Jedro

Ker se resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev ob izpolnjenosti ostalih predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja, je teža predloženega dokaza, kakršna bi se pokazala v kontradiktornem postopku, nepomembna. Presoja o obstoju predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne vključuje ocene o teži predloženih dokazov, ampak zahteva od sodišča le, da oceni, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Predpostavka ni izpolnjena, če je tožnik predložil dokaze, s katerimi očitno ni mogoče dokazati resničnost trditev.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tretjetožene stranke se delno ugodi in se sodba in zamudna sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 6.900 EUR in 10.362 EUR zvišata vsak za 2.000 EUR (na 8.900 EUR oziroma na 12.362 EUR) in da se znesek stroškov, ki jih je tretjetožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 614,50 EUR (na 647,90 EUR).

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba in zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdila.

III. Tretjetožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 215,10 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

IV. Drugotožena stranka, četrtotožena stranka in stranski intervenient na strani prvotožene stranke sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) dovolilo stransko intervencijo K., d.d., na strani prvotoženke in Zavarovalnice T., d.d., na strani drugotoženke (I. točka izreka) (2), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper prvotoženko in drugotoženko in podredni tožbeni zahtevek zoper prvotoženko in četrtotoženca za solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 17.200 EUR in za premoženjsko škodo v višini 3.642 EUR, oboje z zahtevanimi obrestmi (II. in III. točka izreka) (3), odločilo o stroških postopka v zvezi z zahtevki iz II. in III. točke izreka (IV. točka izreka) (4), ugodilo zahtevku, po katerem je tretjetoženka dolžna tožnici plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 6.900 EUR in za materialno škodo v višini 3.462 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2009 dalje, zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače, in odločilo o stroških tega dela postopka (V. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper prvotoženko in četrtotoženca in odločitev o stroških postopka v zvezi s tem ter zoper zavrnilni del sodbe zoper tretjetoženko (III. ter IV. točka in drugi ter tretji odstavek V. točke izreka) uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku zoper prvotoženko in četrtotoženca po podlagi, glede višine in stroškov postopka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v razmerju do tretjetoženke pa naj zahtevku v celoti ugodi. Sodba je nekritično sledila izpovedbi četrtotoženca, da je on čistil tudi del poti, na katerem je padla tožnica. Fotografije resda niso bile posnete na dan škodnega dogodka, vendar zato še niso brez dokazne vrednosti. Ugotovljeno je bilo, da prikazujejo kraj škodnega dogodka, iz njih pa je razvidno, da je očiščen le tisti del intervencijske poti, ki se nahaja neposredno pred vhodom v stanovanjski blok P. 5. Izpoved četrtotoženca, da je vedno čistil ta del intervencijske poti, se tako pokaže kot netočna, vprašljive in v nasprotju s fotografijami pa so tudi izjave stanovalcev, na katere se opira sodba. Iz pisnih izjav stanovalcev je tudi razvidno, da so jih podali v prepričanju, da je bila dolžnost četrtotoženca glede vzdrževanja v zimskem času omejena le na prostor pred vhodom v objekt in ne na celotno intervencijsko pot, ki bi jo moral vzdrževati K., d.d. Sodišče bi tako moralo slediti tožničini izpovedbi in izpovedbi R. B., da je bil del intervencijske poti, kjer je padla, tedaj poledenel in neočiščen. Stališče sodbe, da bi se tožnica, ki se je vračala po isti poti, kot je malo prej odhajala, morala zavedati, da lahko pade in zdrsne, je povsem neživljenjska in neutemeljena. Padec na ledu je nekaj, česar človek kljub ustrezni skrbnosti pri hoji ne more preprečiti, to pa ne more pomeniti, da zaradi tega ne sme priti do lastnega stanovanja. Nenazadnje je tudi v sodbi ugotovljeno, da bi bilo neživljenjsko pričakovati, da stanovalci ne bi uporabljali intervencijske poti, ki poteka vzdolž blokov in bi uporabljali pot, ki je od blokov oddaljena več kot 60 m, s te poti do vhoda pa tudi sicer ni mogoče priti drugače kot po intervencijski poti. Glede na to bi bila tožničina soodgovornost podana le v primeru, če ne bi imela primerne obutve ali če bi tekla. V vsakem primeru odgovornost tretjetoženke in njene zavarovalnice ni vezana le na izbiro hišnika, ampak je njena odgovornost določena z zakonom in je s pogodbo s tretjim ne more izključiti. Ker se zatrjevana dejstva ob pogojih za izdajo zamudne sodbe štejejo za dokazana, bi moralo sodišče šteti kot dokazane vse navedbe glede obsega škode. Sodba pa ni upoštevala trditev, da je bila tožnica ves čas vezana na uporabo protibolečinskih sredstev, da je morala opraviti večje število terapij na oddelku za terapijo bolečine, a so se te kljub temu začele zmanjševati šele po direktni aplikaciji kortikosteroidov in analgetikov v zapestni sklep. Odtlej čuti vsakodnevno lažje do zmerne bolečine in je vezana na praktično vsakodnevno jemanje protibolečinskih sredstev. Ker je v sodbi ugotovljeno, da je zahtevek iz naslova telesnih bolečin v celoti utemeljen, prisojena pa je tretjina zahtevanega zneska, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prenizko je ovrednoten tudi obseg prikrajšanj zaradi poškodbe.

