Jedro

Sodišče prve stopnje je obširno, skrbno in pravilno obrazložilo, da četudi tožnica z dajatvenim zahtevkom zahteva le plačilo 100 EUR, pa z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da obstaja njena pravica do odškodnine zaradi izbrisa vseh njenih obveznic, kar tožnica sama ocenjuje na 45.400 EUR (454 obveznic, vsaka v nominalni vrednosti 100 EUR). Tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno analiziralo tudi sodno prakso in pojasnilo, zakaj je treba določiti vrednost spornega predmeta tudi za vmesne ugotovitvene zahtevke; pritožba nobenega teh razlogov sodišča prve stopnje ne napada s konkretiziranimi argumenti, temveč le pavšalno in vsebinsko prazno navrže, »da ni res,« da je vrednost spornega predmeta dvakrat 45.400 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta zahtevka na ugotovitev, da obstaja pravica tožnice do odškodnine do (primarno) prve tožene stranke A., d. d., zaradi izvedbe odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 in drugih s tem povezanih ukrepov, ki so povzročili prenehanje obveznic N. z ISIN kodo ... brez plačila denarnega nadomestila, na podlagi katerih so bile vse obveznice N. z ISIN kodo ... v lasti tožeče stranke razveljavljene in izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev pri Klirinško depotni družbi in umaknjene z Ljubljanske borze, 45.400 EUR (I. točka izreka); da prav toliko znaša vrednost spornega predmeta enakega ugotovitvenega zahtevka zoper podredno toženo Republiko Slovenijo (II. točka izreka) in sklenilo, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o zgoraj navedenih ugotovitvenih zahtevkih (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da je z zadnjo vlogo umaknila ugotovitveni del zahtevka, zato je ostal le zahtevek za plačilo 100 EUR. Sodišče je nepravilno odmerilo sodno takso in štelo, da je sporna vrednost ugotovitvenega zahtevka kar dvakrat 45.400 EUR, kar pa ni res. Tožnica se je že prej osredotočila le na dejstvo, da ji pripada pravica do odškodnine iz naslova ene obveznice N., ki je predmet tega postopka. Vse ostale obveznice so predmet drugega postopka, ki sloni na drugačni podlagi in se obravnava pred drugim sodiščem. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse Ustavnega sodišča (odločbe U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015).

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica umaknila ugotovitveni del zahtevka in vse podredne zahtevke. Izpodbijani sklep je bil izdan dne 4. 3. 2021, tožnici je bil vročen 10. 3. 2021 (povratnica, pripeta k list. št. 149), umik vmesnega ugotovitvenega zahtevka pa je tožnica vložila 11. 3. 2021 (list. št. 150), torej po izdaji izpodbijanega sklepa, zato ta delni umik na sprejeto odločitev prvostopenjskega sodišča ne more vplivati.

6. Sodišče prve stopnje je obširno, skrbno in pravilno obrazložilo, da četudi tožnica z dajatvenim zahtevkom zahteva le plačilo 100 EUR, pa z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da obstaja njena pravica do odškodnine zaradi izbrisa vseh njenih obveznic, kar tožnica sama ocenjuje na 45.400 EUR (454 obveznic, vsaka v nominalni vrednosti 100 EUR). Tem razlogom pritožbeno sodišče nima kaj dodati in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno analiziralo tudi sodno prakso in pojasnilo, zakaj je treba določiti vrednost spornega predmeta tudi za vmesne ugotovitvene zahtevke (10. do 19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); pritožba nobenega teh razlogov sodišča prve stopnje ne napada s konkretiziranimi argumenti, temveč le pavšalno in vsebinsko prazno navrže, »da ni res,« da je vrednost spornega predmeta dvakrat 45.400 EUR.

7. Četudi je predmet glavnega, dajatvenega zahtevka pravde le ena obveznica v vrednosti 100 EUR in da se za preostale obveznice vodi druga pravda, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bo v primeru ugoditve vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku z učinkom pravnomočnosti odločeno, da obstaja odškodninska obveznost toženk do tožnice zaradi izbrisa vseh 454 obveznic v skupni vrednosti 45.400 EUR (10. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijanega sklepa); zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se vrednost spornega predmeta za oba vmesna ugotovitvena zahtevka določi na zgoraj navedeni znesek.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da je vrednost spornega predmeta za vmesna ugotovitvena zahtevka postavljena očitno prenizko in v skladu z določbami tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 31. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) samo določilo vrednost spornega predmeta.

9. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero sodnih taks, možnost oprostitve sodnih taks, neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča ter da naj bi bile »sodne takse v bančnih tožbah same po sebi neustavne,« so za obravnavano zadevo nepomembne, saj sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločalo o tožničini taksni obveznosti.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vrednost spornega predmeta (dvakrat) 45.400 EUR, je pravilna tudi odločitev, da za ta spor okrajno sodišče ni pristojno (prvi odstavek 30. člena ZPP).

11. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

12. Ker gre za vmesni procesni sklep in bo šele s končno odločitvijo v zadevi jasno, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.