaristično razmerje omogoča tožnici, da od tožene stranke kadarkoli zahteva vrnitev nepremičnine. Ker zakon ne zahteva sodnega prenehanja prekarističnega razmerja z izdajo oblikovalne sodbe, bi v obravnavani zadevi tak preklic lahko pomenil tožničin dopis toženki z dne 22.2.2011 oziroma vsaj vložitev tožbe. Če je tako, tožnica utemeljeno zahteva od toženke vrnitev oziroma izročitev zemljišča. 8. Sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje omenjenega dogovora med pravdnima strankama ni presojalo utemeljenosti (obsega) zahtevanega vrnitvenega zahtevka oziroma vzpostavitve prvotnega stanja. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba ugoditi pritožbi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Enako velja tudi glede odločitve o prepovednem zahtevku oziroma zahtevku, po katerem je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice. Tudi ta del tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z napačno utemeljitvijo, da ima toženka upravičenje (v omenjenem dogovoru) za poseganje v tožničino lastninsko pravico.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165.člena ZPP).

(1) Trajna pravica rabe je komponenta lastninske pravice.

(2) Prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 168; odločbi Vrhovnega sodišča RS: II Ips 725/2008, II Ips 1171/2008.