3. Tretjetoženka v pritožbi zoper V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je predlog za odločanje o podredno postavljenem zahtevku vezala na lokacijo padca. Navedla je namreč, da v primeru, da pešpot na kraju škodnega dogodka ni javna površina, zahtevek uveljavlja zoper prvo -, tretje- in četrtotoženo stranko. Sodba zaključuje, da je tožnica padla na nepremičnini, ki ni v lasti druge toženke in posledično odloča o podredno postavljenem zahtevku zoper tretjetoženko. Ker iz sodbe ne izhaja, ali je sodišče le na podlagi te ugotovitve odločalo o podrednem zahtevku, v tem delu nima razlogov. Tako ne gre za klasični podredni zahtevek, ampak je ta vezan na ugotovitev o lokaciji padca. Ugotovitev sodbe o lokaciji padca je napačna. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je tožnica padla na nepremičnini parc. št. 1797 k.o. X, ki je v lasti drugotoženke. Ker gre torej za javno površino, ni bilo podlage za odločanje o podrednem zahtevku. Ker gre za pogoj, ki se je ugotavljal v pravdi, tretjetoženka kljub izostanku odgovora na tožbo ni prekludirana pri navajanju tega dejstva v pritožbi. V zvezi z lokacijo padca se je mogla izjaviti šele v pritožbi. Poleg tega niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker so zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica predložila dokaze (fotografije), ki ne izkazujejo dejanskega stanja poti kritičnega dne. Pravilna uporaba materialnega prava je narekovala sklep, da tožnica, ki je hodila po poledeneli in neočiščeni poti, privolila v škodno posledico. Splošno znano dejstvo je, da lahko pride do padca tudi ob skrbnem čiščenju in posipavanju s soljo. Za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni podlage, ker tožnica ni zatrjevala, na kakšen način je trpela. Prisojena odškodnina je tudi previsoka. Tožnica je desničarka, poškodovala pa si je levo roko. Zaradi tega ne more biti onemogočena pri opravljanju gospodinjskih opravil. Previsoka je tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. O trajanju in intenzivnosti bolečin ni podala navedb, navedbe o terapijah pa so pavšalne. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička ne bi smel biti upoštevan strošek za hrano med delom in prevoz na delo. V delu, v katerem zahteva plačilo odškodnine za tujo pomoč, je tožba nesklepčna. Iz tožbe ni razvidno, na kakšni pravni podlagi vtožuje zatrjevani znesek in kako je izračunana urna postavka. Ker pomoč zakonca in otrok ni plačljiva, ni podlage, da bi jo zaračunala tretjetoženki. Odločitev o stroških je napačna, ker ni podlage za ugotavljanje uspeha ob ločenem upoštevanju temelja in višine zahtevka. Napačno je bil tudi upoštevan tožničin strošek za nagrado za narok.

4. Drugotoženka v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga, naj se ugotovi pravnomočnost in izvršljivost sodbe v delu, v katerem je odločeno o tožničini dolžnosti povrnitve njenih stroškov. Stranski intervenient K., d.d., se v odgovoru na pritožbo strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da intervencijska pot, na kateri je padla tožnica, ni javna površina v lasti drugotoženke. Tretjetoženka in četrtotoženec v odgovorih na tožničino pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

5. Tožnica ni odgovorila na tretjetoženkino pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O tožničini pritožbi zoper odločitev o zahtevku zoper prvotoženko in četrtotoženca

7. Tožničine pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o neutemeljenosti zahtevka v razmerju do četrtotoženca niso utemeljene. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah: - da je tožnica 5. 1. 2009 padla pred vhodom v atrij na naslovu P. 5 na poti, ki predstavlja tako intervencijsko pot kot tudi dostop do večstanovanjskih stavb na naslovih P. 5 in P. 6, - da pot leži na parc. št. 1798 k. o. X, katere lastniki so vsakokratni etažni lastniki, opredeljena pa je kot dvorišče, parkirišče, zelenica, park, igrišče ipd., in ne gre za kategorizirano pot, - da je tretjetoženka s pogodbo o izvajanju hišniških del in vzdrževanju v večstanovanjski stavbi na naslovu P. 5 vzdrževanje prenesla na četrtotoženca, ena od obveznosti četrtotoženca pa je tudi čiščenje snega na interventnih poteh, - da je četrtotoženec čistil intervencijsko pot do konca zgradbe P. 5, - da je snežilo tri dni pred škodnim dogodkom, nato pa ponovno tri dni kasneje, tako da fotografije, iz katerih je razvidna bistveno višja višina snežne odeje od 4 cm in mehek, sveže zapadel sneg, niso mogle biti posnete na dan škodnega dogodka.

8. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi padla na neočiščeni poti, je pravilen. Izpovedbi tožnice in njenega moža sta se v bistveni okoliščini, tj. kakšno je bilo stanje poti v času padca, pokazali kot neverodostojni. Priča, ki je tožnici pomagala vstati, se ni spominjala, kakšno je bilo tedaj stanje poti, iz četrtotoženčeve izpovedbe pa izhaja, da je redno in skrbno čistil. Ob dejstvu, da ni znano, kdaj so bile fotografije posnete, ni mogoče sklepati, da je četrtotoženec v času škodnega dogodka očistil pot le pred vhodom v stanovanjsko stavbo, ne pa tudi na kraju padca, kar uveljavlja pritožnica. Pisnim izjavam stanovalcev ni bila dana pomembnejša dokazna teža, ni pa tudi videti, da bi jim bila pripisana napačna vsebina. Pritožbene navedbe v zvezi s stališčem izpodbijane sodbe, da je tožnica sama privolila v škodno posledico, ne zahtevajo odgovora. Za odločitev o neutemeljenosti zahtevka zadostuje (pravilnost) sklepa, da tožnica ni dokazala, da bi četrtotoženec ravnal nedopustno. Zatrjevala je, da je padla na poledeneli in neočiščeni poti. Dokazala je, da je padla, ne pa tudi, v kakšnem stanju je bila pot na mestu padca (poledenelost in neočiščenost). Glede na to se ni treba spuščati v presojo o pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da je škodo treba pripisati tožničini neskrbnosti.

O pritožbah obeh pritožnikov zoper odločitev o zahtevku zoper tretjetoženko

9. Ker izpodbijana sodba ne zavzema stališča, da je odgovornost tretjetoženke omejena na izbiro hišnika, tožničine pritožbene navedbe o napačnosti takega stališča ne zahtevajo odgovora.

10. Tretjetoženkino pritožbeno stališče, da ni bilo podlage za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, ni utemeljeno. Tožnica je podredni zahtevek (med drugim) zoper tretjetoženko uveljavljala z navedbo, da če se v postopku izkaže, da pot, na kateri je padla, ni javna površina in posledično ni podana odgovornost drugotoženke, uveljavlja zahtevek zoper (med drugim) tretjetoženko. V tožbi zoper tretjetoženko je trdila, da je ona tista, ki je odgovorna za opustitev dolžnega vzdrževanja na kraju škodnega dogodka.

11. Trditev, da je dokazni postopek pokazal, da je do padca prišlo na parc. št. 1797 k. o. X, predstavlja nedovoljeno uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbeno stališče, da kljub izostanku odgovora na tožbo sme še v pritožbi izpodbijati trditev o lokaciji padca, ni utemeljeno. Tožnica je v tožbi v delu, v katerem se je nanašala na tretjetoženko, zatrjevala, da je bila toženka zadolžena za vzdrževanje poti, kjer je prišlo do padca. Toženka je torej imela možnost, da bi se o tej trditvi izjavila v odgovoru na tožbo, a tega ni storila.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nasprotju med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi. Ker se resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev ob izpolnjenosti ostalih predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja, je teža predloženega dokaza, kakršna bi se pokazala v kontradiktornem postopku, nepomembna. Presoja o obstoju predpostavk za izdajo zamudne sodbe ne vključuje ocene o teži predloženih dokazov, ampak zahteva od sodišča le, da oceni, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo priloženim dokazom. Predpostavka ni izpolnjena, če je tožnik predložil dokaze, s katerimi očitno ni mogoče dokazati resničnost trditev (1).

13. Trditve o izključitvi svoje odgovornosti oziroma o prispevku tožnice k nastali škodi bi lahko bile predmet obravnavanja, če bi toženka odgovorila na tožbo. V odsotnosti toženkinih navedb ni bilo podlage za zaključek o privolitvi tožnice v nastalo škodno posledico.

14. Neutemeljeni so tretjetoženkini pritožbeni očitki v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo in tožničini očitki o prenizkem ovrednotenju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, delno pa utemeljeni tožničini očitki, da v sodbi niso upoštevane navedbe, da še vedno trpi bolečine, in o prenizkem denarnem ovrednotenju ugotovljenega obsega škode v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju.

15. Tretjetoženkine navedbe o odsotnosti trditev o trajanju in intenzivnosti bolečin in o pavšalnosti navedb o terapijah niso utemeljene. Tožnica je v tožbi opisala potek zdravljenja in vanj vključila tako nevšečnosti kot intenzivnost in trajanje bolečin.

16. Neutemeljen je tudi tožničin očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uporabljena besedna zveza je morda res manj jasna, vendar pa iz konteksta enoznačno izhaja, da je bilo ugodeno zahtevku v višini 4.000 EUR, v presežku pa je bil zavrnjen.

17. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na prenizko ovrednotenje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, nasprotni tretjetoženkini pritožbeni očitki pa niso utemeljeni. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnica utrpela zlom leve koželjnice z odlomom stiloidnega odrastka, med zdravljenjem pa se ji je razvila Sudeckova distrofija. Zaradi poškodbe je bila sedem mesecev v bolniškem staležu, pet tednov je nosila mavec, nato mitelo in elastični povoj. Sprva je trpela hude bolečine. Zlom se je po dveh mesecih zlom zarasel, zaradi vztrajajočih bolečine pa je hodila na akupunkturo in prejela več blokadnih injekcij. Ker se bolečine niso unesle, so ji (po pol leta od poškodbe) injicirali kortikosteroid in anestetik v osteofibrozni kanal levice. Podvržena je bila več pregledom ter rentgenskim in ultrazvočnim preiskavam. Tožnica je v pritožbi utemeljeno opozorila, da niso bile upoštevane tožbene trditve o bodoči škodi, tj. o še vedno vztrajajočih vsakodnevnih lažjih do zmernih bolečinah, ki se stopnjujejo pri obremenitvah in ki zahtevajo praktično vsakodnevno jemanje protibolečinskih sredstev. Primerjava z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da je ugotovljeni obseg škode, pri katerem je treba izpostaviti predvsem nevšečnosti, povezane z zdravljenjem poškodbe, daljši čas trajanja bolečin zaradi zapleta in še vztrajajoče bolečine, v izpodbijani zamudni sodbi prenizko ovrednoten (po sodbi gre tožnici iz tega naslova odškodnina v višini 4.000 EUR). Odškodnine v podobnih primerih se gibljejo v višini štirih do osmih povprečnih neto plač, primeri pa se razlikujejo v trajanju in intenzivnosti bolečinskih obdobij in obstoju morebitnih zapletov (2). Ustrezna umestitev obravnavanega primera glede na ugotovljeni obseg škode narekuje zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 2.000 EUR.

18. Tretjetoženkin pritožbeni očitek o nepopolnosti oziroma nesklepčnosti tožbe v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni utemeljen. Tožnica je opisala obseg prikrajšanj zaradi poškodbe in navedla, da zaradi tega močno trpi. Takšen obseg tožbenih navedb omogoča presojo o utemeljenosti postavljenega denarnega odškodninskega zahtevka. Neutemeljeni so tudi toženkini in tožničini očitki o previsokem oziroma prenizkem denarnem ovrednotenju ugotovljenega obsega škode. V sodbi je ugotovljeno, da omejena gibljivost levega zapestja, lažje omejena pronacija leve podlakti ter omejena in boleča gibljivost palca leve roke tožnici onemogočajo opravila, ki zahtevajo grobo moč in spretnost leve roke, ter dela, ki jih je treba opravljati soročno, ni več tako uspešna v službi, delo doma pa so prevzeli družinski člani. V odškodnini v višini 2.400 EUR je tudi ob primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse (3) ustrezno ovrednoten ugotovljeni obseg prikrajšanj in s tem povezano tožničino trpljenje. Ker gre za zamudno sodbo, ki je ni dovoljeno izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), je tretjetoženkin pritožbeni pomislek, da tožnica ne more biti onemogočena pri delu doma, neupošteven. Ob robu naj bo dodano, da prisojena odškodnina kaže, da je bil za presojo o obsegu škode bistven opis sprememb v funkcionalnosti poškodovane roke.

19. Neutemeljeni so nadalje očitki o nesklepčnosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi pomoči drugega. Tožnica je zatrjevala, da je bila zaradi izrazite omejenosti levega zapestja in hudih bolečin, prvi mesec pa tudi zaradi mavca, šest mesecev vezana na pomoč pri osebni negi in pri prevozih na terapije ter nesposobna za hišna in gospodinjska opravila, da je potrebovala pomoč po dve uri dnevno, da sta ji jo nudila mož in hči in jo ovrednotila na 5 EUR/uro (4). S temi navedbami je sklepčno uveljavljala odškodnino iz naslova pomoči drugega, višina urne postavke pa ne odstopa v taki meri od stališč v sodni praksi, da bi jo moralo sodišče znižati, ne da bi za tako odločitev imelo podlago v toženkinem ugovoru.

20. Neutemeljen je tudi tretjetoženkin očitek o neutemeljenosti zahtevka iz naslova izgubljenega zaslužka. Pritožbene navedbe temeljijo na oceni predloženih dokazov, ki zaradi odsotnosti toženkinega odgovora na tožbo niso bili predmet presoje.

21. Utemeljen pa je tretjetoženkin pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Ker ni odgovorila na tožbo, v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroška za nagrado za narok. Utemeljena je tudi njena trditev, da v obravnavanem primeru, ko dokazni postopek sploh ni bil izveden, ni podlage za ugotavljanje tožničinega uspeha ob ločenem ugotavljanju uspeha po temelju in po višini.

22. Upoštevaje znesek stroškov, potrebnih za pravdo, ugotovljen v izpodbijani sodbi (1.683,20 EUR), zmanjšan za strošek za narok skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost (603,36 EUR), in 60 % tožničin uspeh (v katerem je že upoštevano zvišanje odškodnine po tej odločbi) je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 647,90 EUR.

23. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno in da ugotovljeno dejansko stanje omogoča spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine tožnici zvišalo za 2.000 EUR, znesek stroškov, ki jih tretjetoženka dolguje tožnici, pa znižalo za 614,50 EUR (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Sicer je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker je tožnica s pritožbo v razmerju do tretjetoženke delno uspela, ji je ta dolžna povrniti povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (545,60 točk; višji znesek nima opore v Odvetniški tarifi) in materialne stroške (v priglašeni višini 10,91 EUR), oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, ter strošek za sodno takso za pritožbo (519 EUR) in znašajo skupaj 1.075,51 EUR. Glede na 20 % pritožbeni uspeh ji je tretjoženka dolžna povrniti 215,10 EUR.

25. Ker je tretjetoženka uspela le s pritožbo zoper odločitev o stroških, odgovori tožencev in stranskega intervenienta pa glede na njihovo vsebino niso bili potrebni za pravdo, niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

26. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 613/2007 z dne 10. 9. 2008, II Ips 942/2008 z dne 25. 11. 2010 in II Ips 68/2009 z dne 11. 11. 2010. (2) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 290/2001, II Ips 575/2001, II Ips 82/2004, II Ips 10272004, II Ips 992/2006, II Ips 582/2007, II Ips 1028/2008, II Ips 62/2009 in II DoR 145/2011. (3) Prim. v prejšnji točki navedene sodne odločbe.

(4) Prim. odločbi VSL II Cp 1139/2012 z dne 3. 10. 2012 ter I Cp 3851/2011 z dne 6. 6. 2012 in v njej navedene številne druge sodne odločbe.